Če želimo to slišati ali ne, življenjska pestrost v vseh oblikah življenja je ključnega pomena za obstoj človeštva. Že več desetletij slišimo o izredno hitrem izumiranju rastlinskih in živalskih vrst. Nekateri celo govorijo o enem največjih izumiranj v zgodovini.
V naši reviji smo že večkrat omenili, da so vse življenjske oblike, minerali, rastline, živali in ljudje, zelo tesno povezane med seboj. Seveda se o tej povezanosti zelo malo govori. Šolski učni program nas tega ne uči, kar je zelo slabo in škodljivo za človeštvo.
Tako se že mlademu človeku prepreči celovit način razmišljanja in kasneje tudi ravnanja in delovanja do soljudi, živali in narave. Prepričan sem, da tisti, ki so določili učni program, zelo dobro poznajo te povezave, vedo, da je človek odvisen od pestrosti ostalih življenjskih oblik in dobre kondicije hraniteljice Zemlje. Vendar je njihov um zamegljen od požrešnosti, pohlepa, ropanja, uničevanja in ubijanja in to skozi celotno zgodovino vse do danes, ko govorimo celo o najhitrejšem izumiranju vrst.
Tudi če tu in tam kakšen nepodkupljen, »pravi« znanstvenik opozarja na to problematiko, se to sliši le bežno in sistem poskrbi, da ni veliko govora o tem v javnosti. Zakaj je temu tako, zakaj se nam nekatere stvari namerno prikriva že stoletja, je vsaj za nekatere postalo zelo aktualno in pomembno vprašanje. Le če si zastavljamo vprašanja in razmišljamo o tradiciji in navadah, lahko počasi korakamo proti resnici.
Za lažje razumevanje si poglejmo primer tal. Tla pod našimi nogami so polna nevidnega, a tudi za ljudi zelo pomembnega življenja. So velikanski kozmos milijard mikroorganizmov, rastlinskih korenin, glivnih mrež, delcev kamnin in še marsičesa. V peščici dobre zemlje je več živih bitij, kot je ljudi na Zemlji.
Sem sodijo deževniki, ličinke, mravlje, stonoge, hrošči, enakonožci, kolobarji, pršice, skakači, amebe, migetalkarji, spirili, diatomeje, glive in še mnogi drugi. Tem drobnim bitjem, ki jih s prostim očesom večinoma niti ne vidimo, dolgujemo svoj vsakdanji kruh – brez njih, v sodelovanju z zvezdami in elementi, ne bi bilo življenja na Zemlji, ne za rastline in živali ne za ljudi.
Če je res, da smo odvisni od pestrega življenja v tleh, od čistega zraka, čiste vode, od narave ter njenih živalskih in rastlinskih oblik, je to ALARM za vse nas. In zakaj ni ALARMA? To bi moralo biti naše glavno vsakdanje vprašanje. To bi morala biti tema številka ena na vseh medijih in povsod v javnosti.
Če se nas lahko preko medijev nagovarja k orožju, se govori o pomembnosti in nujnosti orožja, za katerega vsi vemo, da prinaša le trpljenje, bolečine in smrt celotnemu življenju na zemlji, ter podobnem uničevanju in ubijanju na drugih področjih, kot je na primer tudi v kmetijstvu, ne vidim razloga, zakaj ne bi vsak dan lajnali o našem ALARMU.
Kot dolgoletni opazovalec narave in kmetovalec lahko povem, da so vremenske razmere za kmetovanje vedno težje in vedno bolj nepredvidljive, kar postaja čedalje bolj opazno. Predvsem v zadnjih desetletjih je po vsem svetu s pomočjo iznajdb znanosti omogočeno strašansko hitro uničevanje, ubijanje, ropanje in onesnaževanje zemlje in njenih oblik življenja, kar je po moje glavni razlog za ALARM.
Posledice vsega tega pa so ponekod že zastrašujoče. Resnično, drage bralke in bralci, če si želimo to slišati ali ne: Zemlja se upira človeštvu. Elementi narave, ki smo si jih naredili za sovražnike, vedno bolj tolčejo po nas.
Aktualno in resno vprašanje je, kako dolgo lahko Zemlja še zdrži. Desetletja, stoletja? Ali pa je igre počasi konec, tudi za verske in politične voditelje ter mogočneže, ki skozi celotno zgodovino zavajajo in množici prikrivajo resnico? Da bi kdo odgovarjal za vsa ta prikrivanja in laži nekoč in danes, ni znano. Pa bi moral, kajti opozorila nekaterih raziskovalcev so bila jasna in nedvoumna. Prav tako so bila pravočasna tudi opozorila ali, bolje rečeno, prošnje človeštvu s strani Boga Stvarnika ‒ Svobodnega Duha po preroški Besedi za današnji čas v zadnjih petdesetih letih. Toda kot v vseh časih je cerkveno državni sistem tudi tokrat poskrbel, da širša javnost o tem ne izve nič. Vse, ki so kljub temu kaj izvedeli ali slišali, pa se je strašilo in ustrahovalo tako ali drugače z novodobnimi metodami srednjeveške inkvizicije. Ustrahovanje vedno izvaja duhovniška kasta, kakor nekoč, tako tudi danes. Raziščite in prepričajte se sami, če želite in če vas to zanima. Dojeli boste, komu in zakaj je v interesu, da človeštvo ne pozna resnice.
Avtor: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 23-24.