Odgovor na naslovno vprašanje tega razmisleka je: zaradi specizma. Specizem – izraz je prvi javno uporabil Richard Ryder leta 1970 – je diskriminacija živih bitij glede na vrsto. Ta ideologija prežema vse pore človeških družb in je ključna podstat kapitalistične ekonomije. Predstavlja največji moralni izziv sodobnosti zaradi očitnega protislovja med človekovo etiko in delovanjem.
Ljudje naj bi se bili razvili kot omnivori, kar pomeni, da so predniki človeka jedli tako rastline kot živali. Verjetno je bil prvotni odnos človeka do živali zmes spoštovanja in izkoriščanja, saj staroselske kulture še danes živali dojemajo kot svete. Paleolitske jamske poslikave kažejo na močno povezavo med ljudmi in živalmi, kar morda pomeni, da ni bilo stroge hierarhije vrst. Nedvomno pa je ta obstajala, saj so predzgodovinske kulture izvajale ritualna žrtvovanja živali (pa tudi ljudi), da bi počastile bogove ali prednike.
Neolitska kmetijska revolucija je prinesla udomačitev številnih vrst živali, zaradi česar je meso postalo stabilen vir hrane, živali pa lastnina in vir, kar je utrdilo antropocentrični svetovni nazor. Samoumevni, ponotranjeni specizem je bil filozofsko utemeljen že v antiki. Aristotel je opredelil živali kot nižja bitja, ker jim primanjkuje razum in naj bi obstajale za uporabo ljudi.
Stoiki so trdili, da živali nimajo racionalnosti in moralne vrednosti, kar je opravičevalo njihovo izkoriščanje.
Po judovsko-krščanskem izročilu naj bi imeli ljudje ‘oblast’ nad živalmi. Islam priznava dobrobit živali, vendar ohranja človeško nadvlado. Po drugi strani hinduizem in budizem zavračata hierarhiziranje vrst, saj so živali del duhovnega kroga (samsare). Nenasilje (ahimsa) spodbuja naklonjenost do živali in s tem vegetarijanstvo.
V obdobju zahodne renesanse in razsvetljenstva (1500–1800) je René Descartes živali razglasil za ‘avtomate’ – stroje brez duše, čustev ali razuma, kar je opravičevalo poskuse na živalih in surovo ravnanje z njimi. Za Immanuela Kanta so imeli moralno vrednost le ljudje, ker so racionalni. Krutost do živali naj bi bila napačna le, ker bi lahko vodila v krutost do ljudi. Jean-Jacques Rousseau je zagovarjal pravice živali, ker lahko čutijo bolečino, kar je bil eden prvih izzivov specizmu v zahodni misli. Darwinova teorija evolucije je v drugi polovici 19. stoletja spremenila razumevanje vrst, saj je sorodnost ljudi in živali omajala idejo človeške edinstvenosti. Kljub temu je večina še naprej zagovarjala moralno večvrednost ljudi zaradi inteligence, tehnologije in kulture.
SPECIZEM KOT FILOZOFSKI PROBLEM
Specizem je že vse od sedemdesetih let v jedru razprav o moralnem ravnanju z nečloveškimi živalmi. Po utilitaristični etiki je bistvena enakopravna obravnava vrst. Če žival trpi, je treba njeno trpljenje obravnavati enako kot človeško. Utemeljitelj te drže, filozof Peter Singer, ne trdi, da so živali in ljudje enaki, temveč da je njihovo trpljenje enako pomembno. Industrijska reja na primer povzroča neizmerno trpljenje milijardam živali. Pogost argument za strahote reje je, da meso potrebujemo, da ga je normalno, naravno in nujno uživati. Dejansko pa ljudje mesa za preživetje ne potrebujemo, saj sodobne raziskave prehrane podpirajo rastlinske diete.
Po deontološki etiki Toma Regana imajo živali prirojene pravice, ker so ‘subjekti življenja’, imajo izkušnje, želje in čustva. Ubijanje ali izkoriščanje živali krši njihove pravice, tudi če to koristi ljudem. Uporaba živali za medicinske poskuse na primer krši njihove pravice, ker jih obravnava zgolj kot vir. Milijoni miši, opic, psov so vsako leto podvrženi poskusom. Večina jih je nepotrebnih ali nezanesljivih, obstajajo pa tudi alternativne metode: računalniški modeli, sintetično človeško tkivo, testiranje na ljudeh. A poskusi na živalih so cenejši.
Prav tako ob sodobnih tehnologijah ni več nikakršne potrebe po ubijanju živali zaradi kozmetike, krzna in kož; povsem nepotrebno je tudi množično umiranje živali na cestah zaradi neprevidnih in malomarnih voznikov.
Sodobni teoretiki etike živali (npr. Eva Meijer) slednjim pripisujejo zmožnost izražanja interesov, t. i. agency, zato ljudje nimamo pravice razpolagati z njimi oziroma odločati o njih ne glede na človeške potrebe. Spoštovati moramo integriteto živali; njihove drugosti ne smemo človečiti. Živali imajo inherentno pravico živeti, tako kot imajo določeno vlogo v ekosistemu planeta, tako vsaka vrsta kot vsak njen posamezni pripadnik.
Za razumevanje specizma je pomemben tudi koncept ‘arbitrarne razlike’. Dodeljevanje moralne vrednosti na podlagi vrste je enako arbitraren kriterij kot rasa ali spol. Prašič in pes imata na primer podobne kognitivne sposobnosti in čustveno inteligenco – zakaj torej enega jemo, drugega pa posvojimo? Ljudje ljubijo mačke, a nosijo kožo krav, ki tudi imajo čustva in materinski čut. Prevladujoč specistični argument je, da imajo ljudje višje kognitivne sposobnosti od živali, zato so moralno nadrejeni. Pa vendar, čeprav vsi ljudje niso visoko inteligentni (npr. dojenčki, invalidi), jim vseeno pripisujemo moralno vrednost. Če torej ne izkoriščamo duševno prizadetih ljudi, zakaj bi izkoriščali inteligentne živali, kot so delfini ali sloni?
Ljudje smo pri arbitrarnih izbirah glede rabe živali nezavedno podrejeni ideologiji karnizma – sklopa prepričanj, ki opravičujejo uživanje nekaterih živali, medtem ko druge ljubimo in tretjim namenjamo razne (zlo)rabe. Karnizem je kulturni konstrukt, saj je hierarhija živalskih vrst v različnih kulturnih krogih družb na planetu različna. Nekatere družbe meso še zmeraj štejejo za statusni simbol – v preteklosti so si ga lahko redno privoščili le bogati ljudje. V sodobnih sekularizirajočih se družbah tudi verski tabuji in omejitve glede uživanja mesa ne igrajo več pomembne vloge. Ljudje jedo meso vsakodnevno, ker je široko dostopno, poceni in (priučeno) dobrega okusa.
Ubijanje živali iz usmiljenja tudi ni brez etičnih dilem. Veterinarji in skrbniki hišnih živali evtanazirajo bolne ali ranjene živali, da jim skrajšajo trpljenje. Evtanazija naj bi bila izraz sočutja, vendar zanjo nikoli ni mogoče pridobiti soglasja živali. Od kod nam potem pravica igrati boga in odločati o življenju in smrti drugega živega bitja? Če bi bilo to etično nesporno, ne bi imeli tako velikih zadržkov do evtanazije ljudi, kot obstajajo v večini človeških družb. V ozadju je znova specizem, le da v bolj prikriti obliki. Enako velja za ‘nadzor populacij’ oziroma množične pomore brezdomnih psov, mačk ali divjih živali, da bi preprečili pretirano namnožitev. Koliko je to v interesu pobitih živali, koliko pa gre za udobje ljudi in zakaj ima slednje prednost pred življenji živali? Kako lahko nadzorujemo točko, ko bomo neodvrnljivo prizadeli genski bazen določene vrste in jo pognali na pot izumrtja?
UŽITEK UBIJANJA
Ubijanje živali iz užitka zadeva predvsem lov in zabavo. Izpostaviti velja, da staroselske kulture še zmeraj lovijo živali za hrano, oblačila in obrede, pri tem pa živalim izražajo spoštovanje. Vse kaj drugega je ‘športni’ lov za trofeje (npr. safari, lov na lisice). Tudi ribolov večinoma odmislimo kot neškodljiv hobi, čeprav ribe občutijo bolečino. Borbe živali (npr. bikoborbe, borbe petelinov) se še zmeraj opravičujejo kot kulturna dediščina, čeprav postajajo manj družbeno sprejemljive.
Vprašanje, zakaj nekateri ljudje uživajo v ubijanju živali, je kompleksno kot specizem. V nekaterih kulturah je ubijanje idealizirano, bodisi skozi zgodovinske tradicije, vojno ali medijsko upodabljanje (npr. nasilne filme). Tovrstna upodobitev lahko romantizira ali normalizira nasilje, zaradi česar ga ljudje zaznavajo kot vznemirljivo ali celo zabavno. Lovska kultura spodbuja nasilje kot simbol moči, poguma ali moškosti. Vznemirjenje zaradi lova in dejanja ubijanja naj bi bilo domnevno povezano s prvinskimi instinkti, ki so zagotavljali preživetje (npr. pridobivanje hrane, zaščita samega sebe). Dominiranje nad drugimi (živalmi ali ljudmi) naj bi v kontekstu evolucije omogočilo vzpostavitev socialne hierarhije in pridobivanje virov. Dejanje ubijanja sproža občutke nadzora, večvrednosti in vzburjenja pri posameznikih, ki jim sodobna psihiatrija pripisuje antisocialnost ali psihopatijo. Ljudje, ki so redno izpostavljeni ubijanju živali skozi medije, videoigre, dejanske nasilne dogodke ali delovne procese, lahko tudi izgubijo občutljivost nanj. Ponavljajoča se izpostavljenost zmanjša čustven odziv na nasilje, zaradi česar lahko to postane vir zabave ali užitka. Zadovoljstvo ob nasilnem ubijanju je nenormalno.
Večina ljudi ne uživa ob nasilju ali smrti. Pojedli bi veliko manj mesa, če bi morali sami ubiti žival za hrano. Toda ubijanje živali je v človeških družbah prikrito, zbanalizirano in normalizirano do te mere, da ga dopuščamo, gledamo stran in se še zmeraj štejemo za dobrodušne. V resnici smo odrasli v dobi informacij heglovske lepe duše, ki ne prenesemo resnice. Četudi je znanstveno dokazano, si ne priznamo, da nasilje nad živalmi povečuje nasilje med ljudmi. Interesi kapitala glede (zlo)rabe živali prevladajo celo nad vitalnimi interesi človeške vrste. Kot v zgovornem naslovu knjige Maurizia Lazzarata kapital sovraži vse, ljudi in živali.
ZAKLJUČEK
Z obsodbo specizma bo človeštvo doseglo pomemben moralni napredek, kot je bila zgodovinska obsodba, če že ne opustitev rasizma in seksizma. Opustitev specizma bo imela izjemen okoljski vpliv, saj je industrijska reja vzrok podnebnih sprememb, krčenja gozdov in onesnaževanja vode, ki neposredno ogrožajo človeško vrsto. Konec specizma bo prinesel izboljšanje javnega zdravja, saj so mnoge bolezni dokazano povezane z uživanjem živalskih izdelkov. Če pravičnost ni le prazna beseda, moramo ljudje prepoznati in odpraviti krivično trpljenje živali, naših sobivajočih v živem svetu.
Vendar pa se to ne bo zgodilo s prepričevanjem prepričanih, kot je objava tega razmisleka v pričujoči reviji. Dokler ne bo slehernik preko vzgoje v družini, šoli, medijih in skupnostih, ki jim pripada v teku življenja, sprevidel nesprejemljivosti ubijanja živali, bodo živali umirale zaradi ljudi. Vzgojni preboj pa je kot vprašanje predhodnosti kure ali jajca oziroma predvsem stvar politike. Začeti se mora s četudi počasnimi in kompromisnimi zakonskimi spremembami, ki jih je treba tudi uveljaviti, da se bo začarani krog človeške ravnodušnosti do ubijanja živali nehal vrteti. Ljudje obsojamo živali na smrt ne le z denarnicami, ampak tudi z volilnimi lističi.
Avtorica: dr. Cirila Toplak, profesorica politologije na FDV UL
Naslovna fotografija: Mirjana Mulec
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 10-12.