Nekaj je gotovo: idilične, lepe in dišeče podeželske pokrajine s pestrimi in raznolikimi njivami, visokodebelnimi sadovnjaki, prekrasnimi gozdovi in manjšimi travniki z izjemno veliko pestrostjo različnih rastlin in zelišč ter s tem povezanih živalskih vrst ne bo nikoli več nazaj.
Tudi sam se spomnim prekrasnih njiv iz svoje mladosti, na katerih so rasle skupaj različne kulture. Na isti njivi so rasli koruza, fižol in buče ali pa krompir, bob, buče, fižol ali pesa, čebula, korenček in česen, visoki fižoli, kapusnice in podobno. Še posebej nepozabni so bili zame visokodebelni sadovnjaki, kjer so rasle razne vrste jabolk, slive, češnje, marelice in še in še. Ta močna in postavna drevesa so bila okras pokrajine, prava paša za oči, obenem pa so dajala okusne in zdrave plodove za ljudi in živali. V teh sadovnjakih so imele svoj življenjski prostor in hrano tudi mnoge ptice in druge manjše živali. Vodotoki, manjša zajetja vode (mlake) so bili še tako čisti, da smo lahko pili iz njih. Zemlja je dajala in dajala v izobilju, brez umetnih gnojil, škropiv in gnojnice.
Danes, le nekaj desetletij kasneje, je kmetijska politika popolnoma spremenila podeželje. Na njivah rastejo le monokulture in še to povečini koruza kot krma za živali. Visokodebelnih sadovnjakov se ni več obnavljalo. Ta mogočna in lepa drevesa so raje posekali in tam naredili velike travnike za krmo živali. Tudi mnogi gozdovi so se posekali za travnike, prav tako za krmo. In še vedno lahko rečemo, da je v naravi lepo, vendar veliko manj kot še pred nekaj desetletji. Že pogled na gozd nas razveseli in nam daje lep notranji občutek.
Toda vsaj malo starejši vemo in trdimo: kmetijska politika je v zadnjih desetletjih postajala vedno bolj vsiljiva z množično živinorejo in kemijsko ter fitofarmacevtsko propagando. In zdaj imamo to, kar imamo, pretirana živinoreja in škropiva so uničili lepo in dišečo pokrajino ter jo oskrunili, pohabili in spremenili v smrdljivo. Vsi vemo, da se na podeželju večji del leta širi neznosen smrad po gnojnici ter raznih strupenih in škodljivih škropivih. To so dejstva, ki jim ni mogoče oporekati. Mnoge rastline in živali, še posebej ptice pa zaradi napačnega kmetijstva izgubljajo življenjski prostor, izumirajo ali so že na rdečem seznamu. Težava je v tem, da so kmetje brez razmišljanja poslušali in sledili navodilom kmetijsko pospeševalne službe. Seveda so bili za to poslušnost nagrajeni s subvencijami, ki se jih sedaj držijo oz. si mnogi vodenja kmetije brez pomoči davkoplačevalskih subvencij ne znajo več predstavljati. V zvezi s tem, kako se kmetijska past za denar nadaljuje in kam vse to vodi, pa smo za vas, drage bralke in bralci, pripravili odlomek iz oddaje, ki jo je sponzoriralo naše društvo in si jo lahko pogledate na Zdravi televiziji. Spodaj navedeni odlomek je v celoti iz oddaje z naslovom Zlagani, lepi novi digitalni svet.
Izumi, ki jih šepetajo v odprta ušesa uspešnih znanstvenikov, kot je genski inženiring, naj bi trajno spremenili vse ljudi, rastline in živali. Z genskim inženiringom, digitalizacijo in umetno inteligenco naj bi ustvarili novi, lepi digitalni svet, ki bo ustrezal izključno njihovim željam, nad katerim bodo lahko vladali in naj bi jim še naprej služil kot edini dobavitelj energije.
Očitno je v ozadju še vedno isti cilj: zdi se, da je treba ljudi poistovetiti in jih ločiti od njihove notranjosti, od Boga. Tako bi bilo z njimi lažje rokovati, jih voditi in kontrolirati.
Neke vrste totalno kontrolo trenutno občutijo tudi kmetje – kar zadeva obdelovanje njihovih polj. S 1. januarjem 2023 je stopila v veljavo nova evropska agrarna politika z določbo, da je treba s pomočjo satelitov in umetne inteligence nadzorovati vse kmetijske površine. Razlog za to je, da se kontrolirajo navedbe kmetov pri njihovih vlogah za EU subvencije. Tako se preverja, ali na določenih parcelah dejansko rastejo tam navedene rastline. Do zdaj se je to preverjalo le naključno.
Da bi imeli na očeh vsako parcelo v vseh obdobjih rasti, uporabljajo satelita ESA Sentinel-1 in Sentinel-2, ki v ta namen redno dostavljata optične in radarske posnetke zemeljske površine. Podatki se s pomočjo umetne inteligence nemudoma analizirajo. S pomočjo te tehnike lahko nadzirajo in kontrolirajo milijone parcel po vsej Evropi. Če se podatki ne ujemajo s tistimi, ki so jih navedli kmetje, se jim na pametnih telefonih prižge rdeča lučka, kar pomeni, da se morajo v določenem roku odpeljati na določena polja, jih fotografirati in fotografije skupaj s podatki in točnimi koordinatami poslati umetni inteligenci. Na ta način je mogoče razjasniti, ali se je zmotila umetna inteligenca ali pa je kmet navedel napačne podatke.
Takšnih napak umetne inteligence je očitno na kupe. Eden od kmetov je v intervjuju povedal, da zaradi tega ne more več priti do svojega dela. Drugi je dejal, da je imel na svojem pametnem telefonu 20 rdečih lučk. Do tega prihaja zato, ker umetna inteligenca očitno še ne more razlikovati med pšenico in deteljo, med silažno koruzo in krompirjem ali med grašico in travniško deteljo ter mnogimi drugimi rastlinami. Ob tem se morajo kmetje zelo truditi, da bi zadostili umetni inteligenci in bi se jim končno prižgala zelena lučka, zaradi česar se jim ne bi bilo treba bati kazni, torej finančnih odbitkov. To pomeni, da umetna inteligenca zahteva: »Naredi sliko pod kotom 45°!« ali: »Naredi makro sliko!«.
Zahtevana uporaba pametnih telefonov na poljih ne obremenjuje samo starejših kmetov. Problematično je, če se določena polja nahajajo na mrtvih točkah, kar ni redkost. Za to umetna inteligenca nima programa in zato tudi nobenega ‘razumevanja’. Novi zakoni zadevajo celotno Evropo. Samo v Avstriji se trenutno s sateliti in umetno inteligenco nadzoruje 2,6 milijona parcel.
To vzbuja nezadovoljstvo pri mnogih kmetih in pri interesni organizaciji ‘Svobodni kmetje’, ki je zaradi te totalne kontrole šla na sodišče. O tem poroča spletna stran agrarheute.com, dne 15. 9. 2023. Eden od kmetov je ironično dejal: »Jasno vidim, da se približujemo ‘čudovitemu času’. Predpisano imamo, kaj in kdaj, na katerem polju smemo pridelovati, nato pa nam ob žetvi povedo, kakšen plan naj bi dosegli. DDR 2.0, lahko samo rečem. Ta takrat ni bila tako dobro nadzorovana.«
Kmet je navedel, da obstajajo še druge omejitve in predpisi. Glede na izbrani program subvencij mora kmet zelo natančne in komplicirane podatke o vrsti izbire izpolnjevati glede proporcionalne razdelitve različnih predpisanih vrst setve in jih po točno procentualnih navedbah razdeliti po parcelah. Nov regulator evropske komisije za kmetijstvo je po eni strani postal birokratski monstrum, saj obsega 1880 strani. V nekem komentarju je neki kmet zapisal, da s tem birokratizmom ne bo konca, saj bo leto za letom huje, zato se sprašuje, kako dolgo in ali sploh še lahko to vzdrži in ali ne bi bilo boljše, da dvigne roke. Ko je pogoje nato izpolnil, je naslednje leto prišla nova zahteva, ki so si jo spet izmislili birokrati na številnih dobro plačanih sejah. Kaj tiči za to strategijo, kjer so pogosto, da bi zvišali sprejemljivost, nanjo poveznili plašček zaščite podnebja in narave? Ob tem so drugi cilji, ki bi dejansko ustrezali zaščiti narave, vredni več napora.
Medtem obstajajo mnogi obrati, ki obzirno do okolja delajo brez strupov in genske tehnike, pobirajo dobre in zdrave plodove in dosegajo dobre rezultate. Te izkušnje naj bi sprejeli pri izobraževanju kmetovalcev, si jih izmenjavali in stremeli k enakemu delovanju. Vendar to ni nekaj, kar bi bilo želeno v smislu svetovnega reda. V tej smeri razmišlja bolj malo kmetov. Za večino njih je videti, da so tla sredstvo za namen.
Mnogi so se podali v nadaljnje investicije in digitalizacijo, v neskončno nesrečno odvisnost, iz katere, kot je videti, skoraj ni več izhoda. Tako so tla z vsemi sredstvi prisiljena k najvišjim donosom in tretirana s strupi in kemijo. Seveda morajo plačevati obroke za 160.000 € drage ali še dražje orjaške traktorje. Traktor mora biti najmanj tako velik kot tisti, ki ga ima sosed, mogoče pa še malo večji in močnejši.
Za mnoge kmete subvencije EU predstavljajo od 40 do 60 % njihovega dohodka in tako mnogi verjamejo, da nimajo nobene izbire. Nekateri kljub temu izstopajo iz tega sistema in se prostovoljno odpovedujejo nadaljnjim subvencijam. Cena je zanje postala previsoka, spet hočejo postati svobodni. Eden od ekoloških kmetov je dejal: »Branimo se pred totalnim nadzorom naših obratov s strani države.« Morda so kmetje šele začetek – tako rekoč ‘kmečka žrtev’. Ne bi bilo presenetljivo, če bi se ta sistem razširil tudi na druga področja.
Bile so in so še velike demonstracije kmetov z njihovimi zastrašujočimi, predimenzioniranimi traktorji. Vendar ne demonstrirajo proti novim zakonom in omejitvam EU, ko jim je na primer predpisano, katera semena morajo sejati, temveč demonstrirajo zaradi zmanjšanja subvencij za dizelsko gorivo. Zdi se, da se v ozadju skrivajo povsem drugačne spremembe, o katerih kmetje očitno nimajo niti najmanjšega pojma. Pri tem gre preprosto za konec kmetijstva, kot ga poznamo.
V ozadju deluje agenda, ki si intenzivno prizadeva za proizvodnjo poceni laboratorijskega mesa. Rastlinsko meso in rastlinsko mleko sta medtem že na voljo v številnih različicah. Prednost tega je, da se trpljenje živali vse bolj zmanjšuje. Hkrati pa spodbujajo tudi tako imenovane ‘vertikalne farme’. To pomeni, da se zelenjava in druge rastline umetno pridelujejo v velikih tovarnah na substratih ali preprosto v hranilnih raztopinah. Celoten postopek je digitaliziran z umetno svetlobo in toploto ter voden z umetno inteligenco, tako da je ne glede na vreme dosežen najhitrejši in največji možni pridelek. To je privlačno za velike vlagatelje. V zadnjem času v teh obratih 24 ur na dan delujejo tudi robotom podobne naprave. Zdi se, da so to najbolj priročni delavci, brez zahtevkov za plačo, želje po dopustu ali bolniški odsotnosti. Na ta način se lahko prihrani pri poljih, kmetih in traktorjih. To je konec kmetijstva, kot ga poznamo. Ta umetni, kemično sterilni svet nima nič več skupnega z naravo. V te projekte se trenutno investira milijarde in milijarde. Vlagatelji so običajni krogi, za katere so živa bitja samo stvari.
V kolikšni meri bo moka iz žuželk postopoma nadomestila žito, bomo videli. Dovoljenih je vedno več žuželk. Po mokarjih in kobilicah so v živilih dovoljeni tudi novi praški iz čričkov in žitnih hroščev.
Po mnenju EU se moka iz teh žuželk že lahko uporablja v živilih in se iz nje na primer peče pecivo.
Vse skupaj ima za cilj, da naj bi bilo v bližnji prihodnosti v tako imenovanih pametnih mestih vse potrebno za življenje na voljo v bližnji okolici. Vzorčna mesta za ta projekt, ki ga je Komisija EU že leta 2012 priklicala v življenje, že nastajajo. Samo Zvezna vlada trenutno financira 73 vzorčnih projektov pametnih mest, ki so bili od leta 2019 izbrani v treh fazah s skupno 820 milijoni evrov. Z ‘Listino pametnih mest’ vzorčni projekti prikazujejo, kako je mogoče kvalitete evropskega mesta prenesti v dobo digitalizacije. V pametnem mestu je mogoče celotno mestno okolje opremiti s senzorji. Verjetno tudi z nadzorno tehnologijo – morda podobno kot na Kitajskem? Kdo ve? Nastaja internet stvari, ki bi vse zbrane podatke dajal na voljo na virtualnem računalniškem strežniku, podatkovnem oblaku. Kot je bilo pričakovano, se bo seveda vse skupaj nanašalo na varčevanje s CO2 ter varovanje podnebja in okolja.
Lepi novi digitalni svet vas pozdravlja ... Projekti za to se verjetno že pripravljajo. Vendar pa pri lepem, novem digitalnem svetu ne gre le za zunanjo kontrolo in nadzor s pomočjo digitalizacije in umetne inteligence. Druga možnost vodenja in oblikovanja ljudi bi bila mogoča tudi z uporabo genskega inženiringa.
Besedilo: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 19-22.