Lansko pomlad mi je prijateljica sporočila, da je našla osamljeno in pomoči potrebno mlado ptico, ki je padla iz gnezda. Njeni starši se žal niso vrnili, da bi jo hranili, ona pa še ni bila sposobna leteti in si samostojno iskati hrano. Ker se je prijateljica v tistem obdobju posvečala svojemu novorojenčku, je naju s fantom vprašala, ali lahko skrb za ptičjega mladiča prevzameva midva.
Čeprav s pticami nisva imela izkušenj, sva se odločila, da narediva vse, kar je v najinih močeh, da živalico ohraniva pri življenju. Obrnila sva se na srčnega veterinarja dr. Zlatka Goloba, ki nama je dal koristne napotke in povedal, da je ptica vrabček.
Prvih deset dni je ptička jedla približno vsake pol ure. Hranila sva jo z mešanico mačje hrane, tofuja in banane, ki sva ji jo v kljunček prinašala s pomočjo pincete. Ptica je z velikim užitkom jedla, preostali čas pa je prespala v gnezdecu, ki sva ji ga izdelala iz kartonske škatle. Po približno štirinajstih dneh bivanja pri nama je začela raztezati svoja krila. Sledili so prvi poizkusi letenja. Bila sva vesela, ko sva videla, da je zdrava in da se bo lahko vrnila v svoj naravni prostor, saj je nisva želela omejevati na najino stanovanje v bloku. Začela sva pripravljati primerne pogoje za njen varen izpust. S prijateljema, ki živita v hišici z vrtom, sva se dogovorila za izpust ptice pri njima. Na drevo ob njuni hiši smo namestili ptičjo hišico, kamor bi se ptica lahko vračala po hrano in zavetje.
Večer pred izpustom so naju obdali dvomi in skrbi. Bilo naju je strah, kako se bo znašla v naravi, a sva vedela, da je njena svoboda najpomembnejša. Ko smo prišli k prijateljema na vrt, sva odprla prenosno torbo in ptičko izpustila. Ob izpustu je najprej obstala na naših ramenih, potem pa zletela na drevo. Niti slučajno si nismo predstavljali, da se bo že čez nekaj trenutkov vrnila na fantovo ramo.
Ugotovila sva, da se je v mesecu našega skupnega življenja tako navezala na naju, da očitno ne želi oditi po svoje. Bilo nama je žal, da ne bo živela v naravi, kamor sodi, a sva vedela, da je tudi midva sedaj ne smeva zapustiti. Po razmisleku sva prišla do rešitve. Ptica bo lahko, če bo tako hotela, še naprej živela z nama v stanovanju, a ji bova nudila redne izhode na prostost.
Od takrat hodimo skupaj v naravo. Kakšen dan le na kratek sprehod, ob koncu tedna pa na daljše izlete. Čudovito jo je opazovati v naravi, ko iz zemlje puli mlade poganjke, se požene na vejo visokega drevesa in nas opazuje zviška, ali pa ko na obali s kljunom brska po pesku in išče drobne školjke. Rada se odpravi tudi na vožnjo z avtom, saj se zaveda, da vožnji sledi izlet v naravo. Chibi se v naravi druži tudi z zunanjimi vrabčki in drugimi pticami. Z njimi se včasih podi po drevesih, a se kmalu vrne k nama.
Rada ima tudi družbo ljudi. Ne mine dan, ko ne bi sedla na ramo mimoidočega odraslega ali na roko navdušenega otroka. Ko smo zunaj, neprestano skrbiva za njeno varnost, saj so majhne nebogljene ptice pogost plen mačk ali večjih ptic.
Chibi je po lastni odločitvi (p)ostala del družine. Sčasoma sva jo uspela bolje spoznati in odkriti njeno čudovito in zanimivo osebnost. Je zelo družabna, igriva in zvedava. Rada se namaka v vodi, poseda na visokih policah, opazuje naravo in posluša glasbo.
Zbuja se precej kasneje od svojih zunanjih sorodnikov. Okoli sedme ure zjutraj prileti v spalnico in zapoje budnico. Potem sledi čas za razteg kril in živahno preletavanje. Pri zajtrku z veseljem zoba semena in drobtinice kruha. Navdušena je, ko se odpravimo ven. Ko razišče bližnji travnik in s čivkanjem pozdravi ptice iz soseske, je čas za počitek. Takrat zapre oči in utrujeno glavo zakoplje v perje. Običajno se zbudi ravno ob času kosila. Potrpežljivo čaka na svoj obrok. Ko se zvečeri, je čas za njen nočni spanec. Takrat se udobno namesti na palčki ali visoki polici v dnevni sobi ter tam prenoči.
Ob praznikih, kot je velika noč, se družine ponavadi zbirajo okoli miz, obloženih z okusnimi jedmi. Chibi se nama tako na praznične kot na vsakdanje dni z veseljem pridruži pri obedu. Obožuje solato, koruzo, krompir, vse vrste sadja, semena, žitarice in druge rastlinske jedi.
Vrabčica predstavlja imeniten primer sobivanja živali s človekom. Prepričana sem, da bi se vsaka živalica lahko v podobni meri spoprijateljila z nami, če bi ji ljudje nudili, kar potrebuje in z njo ravnali na ljubeč in spoštljiv način. Vse živali si zaslužijo našo pozornost in ljubezen, pa naj bodo to ptice, krave, psi ali ribe.
Želimo, da bi naša zgodba spodbudila ljudi, da pomagajo živalim v stiski, še posebej tistim, ki so v večji meri odvisne od človeka. Med njimi so zagotovo tudi vrabci, ki spadajo v red ptic pevk. Te so v Sloveniji sicer zaščitene, a njihovo število tako pri nas kot po svetu strmo upada. Glavni krivci za ta pojav smo ljudje, ki s hitrimi in drastičnimi spremembami okolja in onesnaževanjem uničujemo njihov življenjski prostor, pomemben dejavnik pa predstavljajo tudi nenadzorovane populacije prostoživečih mačk. Bistveno je zavedanje, da lahko s skrbjo za naravo posledično ohranimo tudi mnoge živalske vrste.
Veselje in srečo radi delimo tudi z drugimi. Če želite o Chibi izvedeti še več, ste vabljeni, da si ogledate njen YouTube kanal in Instagram profil - Chibi the sparrow.
Besedilo in fotografija: Janja Černe