Za divje čebele predstavljajo mesta s številnimi parki, vrtovi, ledinami, rečnimi obrežji in prostori med tlakovanimi površinami raznolik življenjski prostor. Knjiga »Divje čebele v mestu« predstavlja zanimiva dejstva o teh fascinantnih živalih, ki živijo med nami in nam njihov način življenja pogosto ni znan: Kako lahko prepoznamo različne vrste divjih čebel? Kako živijo? Katera vrsta divjih čebel je doma v določenih habitatih? Kje gnezdijo peščene čebele? Kje iščejo kraljice čmrljev svoja stanovanja? Obstaja tudi veliko praktičnih nasvetov o tem, kako lahko vsak od nas pomaga divjim čebelam, pa tudi projektni predlogi za družine, šole in vrtce. L
eta 2013 je mestni svet Osnabrücka naročil Uradu za ohranjanje narave, naj v sodelovanju z različnimi institucijami razvije ukrepe, s katerimi bo mesto bolj prijazno do čebel. Kmalu zatem je bilo ustanovljeno Zavezništvo čebel Osnabrück, v katerega je bila vključena delovna skupina za zoologijo/ekologijo/okoljsko vzgojo na Univerzi za uporabne znanosti Osnabrücka, ki sta ji pripadala biolog prof. Herbert Zucchi in krajinska ekologinja Janina Voskuhl. "Medtem, ko so bili ukrepi financiranja prvotno namenjeni samo medonosnim čebelam, se je poudarek kmalu preusmeril na celoten spekter divjih čebel,” poročata znanstvenika. “Ker učinkovito varstvo divjih čebel vključuje zaščito širokega spektra biotske raznovrstnosti, so tega deležne tudi druge živalske skupine in flora.”
VZOR: ZAVEZNIŠTVO ČEBEL MESTA OSNABRÜCK
V projektu so bili razviti zaščitni in razvojni ukrepi za habitate divjih čebel v mestu. Poleg tega je bil razvit in preizkušen koncept odnosov z javnostmi in izobraževalnega dela, da bi prebivalstvo ozavestili o pomenu in upadanju lokalne čebelje raznolikosti ter ga motivirali za zaščito živali in njihovih življenjskih prostorov. Odziv je bil zelo pozitiven: številna povpraševanja za učne projekte, ekskurzije, predavanja in nasveti iz vrtcev, šol, društev in občin. “Da bi šli po podobnih poteh in sledili istim ciljem v čim več mestih, smo se odločili, da s to knjigo posredujemo dalje svoje znanje in izkušnje,” sta povedala Janina Voskuhl in prof. dr. Herbert Zucchi.
DIVJE ČEBELE SO POMEMBNI OPRAŠEVALCI
Veliko vlogo imajo divje čebele predvsem pri opraševanju cvetja sadnega drevja: v nasprotju z medonosnimi čebelami izletavajo nekatere vrste divjih čebel tudi pri nižjih temperaturah. Tako oprašujejo sadno drevje tudi v obdobjih slabega vremena.
ŠTEVILO DIVJIH ČEBEL DRAMATIČNO UPADA
Skoraj 70 odstotkov živalskih vrst, ki jih najdemo v Nemčiji, so žuželke. Kot nepogrešljivi členi ekosistema oprašujejo veliko večino gojenih in divjih rastlin, sodelujejo pri širjenju rastlin in gliv ter pomagajo razgraditi odmrle organske snovi. Toda v zadnjih nekaj desetletjih dramatično upada število mnogih vrst žuželk. Študije entomologov kažejo, da se je število letečih žuželk v zadnjih 27-ih letih zmanjšalo za več kot 75 odstotkov (!). Na rdečem seznamu je zdaj 60 odstotkov divjih čebel, 65 odstotkov metuljev in 73 odstotkov mravelj.
Glavni razlogi so izguba habitatov, uporaba strupov za žuželke in rastline ter prekomerno gnojenje tal z ogromnimi količinami gnojnice zaradi industrijskega kmetijstva. “Z izgubo živih mej, poljskih dreves, obmejkov med njivami, pasov dreves, ki spremljajo tekočo vodo, in drugih struktur prihaja tudi do izgube rastlin, ki so darovalke nektarja in cvetnega prahu,” pojasnjujejo znanstveniki. “Poleg tega se izgubljajo pomembna počivališča in prezimovalna območja. Tudi izsuševanje mokrišč, spreminjanje travnikov in pašnikov v obdelovalne površine ter prekomerno gnojenje pokrajine vodijo v osiromašenje rastlinskih vrst in s tem samodejno povzročajo upadanje žuželk.” Povrhu izredno strupeni herbicid glifosat uničuje prosto živeče rastline na njivah in s tem vir hrane za številne žuželke.
»POZNAVANJE DIVJIH ČEBEL JE V DRUŽBI TAKO REKOČ NEZNANKA.«
Janina Voskuhl in prof. dr. Herbert Zucchi poročata, da jih v poletnih dneh večkrat pokličejo na pomoč vrtci, šole ali zasebniki, češ da jih “ogrožajo divje čebele,” a v resnici gre za ose, ki gradijo satje. Sklicujeta se tudi na članek, ki je bil avgusta 2017 objavljen v nekaterih severnonemških časopisih: “Čebele napadajo šolske skupine”. “V članku je bilo omenjeno, da je 22 otrok pičil roj peska ali zemeljskih čebel. Vendar so zlasti peščene čebele izredno miroljubne in ne napadajo ljudi, še posebej ne v roju. Očitno so bile ose, ker obstajajo med njimi vrste, ki gnezdijo v zemlji, in tem se ne smete preveč približati,” so povedali strokovnjaki za čebele. “Znanja o divjih čebelah v družbi skorajda ni. Sprememba tega je za nas zelo pomembna.”
KAKO ŽIVIJO DIVJE ČEBELE?
Večina ljudi pozna medonosno čebelo z njenim značilnim družbenim vedenjem. Divje čebele niso le raznolike po videzu, imajo tudi zelo različne načine življenja in habitate. Za razliko od medonosnih čebel živijo samo nekatere divje čebele, ki so pri nas avtohtone, v preprostih državah ali skupnih združbah. Velika večina divjih čebel pa živi samotno, torej posamično.
BRENČANJE: VELIKI BRENCLJI Z MAJHNIMI DRUŽINAMI
“Zahodnim čebelam so po njihovem družbenem vedenju najbližji tako imenovani primitivni evsocialni čmrlji,” pojasnjujejo raziskovalci čebel. “Njihove družine so veliko manjše, manj zapletene in obstajajo le nekaj mesecev.” Februarja in marca lahko opazimo zlasti debele čmrlje, ki okorno letajo od cveta do cveta. To so kraljice čmrljev, ki so se izlegle v preteklem letu in ki brez pomoči svojih potomcev nabirajo cvetni prah in nektar ter iščejo gnezdo, v katerem bodo lahko vzgojile svoje prve delavce. Takoj, ko se razvijejo bistveno manjše hčere, ostane matica v gnezdu in še naprej odlaga jajčeca, tako da kolonija čmrljev počasi raste. Vseeno pa ostaja bistveno manjša od države medonosnih čebel. “Po nastanku trotov in njihovih poletih in poletih mladih matic med julijem in oktobrom umre celotna država čmrljev skupaj s staro kraljico,” izvemo iz knjige. “Samo parjene mlade kraljice se odpravijo iskat primerno zimsko skrivališče in, če preživijo zimo, ustanovijo spomladi
nove države.”
PARADIŽNIKOV CVETNI PRAH JE ZELO TEŽKO DOSTOPEN ZA OPRAŠEVALCE
Opraševanje paradižnikovih cvetov lahko opravijo samo čmrlji: obesijo se pod prašnike in trepetajo s svojimi telesi, tako da se cvetni prah iztrese iz cveta. Reden obisk čmrljev torej obeta dobro letino paradižnika.
VEČINA DIVJIH ČEBEL SO SAMOTARSKE ČEBELE
Samice teh tako imenovanih čebel samotark ali puščavnic skrbijo za lastno zalego brez pomoči delavcev. “Same gradijo drobne celice zalege, jih obložijo z gnezdilnim materialom, prinesejo cvetni prah in nektar, potem ko položijo jajčeca, celice zaprejo, in se občasno potrudijo, da gnezdo prikrijejo z bilkami trave, borovimi iglicami itd.,” pojasnjujejo znanstveniki. Divja čebela samotarka običajno živi le štiri do devet mesecev in preskrbi največ 10 do 30 zarodnih celic. Ličinke se izležejo po nekaj dneh in se hranijo s shranjeno hrano. Po nekaj tednih ličinke spredejo svileni kokon, v katerem prezimijo. Šele v naslednjem letu se zabubijo in razvijejo v odrasle, krilate čebele.
NAREDITE MESTA BOLJ PRIJAZNA DO ČEBEL
Vsak lahko nekaj naredi za ustvarjanje habitata za čebele. Bodisi na svojem vrtu, na šolskem dvorišču, na otroških igriščih ali v mestu in občinski skupnosti: pomembne so čebelam prijazne strukture in več hrane zanje. Od februarja do oktobra potrebujejo čebele pestro paleto cvetov, zlasti avtohtone travniške rože, grme dišeče vrtnice, cvetoče sadno drevje, kot so jablana, češnja, sliva, hruška, sadni grmi, kot so maline, ribez, kosmulja, robide in žive meje z glogom, trnom, rumenim drenom, brogovito ali vrbo. “Od februarja do junija so cvetoča drevesa pomemben vir hrane za divje čebele,” pojasnjujejo strokovnjaki za čebele. Po drugi strani pa so svetleče rumene forzicije, kot tudi dvojne vrtnice in sterilne okrasne rastline, varljive vabe, ki čebelam ne dajejo nobene hrane.
“Če imate namen posaditi nov sadovnjak, bi morali saditi čim več različnih vrst in sort sadja, ki čebelam s svojimi različnimi časi cvetenja ponujajo daljše obdobje nektarja in cvetnega prahu,” pojasnjujeta Janina Voskuhl in prof. dr. Herbert Zucchi. “Pomembna je tudi zaloga cvetja pod sadnim drevjem. V najboljšem primeru bi se moral tukaj razviti cvetlični travnik, ki bo čebelam zagotovil dovolj hrane tudi po cvetenju plodov.” Hrana za čebele pa zlasti poleti postane redka. Pomagamo lahko s številnimi enoletnimi in dvoletnimi trajnicami, kot so zvončki, avbrecije, grobeljnik, rumeni rman ali ostra homulica, nasajenimi v gredah, loncih in balkonskih zabojih ali na zeliščnih in zelenjavnih gredicah. Zelenjave, kot so zelje, kuhinjski por ali špinača, ki jo nabiramo pred cvetenjem, pustimo nekaj v gredi, dokler ne zacveti.
“Divjim čebelam lahko ponudimo še posebej bogato pogrnjeno mizo, če se enakomerno zelena okrasna trata spremeni v barvito, večletno cvetočo površino in se kosi največ dvakrat letno,” pravijo strokovnjaki za čebele. Če pa želite ustvariti cvetlični travnik, se ne smete zateči k prvi mešanici semen iz prodajalne gradbene opreme ali vrtnega centra, tudi če imajo domnevno čebelam prijazen pečat. Mnoge od teh cvetočih mešanic vsebujejo rastline, ki niso avtohtone, zato so vir nektarja in cvetnega prahu le nekaterim vrstam. Pazite na mešanice divjih cvetov z avtohtonimi divjimi rastlinami. “V Nemčiji so na primer primerne zlasti mešanice divjih cvetov iz Rieger-Hofmanna ali Saaten Zellerja. Različne mešanice divjih cvetov obeh regionalnih proizvajalcev semen po navadi vsebujejo malo (precej šibko konkurenčnih) trav, pa tudi številne enoletne, dvoletne in trajnice divjih cvetov.” In: “Če se ne morete odpovedati lepo urejeni zelenici, lahko pustite ovalno oblikovane nepokošene dele s cvetočo deteljico ali zlaticami ali pa posejete otoke z divjimi cvetovi, kot so kamilica, divji mak ali plavice.”
Pomislite tudi na možnosti gnezdenja: kupi lesa na sončnem mestu, odmrlo sadno drevje, obrobe gredic z lesenimi debli, naravni kamniti zidovi, lastna izdelava gnezdišč, kot so navrtan les ali hoteli za žuželke.
Uporaba pesticidov, kot so insekticidi, fungicidi in herbicidi, bi morala biti tabu. “Čebelam uničijo naravne vire hrane in imajo pogosto neposreden toksičen učinek na medonosne in divje čebele ali pa razvijejo dolgoročno negativno delovanje,” so povedali strokovnjaki za čebele. “Pomagajte nam, da bomo svoja mesta naredili prijaznejša do čebel, da bodo tudi prihodnje generacije lahko uživale v raznolikosti divjih čebel in še naprej jedle veliko sadja in zelenjave,” je apel obeh avtorjev.
AVTORJA
JANINA VOSKUHL je krajinska ekologinja in raziskovalka čebel. Na Univerzi uporabnih znanosti Osnabrück je študirala razvoj krajine, na Univerzi Carla von Ossietzkyja v Oldenburgu pa krajinsko ekologijo. Do leta 2018 je delala v čebeljih projektih na Univerzi za uporabne znanosti Osnabrück. Poleg posebnega zanimanja za divje čebele se posveča lokalnemu ptičjemu svetu ter rastlinstvu in živalstvu na obali Severnega morja Spodnje Saške. Kot svobodnjakinja navdušuje mlade in stare nad divjimi čebelami s predavanji in izleti na Waddenovo morje in še veliko več.
Prof. dr. HERBERT ZUCCHI je biolog in zoolog. V zavezništvu čebel Osnabrück sodeluje od leta 2012. Herbert Zucchi je študiral biologijo na Univerzi Philipps v Marburg an der Lahn, kjer je tudi doktoriral, na univerzi Carl von Ossietzky v Oldenburgu pa je habilitiral. Kot zaslužni profesor za zoologijo/ekologijo živali še naprej poučuje in raziskuje na Univerzi uporabnih znanosti Osnabrück. Kot naravovarstvenik je aktiven že od mladosti. Leta 2018 je bil odlikovan z zveznim redom za zasluge zaradi svoje neumorne aktivnosti pri varovanju flore in favne. Prof. dr. Herbert Zucchi je avtor številnih znanstvenih publikacij in več knjig. Besedilo prevedla in pripravila:
Prevod: Blanka Prezelj (na podlagi članka Wildbienen in der Stadt, Freiheit fÜr die Tiere, št. 4/2020)