Prispevek je zasnovan na dosedanjih znanstvenih spoznanjih, ki izhajajo iz številnih študij na področju biodiverzitete. Zato so v nadaljevanju povzete ugotovitve raziskav, ki odkrivajo, da se na polju biodiverzitete in to na različnih področjih veliko raziskuje, vendar rezultatov v naravi ni, nasprotno, biodiverziteta še upada. V nadaljevanju si poglejmo rezultate raziskav.
Biodiverziteta (tudi biotska raznovrstnost) pomeni raznolikost živih organizmov na vseh ravneh biološke organizacije – od genov, vrst in populacij do ekosistemov ter procesov, ki jih povezujejo (Convention on Biological Diversity [CBD], 1992). Gre za enega temeljnih konceptov ekologije, saj zajema celotno mrežo življenja, ki omogoča stabilnost in funkcionalnost biosfere (Gaston & Spicer, 2013).
Po definiciji Konvencije o biotski raznovrstnosti (CBD, 1992) biodiverziteta »pomeni raznolikost med živimi organizmi iz vseh virov, vključno s kopenskimi, morskimi in drugimi vodnimi ekosistemi ter ekološkimi kompleksi, katerih del so; to vključuje raznolikost znotraj vrst, med vrstami in med ekosistemi«.
Biodiverziteta se torej obravnava na treh glavnih ravneh:
1. Genetska raznovrstnost – variabilnost genov znotraj posameznih vrst, ki omogoča prilagajanje populacij na okoljske spremembe in dolgoročno evolucijsko stabilnost (Frankham, Ballou, & Briscoe, 2017).
2. Vrste – raznolikost vrst v določenem habitatu ali ekosistemu, kar je najpogosteje merjena komponenta biotske raznovrstnosti (Purvis & Hector, 2000).
3. Ekosistemska raznovrstnost – raznolikost habitatov, biotskih skupnosti in ekoloških procesov, ki povezujejo žive in nežive komponente okolja (Hooper et al., 2005).
Znanstvene raziskave so pokazale, da visoka raven biotske raznovrstnosti povečuje odpornosti ekosistemov na motnje, kot so podnebne spremembe, invazivne vrste ali onesnaževanje (Cardinale et al., 2012). Biodiverziteta ima tudi neposreden vpliv na ekosistemske storitve, ki jih ljudje uporabljajo, kot so opraševanje, kroženje hranil, čista voda in uravnavanje podnebja (Díaz et al., 2019).
Izguba biodiverzitete velja za eno največjih okoljskih groženj sodobnega sveta. Glavni vzroki so uničevanje habitatov, onesnaževanje, pretirana raba naravnih virov, podnebne spremembe in invazivne tujerodne vrste (IPBES, 2019). Ohranjanje biodiverzitete je zato ključno za trajnostni razvoj in dolgoročno preživetje človeških družb (MEA, 2005).
KAJ POMENI, DA JE BIODIVERZITETA OGROŽENA?
Ko pravimo, da je biodiverziteta ogrožena, mislimo, da se zmanjšuje raznolikost življenja na Zemlji – tako število vrst, njihova genska pestrost kot tudi raznolikost ekosistemov. To pomeni, da številne vrste izginjajo ali postajajo redkejše, genske različice se izgubljajo in ekosistemi postajajo enolični ali degradirani (Díaz et al., 2019; IPBES, 2019).
Fotografija: Ana Vovk Korže
Ta proces se pogosto imenuje tudi kriza biodiverzitete, saj znanstveniki opozarjajo, da danes vrste izumirajo od 100- do 1000-krat hitreje od naravnega (geološkega) tempa izumiranja (Pimm et al., 2014). Biodiverziteta je ogrožena, kadar človekove dejavnosti povzročajo izginjanje vrst, zmanjšanje genske raznolikosti in degradacijo ekosistemov. To zmanjšuje sposobnost narave, da se obnavlja in zagotavlja osnovne življenjske pogoje za vse oblike življenja, vključno z ljudmi. Ohranjanje biodiverzitete je zato temeljni pogoj za trajnostni razvoj planeta.
GLAVNI VZROKI OGROŽENOSTI BIODIVERZITETE:
1. Uničevanje in drobljenje habitatov – pretvorba naravnih površin v kmetijske, urbane ali industrijske predele vodi v izgubo življenjskega prostora za številne vrste (Foley et al., 2005).
2. Podnebne spremembe – spreminjanje temperature, padavin in ekstremnih vremenskih pojavov vpliva na razširjenost in preživetje vrst (Bellard et al., 2012).
3. Onesnaževanje – kemikalije, plastika in hranila iz kmetijstva povzročajo toksične učinke in evtrofikacijo vodnih ekosistemov.
4. Pretirana izraba naravnih virov – prelov rib, sečnja gozdov in pretiran lov povzročajo zmanjšanje populacij.
5. Invazivne tujerodne vrste – vrste, ki jih človek vnese v novo okolje, pogosto izpodrivajo domače vrste (Simberloff et al., 2013).
Ogroženost biodiverzitete ima resne posledice za delovanje ekosistemov in s tem za človeka, saj zmanjšuje ekosistemske storitve, kot so opraševanje, čista voda, rodovitna tla, uravnavanje podnebja in zaščita pred poplavami (Cardinale et al., 2012; MEA, 2005). Znanstveni panel IPBES (2019) opozarja, da je danes več kot milijon rastlinskih in živalskih vrst v nevarnosti izumrtja, če ne bo prišlo do temeljitih sprememb v načinu rabe zemljišč, energije in naravnih virov. To pomeni, da je stabilnost planetarnih ekosistemov – in s tem tudi človeških družb – resno ogrožena.
KAKO LAHKO ČLOVEK OHRANI BIODIVERZITETO?
Ohranjanje biodiverzitete pomeni varovanje živih bitij, njihovih habitatov in naravnih procesov, ki omogočajo življenje na Zemlji. Čeprav je kriza biodiverzitete globalen problem, lahko k rešitvam prispevamo na treh ravneh: globalni, nacionalni in posameznikovi.
Najpomembnejši ukrep za ohranitev biodiverzitete je zaščita naravnih ekosistemov, kot so gozdovi, mokrišča, travniki, reke in morja (Geldmann et al., 2013).
• Ustanavljanje zavarovanih območij (npr. naravni parki, biosferni rezervati, Natura 2000) preprečuje uničevanje habitatov.
• Obnova degradiranih območij (npr. z zasaditvijo avtohtonih vrst, odstranjevanjem invazivnih rastlin, renaturacijo rek) povečuje ekološko povezanost krajine (Aronson et al., 2016).
Fotografija: Ana Vovk Korže
Naravne vire (les, vodo, ribe, energijo) moramo uporabljati tako, da se obnavljajo hitreje, kot jih porabljamo (MEA, 2005).
• Trajnostno kmetijstvo zmanjšuje uporabo pesticidov in ohranja krajinsko pestrost.
• Trajnostno gozdarstvo vključuje selektivno sečnjo in varovanje gozdne biodiverzitete.
• Trajnostno ribištvo temelji na omejitvah ulova in varovanju morskih ekosistemov (FAO, 2020).
Čeprav velja, da zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, prehod na obnovljive vire energije ter zmanjšanje porabe plastike in kemikalij pomembno prispevajo k zaščiti narave (IPCC, 2021), se na tem področju v zadnjih 30 letih ni veliko spremenilo. Spremembe v gibanju temperatur spreminjajo življenjske pogoje za številne vrste, kar se je dogajalo tudi v preteklosti, zato je blaženje in prilagajanje ključnega pomena za ohranjanje biodiverzitete (Bellard et al., 2012).
Tuje vrste, ki jih človek nehote ali namerno vnese v novo okolje, pogosto izpodrinejo domače vrste. Potrebno je nadzorovati trgovino z živimi organizmi, ozaveščati javnost in izvajati zgodnje ukrepe odstranjevanja (Simberloff et al., 2013).
Izobraževanje, predvsem otrok in mladih, o pomenu biodiverzitete spodbuja spremembe vedenjskih vzorcev in spoštovanje narave (UNESCO, 2021). Šolski vrtovi, naravoslovni dnevi in državljanska znanost so učinkoviti načini vključevanja ljudi v varstvo narave.
Države so zavezane k mednarodnim sporazumom, kot sta Konvencija o biotski raznovrstnosti (CBD, 1992) in Globalni okvir za biodiverziteto iz Kunminga-Montreala (2022), ki določata cilje za zaščito 30 % kopnega in morja do leta 2030 (CBD, 2022).
Pritisk javnosti, odgovorno potrošništvo in podpora zelenim politikam imajo pomembno vlogo pri doseganju teh ciljev.
Vsak človek lahko prispeva:
• z zmanjšanjem porabe (npr. manj zavržene hrane, trajnostna moda),
• z izbiro lokalno pridelane in ekološke hrane,
• z zasaditvijo avtohtonih rastlin na vrtu, z zmanjšanjem uporabe plastike in energije,
• s sodelovanjem v prostovoljnih okoljskih akcijah (npr. čistilne akcije, opazovanje ptic, urbani vrtovi).
Fotografija: Ana Vovk Korže
SKLEP
Iz raziskav je razvidno, da ohranjanje biodiverzitete zahteva celosten pristop, ki združuje varstvo narave, trajnostno gospodarstvo, izobraževanje in politično odgovornost. Pomembno vlogo ima človek, ki mora ponovno vzpostaviti sožitje z naravo – razumeti, da je del ekosistema, ne njegov gospodar. Samo tako lahko zagotovimo stabilne ekosisteme, ki bodo podpirali življenje tudi prihodnjim generacijam (Díaz et al., 2019; IPBES, 2019). Pomembno vlogo imajo primeri dobrih praks, ki jih najdemo tudi v Sloveniji, kot so biodinamične kmetije, ki s svojim delom ob pridelavi hrane skrbijo tudi za okolje in zdravje človeka in tako celostno podpirajo življenje na planetu Zemlja. Zato bi bilo potrebno večji poudarek nameniti konkretnim ukrepom in ne zgolj raziskavam, saj je premalo implementacije v praksi.
REFERENCE
Frankham, R., Ballou, J. D., & Briscoe, D. A. (2017).
Introduction to Conservation Genetics (2nd ed.). Cambridge University Press.
Gaston, K. J., & Spicer, J. I. (2013). Biodiversity: An Introduction (2nd ed.). Wiley-Blackwell.
Purvis, A., & Hector, A. (2000). Getting the measure of biodiversity. Nature, 405(6783), 212–219. https://doi.org/10.1038/35012221
Avtor: ddr. Ana Vovk Korže
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 5-7.