Odpraviti se na sprehod v naravo in tamkaj srečati srno, zajca, veverico, morda celo fazana in divjo svinjo, je v današnjih časih prava redkost in tudi veliko veselje. Po pripovedovanju svojega atija sem izvedela, da je, ko je bil mojih let, vsak dan videl fazana, smrdokavro in že omenjene živali. Ob tem se nam z lahkoto zastavi vprašanje, kako to, da danes ni moč vsak dan videti teh živali. Zakaj so tako rekoč ‘izginile’?
Dejstvo je, da se živali bojijo človeka, saj jih lovi, ubija, muči in na njih dela poskuse. V spominu živali človek ni miroljuben prijatelj živali, temveč ubijalec in strah vzbujajoče bitje. Krade jim življenjski prostor in posledično hrano. Srne pozimi, ko je vse pod snežno odejo, ne najdejo hrane niti na poljih, kajti kmetje vse poberejo in četudi kaj pustijo, so polja prepojena z umetnimi gnojili in škropivi, torej so pridelki zastrupljeni. Človek krči gozdove, travnike, stare sadovnjake in jih s tem prisiljuje, da odidejo stran. Mnoge divje živali so ustreljene ali se ujamejo v nastavljeno past lovcev.
V Nemčiji obstaja dokaj obsežna posest, kjer tudi divje živeče živali lahko živijo brez strahu. Ne preganjajo in ne ubijajo jih. Tamkaj kmetje polj ne zastrupljajo z umetnimi gnojili in škropivi. Tudi z nekaj domačimi živalmi, ki jih imajo na posestvu, ravnajo enako kot z divjimi, kar pomeni, da jim nudijo kvalitetno hrano, poskrbijo, da se lahko prosto gibljejo, jim nudijo veterinarsko oskrbo, predvsem pa nikoli niti ne pomislijo, da bi jih zaklali. Srn, divjih svinj, lisic, veveric, fazanov, zajcev, mnogo vrst ptic in še veliko drugih divjih živali v tej deželi nikoli ne zalezujejo lovci, saj so lastniki posestva poskrbeli, da je lov tam prepovedan.
Omenjeno posest ali, kot se pravilno imenuje, Kristusovo ‒ Izaijevo deželo sem že večkrat obiskala in doživela čudovita bližnja srečanja, npr. z mamo svinjo in njenimi mladiči ter še z mnogo drugimi živalmi. Skrbniki te dežele so nam povedali, da ko ljudje skrbijo za živali in se te počutijo varne ter jim ni treba stradati, se tudi njihovo vedenje spremeni. Ne bežijo več in niso agresivne. Izvedela sem tudi, da zavest vsake živali komunicira z isto vrsto in pošilja svoje občutke po vsem planetu. To pomeni, da ko se živali muči, se z njimi grdo ravna, se jih lovi ali namerno ubije, vse živali iste vrste po vsem svetu občutijo to bolečino.
Enako velja, ko so živali deležne ljubezni, skrbi in pomoči nas ljudi. Z vsemi živalmi zato ravnajmo dobro, kot s svojimi prijatelji, ne glede na to, ali so domače ali divje. Vse so živa bitja in občutijo, kako ravnamo z njimi. Veselim se dneva, ko se bodo tudi divje živali znova počutile svobodne in se nam bodo upale približati.
Avtorica: Anja Brumen
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 15.
Naslovna fotografija: Anja Brumen