Ljudje smo se skozi stoletja razvijali, a naša sposobnost empatije in sočutja še vedno ni enakomerna. V nekaterih delih sveta se lov še vedno obravnava kot običajna praksa – skoraj ritual, v katerem so prepleteni tradicija, status in prepričanja. A pogled na lov skozi objektiv karnizma razkriva, da je v tem dejansko le nesmiselna potreba po nadzoru in lastništvu nad življenjem, ki ni naše.
Kaj lov dejansko predstavlja danes?
To ni boj za preživetje – večina lovcev danes nima potrebščin za meso, ker je trgovina s hrano že tako široka, da ni več potrebe po ubijanju divjih živali. Gre le za iskanje užitka v prevzemanju nadzora nad drugimi živimi bitji, katerih edina ‘krivda’ je, da so preživela na tem planetu. Lovci pogosto ponujajo opravičila, da lov deluje kot uravnoteženje narave, kot ohranjanje ravnovesja, toda to je samo evfemizem za dovoljenje ubijanja v imenu človekovega egoizma. Kdo smo mi, da se igramo bogove in odločamo, kdo bo živel, kdo pa umrl?
V resnici lov ne služi naravi, temveč karnizmu, ki nas spodbuja k prepričanju, da je življenje živali manj dragoceno od našega.
Ta prepričanja niso le del zgodovinskega konteksta; živahna so še danes in pogosto povzdignjena kot ‘kulturna dediščina’ ali ‘spoštovanje tradicije’. Vendar pa je prav to najhujši del tega – da smo zaslepljeni s preteklostjo, zaradi katere ne prepoznamo resničnih vrednot sočutja in spoštovanja do vseh živih bitij. Tako kot karnizem pojasnjuje, da je meso živali v prehrani nekaj naravnega in potrebnega, lov na nek način nadaljuje ta mit.
Poglejmo iskreno – ali lahko resno verjamemo, da imamo pravico ubiti drugo bitje, samo zato, da bi izkazali svojo moč, nadzor ali da bi preizkusili svojo sposobnost ubijanja? To ni ‘šport’, to ni ‘tradicija’, to ni ‘uravnoteženje’. To je enostavno nasilje, katerega edini cilj je zadovoljiti naše lastne želje – želje, ki so prepletene z idejami lastništva, moči in karnističnega prepričanja, da so živali zgolj orodja za naše koristi.
Resnična moč in prava tradicija bi morali temeljiti na sočutju in odgovornosti do drugih, na ljubezni do vseh bitij na tem planetu, ne pa na nasilju, manipulaciji in ubijanju. Lov kot del karnizma nas uči, da smo mi tisti, ki določamo vrednost življenja, in to je vrednota, ki jo moramo zavreči.
Prihodnost pripada tistim, ki ne le razumejo nesmiselnost lova, ampak so pripravljeni pokazati pot naprej – v svet, kjer so vse živali spoštovane, kjer nasilje nad njimi ni več sprejemljivo, in kjer se uči, da je pravi nadzor tisti, ki temelji na sočutju, ne na smrti.
Avtorica: Jelena Dimitrijevič
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 21.
Naslovna fotografija: Christina & Peter