Pomen čebel za opraševanje tujeprašnih kmetijskih rastlin, varovanje biotske raznovrstnosti, spodbuda države za samooskrbo z živili lokalnega izvora, drugačen odnos potrošnikov do izbire živil in prehrane so vzroki, da po obdobju intenzifikacije in specializacije kmetijstva skoraj pozabljena navadna ajda (Fagopyrum esculentum Moench) doživlja ponoven preporod.
Zemljišča z ajdo so se pri nas v zadnjih letih povečala od nekaj sto hektarjev njiv na okoli štiri tisoč s pridelkom zrnja, ki je v povprečju manjši od ene tone na hektar, čeprav je pridelek semen v ugodnih rastnih razmerah tudi od dve do tri tone na hektar. Na kar nekaj sto hektarjih jo kmetje v zadnjih letih sejejo zaradi subvencije za dosevke, kjer posevek na njivi ne dočaka končne zrelosti, ampak ga cvetočega uporabijo za zeleno gnojenje, kar ugodno vpliva na rodovitnost tal. Zaradi prehranske kakovosti in prijetnega okusa pa se povečuje tudi lokalna ponudba ajdove kaše, moke in kruha. Med ljudmi je znanih vse več tradicionalnih ajdovih jedi in novodobnih gastronomskih posebnosti, med katerimi je tudi odličen namaz iz ajde podjetja Vege & Dobro. V pridelavi in uporabi pri nas se širi tudi tatarska ajda (Fagopyrum tataricum (L.) Gaertn.), ki je v preteklosti že bila pri nas, njena prehranska vrednost pa je še boljša kot pri navadni ajdi.
Ajda je prišla iz Kitajske v Evropo s preseljevanjem narodov in po trgovskih poteh. Na ozemlju Slovenije je bila prvič omenjena leta 1426. S širjenjem ajde v pridelavo se je povečala prehranjenost prebivalcev, še posebej najrevnejših. Podobno kot proso so jo sejali, čim se je dovolj ogrelo, navadno maja, kar so imenovali prašna setev, nekaj pa tudi po spravilu žit, na ječmenišče in pšeničišče oziroma po grahu in drugi spomladanski zelenjavi, z udomačitvijo krompirja pa tudi po zgodnjem krompirju.
JAKOBOVA AJDA
Prašna ajda se seje maja, strniščna pa do konca julija. Ljudsko izročilo pravi, da jo je treba posejati do 25. julija, ko goduje sv. Jakob, ker je pozneje večje tveganje, da zrnje ne dozori pravočasno. Podnebne spremembe in tople jeseni v zadnjih dveh desetletjih pa kažejo na uspešno rast in dozorevanje tudi nekoliko poznejših setev. Če je le dovolj vlage, strniščna ajda hitro vzkali, zacveti v avgustu, septembra in oktobra pa so na rastlinah poleg zrelih plodov še nezreli plodovi, cvetni popki in odprti beli ali rožnati cvetovi. Pridelovalci si želijo enakomerno zorenje, ki olajša kombajniranje zrnja. Naši predniki so jo zaradi neenakomernega zorenja in pocvitanja imenovali ‚večna nevesta‘.
Kašo, žgance in kruh so cenili bogati in revni. Ajdovnjak (ajdovnik) je bil črn kruh iz same ajdove moke. Kot svatbeni kruh je v Valvasorjevih časih (17. stol.) slovel zmesni kruh, ki so ga zamesili iz ajdove, prosene in ječmenove moke. Njeno medovitost so izkoriščali čebelarji, zdravilnost rastline in medu pa ljudski zdravilci.
SLOVES O KRANJSKI SIVKI IN AJDI JE OBKROŽIL MONARHIJO
Anton Janša, slovenski slikar in čebelar, je bil rojen 20. maja 1734 v Breznici na Gorenjskem in je umrl 13. septembra 1773 na Dunaju. Bil je učitelj prve čebelarske šole na Dunaju in je v letih 1769 do 1773 prevažal šolske panje na polja z ajdo. O visokih pridelkih ajdovega medu (ajdovca) se je širil glas po vsej monarhiji. Najbolje je ajda medila ob sončnem in ne prevročem vremenu. Še posebej so jo čebelarji cenili kot pozno čebeljo pašo, ki spodbuja matice k zaleganju in ugodno vpliva na zdravo prezimitev čebel.
AJDA – ŽITO, KI BOTANIČNO NI ŽITO
Po oploditvi ajde nastane trirob plod, ki ima sivo ali črno luščino. Čeprav ajda botanično ni žito, ampak dresnovka (Polygonaceae), je notranjost ploda podobna meljaku žitnega zrna.
Ime ajda je pri nekaterih narodih povezano s pšenico. Na primer, Nemci jo imenujejo Buchweizen, Angleži buckwheat, na severu Francije le blé noir (črna pšenica), drugi so ji dali ime po poganih ali Saracenih, od katerih so jo dobili krščanski narodi. Imeni le blé sarrasin ali pogosteje na kratko sarasin (saracenska pšenica) in le blé de Turquie (turška pšenica) uporabljajo za ajdo Francozi, Heiden ji pravijo Avstrijci, pohanka Čehi in heljda Hrvati.
ENOSTAVNA ZA PRIDELAVO Ajda najbolje uspeva na sončnih legah z dobro odcednimi ilovnato-peščenimi tlemi. Pomembno je, da pred setvijo na vrtu tla dobro prekopljemo in odstranimo plevele že v prejšnjem posevku. Če to ni bilo mogoče, lahko uporabimo postopek slepe setve. To pomeni, da tla obdelamo in jih pustimo vsaj deset dni pred setvijo neposejana, po desetih dneh pa pograbimo vznikle semenske plevele, ki so v fazi belih nitk. Ajda ne potrebuje veliko gnojenja; dušik lahko dobi od metuljnice (zrnate ali krmne stročnice), če smo jo imeli v kolobarju pred ajdo. Ajdo sejemo, ko so tla dovolj topla. Optimalna temperatura za kalitev je med 15 in 25 °C. Semena ajde sejemo na medvrstno razdaljo od 15 do 20 cm, na globino dva do tri centimetre. Če je v tleh dovolj vlage, ajda hitro kali, običajno v petih do sedmih dneh. Oskrbe skoraj ne potrebuje, ker ne pozna bolezni in škodljivcev. Morebitne plevele v vrtu lahko izpulimo z roko, v času suše pa po potrebi zalivamo. Ajda začne cveteti približno štiri do šest tednov po setvi in cveti dober mesec. 
AJDOVA KAŠA IN MOKA
Iz 100 kg ajdovih zrn se namelje približno 60 do 70 kg moke, od 4 do 18 kg je otrobov, 18 do 26 kg pa luščin. V meljaku pri ajdi je škrob skupaj z beljakovinami, beljakovinska plast je tudi pod semensko lupino, na dnu zrna pa je kalček, bogat z maščobami, vitamini (B1, B2, B6, E), minerali in mikroelementi (K, Ca, P, Fe, Mg, Zn, Cu, B, Co, Se). Še posebej cenjene so beljakovine z visoko biološko vrednostjo, ki je podobna jajčnemu beljaku in je precej večja kot pri beljakovinah soje, mesa in pšenice. Biološki izkoristek beljakovin pri presnovi ajde presega 90 odstotkov, njihova ugodna aminokislinska sestava pa pomeni tudi pokritje potreb po esencialnih aminokislinah.
Ajdova kaša je lahko nadev za paprike, sarmo in kašnate klobase (krvavice); tudi v narastkih, rižotah lahko z ajdo nadomestimo riž. Med najbolj znanimi narodnimi ajdovimi jedmi pri nas so prav gotovo žganci z mlekom, kislim zeljem, sami ali zabeljeni z ocvirki.
Peki mešajo ajdovo moko s pšenično in ji dodajajo tudi moke drugih žit za posebne vrste kruha in peciva. V slast gredo ajdov kruh z orehi, ajdove palačinke, praženec, zavitki, štruklji, pogače, torte in piškoti. Vsaka slovenska pokrajina ima izvirne ajdove recepte. Prekmurska ajdova jed je ajdnek, to je ajdova potica špehovka, najbolj enostavna za pripravo pa je ajdova zlevanka. Na prireditvah, kot je na primer Dobrote slovenskih kmetij, ki se odvija vsako leto konec maja na Ptuju, so bile nagrajene že številne ajdove jedi.
Iz ajdove moke pripravljajo testo za kruh, mlince, oblikujejo svaljke in cmoke. Nekatera mlinskopekovska podjetja in ekološki kmetje imajo vse bolj pestro ponudbo ajdovih testenin.
Temnorjav in ostro dišeč ajdov med so v preteklosti uporabljali za medeno orehovo potico, medeno pecivo, kot so medenjaki in drugi medeni kruhki, med katerimi so še posebej sloveli pisani škofjeloški. V sodobni gastronomiji je iskano obujanje tradicionalnih posebnosti.
UGODNE VPLIVE AJDE, ZNANE V LJUDSKEM ZDRAVILSTVU, POTRJUJEJO ZNANSTVENI DOKAZI
Zrnje in vsi deli ajde imajo blagodejen vpliv pri obolenjih srca in ožilja. Antioksidanti v zrnju vežejo proste radikale v krvi, delujejo antibakterijsko, protivnetno in zmanjšujejo težave zaradi visokega krvnega tlaka. Rutin in druge polifenolne snovi pomagajo pri pretočnosti kapilar in boljši prekrvavitvi.
Ugoden vpliv na zdravje ima tudi škrob ajde, ki je v obliki amiloze nekoliko počasneje razgradljiv, kar je ugodno za bolnike s sladkorno boleznijo. Pomembno odkritje je tudi vsebnost vlaknin v zrnju, zato spada ajda med varovalna živila proti razvoju raka na debelem črevesu. Vroče obloge iz moke blažijo težave s kožo, sveži listi pa izboljšujejo stanje po poškodbah in gnojne rane. 
TATARSKA AJDA
Precej več rutina in drugih polifenolov pa vsebuje sorodnica navadne ajde, ki se imenuje tatarska ajda. Tudi slednjo so v času barona Žige Zoisa (pl. Edelstein, slovenski razsvetljenec, gospodarstvenik, podjetnik, mecen in mineralog, rojen 23. novembra 1747 v Trstu in umrl 10. novembra 1819 v Ljubljani) že sejali pri nas in se z njo prehranjevali. Od daleč opazni roza cvetovi navadne ajde so večji od majhnih zeleno-rumenih cvetov tatarske. V primerjavi s tujeprašno navadno ajdo je tatarska samoprašna, tudi zrnje ni trirobo, ampak kapljičaste oblike. Tatarsko ajdo so naši predniki uporabljali podobno kot navadno, od jedi pa so najbolj znani žganci iz tatarske ajde.
AJDA – ODLIČNA IZBIRA ZA SONARAVNO VRTNARJENJE IN MESTNO ČEBELARSTVO
Pri setvi ajde na gredico v vrtu bomo lahko nabrali liste in cvetove za čaj, ki je koristen za srce in ožilje. Cvetoči posevki so hrana za čebele in druge žuželke, ki so opraševalci tudi drugih kmetijskih rastlin. Kot dosevek v kolobarju izboljšuje kolobar, pri čemer zmanjša zapleveljenost naslednjega posevka in prenos povzročiteljev bolezni in škodljivcev, ki lahko pomembno zmanjšajo pridelek drugih poljščin ter vrtnin. Preden semenijo, lahko rastline ajde zrežemo za zeleno gnojenje, bodisi da jih zakopljemo ali z njimi prekrijemo medvrstne prostore drugih posevkov. Skrb za rodovitnost tal je temelj trajnostnega kmetijstva.
Ajda je lahko tudi okras v cvetličnem koritu med drugimi cvetnicami. Na terasi in balkonu jo bodo vesele tudi mestne čebele. Če jo želimo občudovati celo poletje, jo sejemo večkrat, v presledku dveh do treh tednov.
MEŠANI POSEVKI Z AJDO
Za zeleno gnojenje lahko sestavimo mešane posevke z ajdo in drugimi rastlinami, primernimi za dosevke. To sta denimo bela gorjušica (Sinapis alba), ki prispeva k zmanjšanju ogorčic in strun, in facelija (Phacelia tanacetifolia), ki hitro raste, zato skupaj z ajdo odlično zatira plevel, izboljšuje strukturo tal, obe pa privabljata opraševalce. V mešanici ajde z njivno redkvijo (Raphanus sativus) imajo tla zaradi globokih korenin redkve še boljše fizikalne lastnosti, pa tudi ogorčic bo manj. Detelje (Trifolium spp.) in volčji bob (Lupinus sp.) bogatijo tla z dušikom, izboljšujejo pa tudi strukturo tal in povečujejo vsebnost organske snovi in humusa. Ajda odlično sodeluje v mešanem posevku z ognjičem (Calendula officinalis), ki deluje proti ogorčicam in izboljšuje zdravje tal. Vsaka od teh rastlin ima svoje prednosti, zato je dobro izbrati tisto, ki najbolj ustreza potrebam in razmeram na vašem vrtu.
SORTE AJDE, ŽLAHTNJENJE IN VZDRŽEVALNA SELEKCIJA
Od slovenskih sort ajde, ki so bile vzgojene iz populacij sive in črne ajde ter s križanjem s tujimi sortami ruskega izvora, sta v pridelavi najbolj uveljavljeni ‚Darja‘ in ‚Čebelica‘, ki sta tudi v trgovski ponudbi semen.
K ohranjanju avtohtonih genskih virov je veliko prispeval akademik prof. dr. Ivan Kreft, ki je skupaj s sodelavci na katedri za genetiko Biotehniške fakultete vzgojil sorte ‚Siva‘, ‚Darja‘, ‚Darina‘, ‚Rana 60‘ in ‚Petra‘. Sorta ‚Darja‘, ki izvira iz črne gorenjske ajde in ima nekaj ruskih genov, je nekoliko bolj tolerantna do suše. Za dobro oploditev so poleg čebel pomembni vsebnost fosforja v tleh, zmerno toplo in ne preveč vroče vreme. Setev tujih sort je zaradi tujeprašnosti navadne ajde vzrok za medsortna križanja, ki zmanjšujejo sortno čistost semena slovenskih sort ajde.
Z vsestranskim proučevanjem ajde je profesor Kreft navduševal kolege, študente in nekatere kmete, da so s pridelavo nadaljevali, s predstavitvami slovenskih ajdovih jedi pa je prispeval k prepoznavnosti Slovenije v tujini, še posebej na Daljnem vzhodu. 
Anamarija Ačko Hrovat je avtorica recepta AJDOVA GRMADA, ki je osvežujoča sladica iz ajdove kaše za tople poletne dni.
Za 6 oseb potrebujemo osnovne sestavine: 30 dag kuhane ajdove kaše v ovsenem napitku ali vodi, 2 banani, 250 g datljev (namočimo v vodi), okoli 6 jušnih žlic mletih orehovih jedrc ali mandljev, 4 jušne žlice pravega kakava in sestavine za popestritev in okras: 3 jušne žlice v vodi namočenih rozin, nekaj koščkov temne čokolade (80 % kakava) in kavno skodelico borovnic ali malin.
Vse sestavine stresemo v skledo in s paličnim mešalnikom pri najnižji hitrosti zmešamo.
Zmes pretresemo v skledo, v kateri jo postrežemo ter sproti rahlo vmešamo namočene rozine in borovnice ali maline ter koščke nalomljene temne čokolade. Grmado oblijemo s stopljeno čokolado, potresemo z mandljevimi lističi in dodamo nekaj borovnic. Potem postavimo skledo za uro do dve v hladilnik. Gostje si jo z žlico nadevajo v svojo skodelico ali na krožnik. Grmado pa lahko že pri pripravi razdelimo na porcije in pri tem uporabimo skodelice za puding ali kompot. Postrežemo in zaželimo dober tek.
Ajdova grmada je sladica, ki jo postrežemo toplo ali hladno, obloženo s sladoledom, kar je odlično za poletni čas.
Več o ajdi lahko preberete v knjigi Poljščine, pridelava in uporaba avtorice Darje Kocjan Ačko (Založba Kmečki glas, 2024).
Avtorica: doc. dr. Darja Kocjan Ačko, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Revija Osvoboditev živali, letnik 24, številka 51, str. 46-50.