Vedno več biologov, zoologov in ekologov prihaja do znanstveno utemeljenih mnenj, da lov ne more uravnavati števila divjadi. Divjad že po naravi razpolaga z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije, ki jih uravnavajo socialne strukture, hormoni in feromoni kot tudi ponudba hrane. Če grozi HIPERPOPULACIJA, se zniža število rojstev.
HIPERPOPULACIJE nastajajo takrat, ko je razmnoževanje določenih vrst, kot so SRNE IN JELENI, povečano zaradi »ograd« in krmljenja s strani lovcev. Razen tega vodi neprestan lov do tega, da se določene vrste živali, kot so DIVJI PRAŠIČI in srne, veliko močneje razmnožujejo, da nadomestijo izgube, medtem ko so druge vrste vedno redkejše.
Evolucijski biolog in ekolog prof. dr. REICHHOLF razlaga to povezavo v Süddeutsche Zeitung: če so v nekem področju pobite mnoge živali, imajo preostale živali veliko več hrane na razpolago. Živali, ki preživijo zimo okrepljene, se spomladi predčasno in številčneje razmnožujejo. »Konkurenca je pozimi manjša, možnosti spomladi večje,« pravi Reichholf. Z lovom bodo vrste živali, ki so redke, še redkejše, in tiste, ki so pogoste, še pogostejše (Streit um die Jagd – »Zadovoljevanje sle po ubijanju«, Süddeutsche Zeitung, 17. 5. 2010).
Tudi zoolog Regnar KINZELBACH z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.« Srne, ki so bile prej dnevno aktivne živali, so zaradi lova postale plašne, nočno aktivne prebivalke gozda. »Če srn ne bi lovili, se tudi ne bi tako zadrževale v gozdu in tam vsega pohrustale,« argumentira zoolog.
Problem je tudi MASOVNO KRMLJENJE s strani lovcev. »Lovci si v naših gozdovih vzrejajo ogromno število rdeče divjadi in srn samo zato, da jih lahko potem odstrelijo,« izjavlja Kinzelbach. In prihaja do zaključka: »V bistvu služi lov le ZABAVI LOVCEV in njihovemu zadovoljevanju sle po ubijanju.« (Streit un die Jagd –»Befriedigung der Mordlust«. Süddeutsche Zeitung, 17. 5. 2010).
Italijanski zoolog prof. Carlo CONSIGLIO je že leta 2001 v svoji zelo odmevni znanstveni publikaciji »O nesmiselnosti lova« na 23 straneh, opremljenih s številnimi tabelami, fotografijami in razlagami dokazal, da ni niti najmanjšega znanstvenega opravičila za lov (Carlo Consiglio: O nesmiselnosti lova. Založba Zweitausendundeins, 2001).
Da je narava možna brez lova, kažejo IZKUŠNJE v Švicarskem Nacionalnem parku, kjer že od leta 1914 ni lova, ali v Švicarskem kantonu Genf, v katerem je že od leta 1974 prepovedan lov, kar je odločilo ljudstvo. Tudi v Italiji so vsi obširni Nacionalni parki že desetletja brez lova, na primer Gran Paradiso (že od leta 1922) ali Nacionalni park Belluno v Dolomitih (od leta 1990). Tudi na grškem otoku Tilos je lov od leta 1993 prepovedan. Povsod izkušnje kažejo, da je stalež živali izpostavljen naravnim nihanjem in se nikoli pretirano ne poveča.
Še nekaj se opaža na področjih brez lova: živali ne kažejo nobene plašnosti do človeka in dovolijo, da jih opazuje pri belem dnevu z nekajmetrske razdalje. Nasprotno pa v Nemčiji panično pobegne vsak zajec, srna, divji prašič, če vidi ali zavoha človeka na razdalji nekaj sto metrov. Živali vedo: človek je enako lovec, lovec je enako sovražnik.
Prof. Reichholf je na to opozarjal v intervjuju za SPIEGEL: brez lovstva bi se staleži divjadi na naraven način zmanjšali in redke vrste, kot na primer POLJSKI ZAJEC, bi pridobile na številu. In: »Divjad bi postala v conah brez lova manj plašna. Ljudje bi lahko zopet iz neposredne bližine opazovali naš domači živalski svet.« (»Relikt iz časa fevdalizma« – Münchenski zoolog Josef Reichholf, über die ökologischen Vorteile jagdfreise Gebiete. SPIEGEL 27/2912).
OBMOČJA MIRU bi lahko zmanjšala tako zastrašujoče škode po divjadi: »Manj kot je pritiska lova in več kot je območij miru, manjša je izraba energije. Torej je manjša potreba po hrani, ker divjadi ni treba prehoditi velikih razdalj. Kar poje, dobi v večji meri v območju miru. Zaradi tega so površine, ki mejijo na območja miru, prej razbremenjene kot obremenjene zaradi divjadi.« (Josef Reichholf in BR-Sendung »Unser Land«, 16. 11. 2012)
Besedilo Odlomek iz brošure Dejstva proti lovu
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 50.