V zadnjih letih je lov vse pogosteje tema razprav. Mnogi ljudje spoznavajo, da imajo tudi živali pravico do življenja in da je ubijanje iz takih nagibov zelo nizkotno. Neštete znanstvene raziskave kažejo, da lov škoduje naravi in namerno ruši ekološko ravnovesje v gozdovih.
Že leta 2006 je naše društvo prevedlo in izdalo letak Marca Buchtmana (Marc Buchtmann Dag Frommhold, Wilhelm-Raabe-Str. 16, 32105 Bad Salzuflen). Navajamo nekaj zanimivih naslovov iz omenjenega letaka:
LOVCI PRISPEVAJO K NAZADOVANJU OGROŽENIH VRST
Naša kulturna krajina je neugodna za številne živali. Nekatere so na seznamu ogroženih vrst, še pred nekaj desetletji pa so bile pogoste in dobro znane prebivalke gozda in polja. Med najbolj znane vrste spadata poljski zajec in jerebica. Kljub temu skupnost lovcev vztrajno zavrača prepoved lova na te živali. Leto za letom ustrelijo preko 400.000 poljskih zajcev. Znanstveni izvedenci jim očitajo, da pobijejo dva- do štirikrat preveč živali, kot to njihov obstoj iz ekološkega vidika lahko prenese. Vendar to še ni dovolj: da bi s sebe odvrgli sum, krivijo za upadanje ogroženih vrst naravne plenilce, predvsem lisice. To propagando izkoriščajo za brezobziren pregon teh lepih in inteligentnih živali: namesto da bi priznali pomembno vlogo lisice in kragulja v ekološki strukturi, predpostavljajo, da bo domnevno preveliko število teh plenilcev pokončalo zajca in jerebico.
LOV NA PLENILCE ŠKODUJE NARAVI
Biološke raziskave so dokazale, da zajcem, jerebicam in ostalim ogroženim živalim ne pomagamo z bojem proti njihovim plenilcem, ampak le z obnovo njihovega propadajočega življenjskega prostora. Tudi roparsko izkoriščanje s strani lovcev prispeva k izginjanju tega, kar je še ostalo. Zajci so celo odvisni od lisic, saj so te prepočasne, da bi ujele zdrave zajce, zato vedno pobijejo slabotne in bolne živali in s tem preprečijo razširjanje kužnih bolezni. Če bi človek iztrebil lisice, za zajce ne bi bilo bolje, temveč slabše!
Obstoj plenilcev je podvržen svoji lastni dinamiki, v katero človek ne bi smel posegati. S hitrim prilagajanjem razmnoževanja glede na izgube in temu ustrezno naravno ponudbo prostora in hrane za posameznika se izgube zaradi lova hitro izravnajo; po drugi strani pa je nemogoče, da se lisice, kune in druge živali »pretirano širijo«, kot to lovci vedno znova zatrjujejo. Pogled na številke tistih regij, kjer plenilci niso preganjani, to nedvoumno potrjuje – dejstvo, ki ga priznani raziskovalci opisujejo z besedami »omejitev rojstev namesto masovne bede«. Klevetne kampanje lovskih skupnosti proti lisicam, črnim vranam in drugim plenilcem služijo navsezadnje samo temu, da si ustvarjajo pogoje za njihovo preganjanje. Saj vendar nobenega zajca ali fazana, ki ga ujame plenilec, ne more več ustreliti lovec! In kot posebno ljubke živali so lisice in kune tako in tako iskan lovski plen.
LOV PLAŠI ŽIVALI
Lov je hud poseg v naravo in v življenje preganjanih živali. Zato ni čudno, da negativno vpliva na njihovo vedenje, jih plaši in oropa pomembnih vidikov njihovega skupnega socialnega življenja. Dejansko skrajna plašnost mnogih živali nikakor ni naravna, pač pa jim je vsiljena z nenehnim lovskim ogrožanjem. Lisice so na lovskih področjih izredno plašne in nezaupljive, njihove sovrstnice na zaščitenih ozemljih pa zlahka opazujemo – nič presenetljivega, če si predstavljamo, da je veliko živali le obstreljenih in lahko doživijo smrt in trpljenje svojih sovrstnic. Srne se zaradi močnega pritiska lova skrijejo v gozd, čeprav to ni njihov naravni življenjski prostor. Prav gotovo bi se ljubitelji narave radi približali divji živali, ne da bi ta takoj zbežala. Te sanje se ne bodo uresničile, dokler se bo z njimi tako zlonamerno ravnalo, kot to sedaj počne lovska skupnost.
LOV – »LOVSKA PRAVIČNOST« JE PRETVEZA ZA ZVERINSKO MUČENJE
Kot lovci sami izjavljajo, jim je v veliko zadovoljstvo, da plenilce zvabijo pred visoko prežo z mesom ali z urinom ustreljene goneče se samičke, kjer jih ustrelijo. Tako imenovana »lovska pravičnost« pa jim prepoveduje takšno ravnanje s srnami in jeleni. Prav tako malo pomislekov imajo pravični zelenosuknjičarji pri ubijanju mladih lisic, ki se igrajo pred brlogom, ali pri ubijanju plenilcev s starodavnimi pastmi.
Tudi drugi vidiki te nenapisane lovske »etike« povzročajo trpinčenje: tako se lahko ustreli ptice samo v letu, zajce samo v teku – da naj bi se jim omogočila možnost pobega. To otežuje zadetek in že milimetrski odmik zadostuje, da žival ni takoj mrtva, pač pa ji iz trebuha visi drobovje, ima raztrgano spolovilo ali čeljust. Živali so vsakoletno izpostavljene mukotrpnemu hiranju in krutemu umiranju zaradi lakote, žeje, izkrvavitve ali zastrupitve s svincem.
LOV JE KRUT
Lov pomeni ubijanje in ubijanje pomeni trpljenje. Kljub dejstvu, da lov neusmiljeno in nerazumno jemlje življenje čutečim in mislečim sobitjem, se to mučenje prizadetih živali nadaljuje.
Pri lovu iz zasede pošljejo napadalnega lovskega psa v brlog, da prižene lisice pred puške čakajočih lovcev. Ena od nalog psa je tudi, kot je v lovski knjigi zapisal Nußlein, da »zadavi« mlade lisice, ki so morebiti ostale v brlogu, in jih prinese ven. Odrasle lisice nazadnje zgrabijo z železnimi kleščami, jih močno pritisnejo ob tla in s palico brutalno ubijejo. Pogosto se lisica tudi bori s psom, kar ponavadi obema povzroči hude poškodbe.
Pri razširjenih pogonih in brakadah je nujno potrebno, da se preganjane živali ustrahuje z gonjači in psi, saj jih samo na tak način preženejo iz varnega zavetja. Posledica takšnih lovov so obstreljene živali: lovec z najštevilčnejšim plenom postane kralj lova in s tem je vsak od njih še bolj podžgan, da strelja tudi pod neugodnimi pogoji. Kot piše avtor Arnold, je pogled na spodrsavajoče obstreljene zadnje noge zajca neizogiben pojav pri skupinskem lovu.
LOV – ŽIVALI IMAJO PRAVICE
Ljudje vse bolj spoznavajo, da živali niso stvari, ampak živa bitja, ki imajo pravice. Angleški filozof Jeremy Bentham (1789) je na predvečer francoske revolucije pravilno pripomnil, da je ni značilnosti, ki bi ljudi popolnoma ločila od živali. Zato ni nobene logične utemeljitve, da se ljudem priznava pravica do življenja, nedotakljivosti in svobode, živalim pa ne.
Kjer imajo živa bitja enake interese, morajo biti enako obravnavana. Živali ne bi smeli izključiti iz naše morale samo zato, ker pripadajo drugi vrsti ali nimajo podobnih kompleksnih abstraktno-logičnih konceptov kot mi. Etično odločilna ni duševna
zmožnost abstrakcije posameznika, njegova barva kože, pripadanje vrsti ali njegov spol, pač pa dejstvo, da ima to bitje čustva in voljo do življenja. Čas je, da se naša zakonodaja uskladi s tem spoznanjem.
LOV – PRAVICA DO LOVA JE KRIVIČNA
Dokler bodo lovci »svetovali« ministrstvom in uradom, se ne bodo sprejemale odločitve v prid naravi in prostoživečim živalim. Po lovskem zakonu nemške dežele Nordrhein-Westfallen je lovski svet sestavljen iz lovcev, kmetov in lastnikov gozdov – posvetovalni komite pristojne raziskovalne službe, prvotno sestavljen iz lovcev. Volk je tako postavljen za pastirja. Objektivnih informacij uradov in ministrstev torej ne gre pričakovati.
Zato je toliko pomembnejše, da javno izražamo zavračanje lova in se s tem zoperstavimo politikom. Dolgoročno tudi najbolj nezainteresirani posamezniki ne bodo več mogli ostajati gluhi za mnenje večine.
LOV – SKRAJNI ČAS JE ZA UKINITEV
Nešteto argumentov je proti lovu in zgoraj navedeni vidiki so le majhen izbor tega. Lov vznemirja živalski svet, škoduje ekološkemu sistemu, pospešuje objedanje in širjenje kužnih bolezni. Poleg tega so lovci ožigosali določene živalske vrste, predvsem lisice in črne vrane. Da bi preusmerili lastno sokrivdo za ogrožanje vrst, so te probleme zvrnili na omenjene živali.
Naravi in živalim bi bilo brez lovcev neprimerno bolje. Nizozemci so z veljavo novega Zakona o varstvu narave naredili prvi pomemben korak. Najpogostejše tam živeče divje živali – lisice, jeleni, srne, jazbeci, kune in skorajda vse vrste ptic – so varovane pred lovskim zalezovanjem. V švicarskem kantonu Ženeva se je ljudstvo že leta 1975 odločilo za prepoved lova.
Po najnovejših anketah se je 80 % Nemcev izreklo proti lovu. Pomagajte, da se lov kot anahronizem sredi humane, živalim prijazne družbe končno prepove.
LOV – KAJ LAHKO VSAK POSAMEZNIK NAREDI PROTI NJEMU
- S prijatelji in znanci se pogovarjajte o lovu. Veliko ljudi še vedno ne ve, kaj lov v resnici pomeni za živali in naravo.
- V publikacijah, ki lov propagirajo, se v rubriki Pisma bralcev izrazite proti tej dejavnosti.
- Prijavite vsako kršitev veljavnih zakonov in pravnih uredb (npr. streljanje v neposredni bližini naselja, ubijanje živali izven lovne dobe, lov pod vplivom alkohola itd.).
- Protestirajte proti lovskim razstavam in predvsem proti lovu prijaznim prireditvam v vrtcih in šolah.
- Če imate v lasti zemljiško ozemlje, na katerem se lovi, lahko po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice od leta 1999 naprej zavrnete možnost oddaje tega zemljišča za namen lova.
- Ne podpirajte lova s kupovanjem mesa divjih živali, krzna, kož in kakršnihkoli trofej.
- V času lova se sprehajajte ali kolesarite po gozdu (predvsem ob svitu in mraku) in opazujte lovce. Naj vam utemeljijo svoje početje.
In še nekaj zanimivih razmišljanj o lovu znanih ljudi:
- »Kjer živi en lovec, bi lahko živelo deset pastirjev, sto poljedelcev in tisoč vrtnarjev. Okrutnost do živali pri resnični izobrazbi in pravi učenosti preprosto ne more obstajati, kajti prav okrutnost je najrazpoznavnejša pregreha nizkotnega in neplemenitega ljudstva.« Alexander von Humboldt
- »Lov je vedno neke vrste vojna!« Johann Wolfgang von Goethe
- »Lov je eno izmed najzanesljivejših sredstev, kako ljudem ubiti občutke do sostvaritev.« Voltaire, francoski pisatelj in filozof
- »Veličina in moralni napredek naroda se merita z njegovim odnosom do živali.« Mahatma Gandhi
- »Nikoli nisem razumel, kako je lahko ljudem streljanje živali v zadovoljstvo.« Bernhard Grzimek, snemalec filmov o živalih
Besedilo: Milena Trefalt
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 45-48.