Biolog in redni profesor na fakulteti v Ljubljani dr. Peter Trontelj je pred leti prejel prestižno spominsko nagrado Alexandra von Humboldta. Ker je bil Humboldt velik naravovarstvenik in zaščitnik živali, smo prosili gospoda Trontlja za njegovo razmišljanje o stanju v naravi ter človeškem vplivu na rastlinski in živalski svet.
Alexander von Humboldt je bil eden največjih naravoslovcev svojega časa, pa tudi med najbolj priljubljenimi. V zahodnem svetu so ga slavili kot ikono, njegova razlaga narave kot celote neštetih soodvisnih organizmov je navdihovala ljudi kot le malokaj. Bil je prvi, kot bi se danes reklo, ekolog. Opozarjal je, da ljudje s svojim poseganjem v naravo uničujejo podstat lastnega preživetja, in kljub temu, ali pa prav zaradi tega, so ga množično občudovali. Po njem so poimenovane številne rastline, živali, geografski pojavi in še marsikaj, najslavnejši je nemara Humboldtov tok. Na njegovo lekcijo o obzirnem in preudarnem ravnanju z okoljem pa je človeštvo pozabilo.
No, opomnjeni smo bili že neštetokrat, dandanes tako pogosto, da nam gredo na živce ekologija, nevladne organizacije in ogrožene vrste. A vendar vemo, da bo treba slej ko prej nekaj ukreniti, drugače bo prepozno. Kdaj bodo končno sprejete nujne stroge omejitve v zakonodaji in mednarodnih dogovorih? Najkasneje takrat, ko bo občuteno gorje, ki ga povzročajo človekovi vplivi na okolje, hujše od bolečin potrebnega odrekanja in samoomejevanja. Da do te nedvomno zelo boleče točke sploh ne bi prišli, se nekateri ljudje ukvarjamo z varstvom okolja in narave. V tehničnem smislu je meja med njima neostra, skoraj je ni: ohranjena narava in zdravo človekovo okolje nemalokrat sovpadata. Razlika je v vzgibih. Pri varstvu okolja so jasnejši in bolj sebični.
VARSTVO OKOLJA JE NEPOSREDNI POGOJ ZA NAŠE ZDRAVJE IN PREŽIVETJE. Pri varstvu narave pa gre za preživetje vseh milijonov in milijonov drugih vrst na našem planetu. Večine med njimi niti ne poznamo, še manj pa vemo, ali in kako ljudem koristijo. Od mnogih ni nobene koristi in tudi niso nujno potrebne za naravno ravnovesje. V varstvu narave so koristi bolj prikrite, vsaj na kratki rok. REDKI RAZUMEJO, DA BO PLAZ IZUMIRANJA, KO BO ENKRAT DRVEL S POLNO HITROSTJO, UTRGAL TUDI ČLOVEŠKO VRSTO. Do takrat je še dovolj daleč, da se lahko vdajamo pomirjujoči misli »mene se to ne tiče«.
Ta subtilna razlika med varovanjem nekoga ali nečesa, ki je šibak in ranljiv, in zaščito svojih lastnih temeljev, čeprav so tudi ti krhki in potrebni naše skrbi, je bralcem revije Osvoboditev živali verjetno dobro znana. ČLOVEKOV POHLEP, BREZBRIŽNOST IN NEZNANJE OGROŽAJO TAKO OKOLJE KOT DIVJE ŽIVALI. Glede nujnosti varstva okolja je družba soglasna. Varstvo narave pa se neredko prikazuje kot ozek interes naravovarstvenikov, najraje v nasprotju z »družbenim interesom« ali »napredkom«. Gre za variacijo na temo »interesi zaščitnikov živali proti interesom živinorejcev«.
Seveda zaščitniki živali vemo, da ravnamo iz nesebičnih vzgibov in zastopamo interese tistih, ki v parlamentu in na sodišču nimajo svojih zastopnikov. In kakšen naj bi bil osebni interes naravovarstvenikov? Večinoma je podoben kot pri vseh ljudeh, ki jim je mar. Žene jih notranja nuja.
Ker veliko ljudi tega ne čuti in ne razume, jim lahko pomagamo na več načinov:
• Z ZAKONODAJO, ki zapoveduje varovanje prostoživečih vrst. Ta, kot večina zakonov, ni zelo priljubljena; aktualni (marec 2023) kmečki protesti so delno usmerjeni proti zakonodaji, ki naj bi ščitila in spodbujala tradicionalne, sonaravne načine gospodarjenja s travniki;
• S PREPROSTIMI EKOLOGIZMI v stilu »če izumro ptički, se bodo preveč namnožile gosenice in uničile vso solato«;
• Z EKOSISTEMSKIMI STORITVAMI, ki so v denar pretvorjene koristi ohranjene narave, na primer izboljšanje mestne mikroklime, samoočiščenje vode v naravnih močvirjih ali izboljšanje zdravja in počutja, ki ga nudi sprehod po gozdu kot nadomestilo obiska pri psihoterapevtu.
Družbena zavest o nujnosti zaščite živali in njihovih pravic se je v preteklih dveh, treh desetletjih močno dvignila. A še vedno smo zelo pristranski pri naši želji in pripravljenosti pomagati. Ko gre za pse in mačke, že majhne, s človeškimi očmi zaznane nepravilnosti pri rokovanju ali hranjenju zbudijo silno ogorčenje. Dosti manj nas skrbi, kaj se dogaja z govedom, še manj nam je mar za prašiče, skoraj vseeno nam je za kokoši in ribe. Do divjih živali so mnogi lastniki psov in mačk popolnoma brezbrižni. Ne morejo in ne želijo razumeti, da je pes, ki brez nadzora teče po travniku ali gozdu, za naravo tujek, ki povzroča divjim prebivalcem nepotreben stres. Zaradi tega propade mnogo zarodov ptic, ki gnezdijo pri tleh. V težkih zimskih razmerah divje živali, prisiljene v beg, izgubljajo energijo, ki jo potrebujejo za kljubovanje mrazu. Naše domače mačke med svojimi vsakodnevnimi potepi po vrtovih in logih pobijejo več prostoživečih ptic kot vsi strupi, lovci in avtomobili skupaj. S tem smo prispeli do teme pričujoče številke revije, prostoživečih živali. Prostoživeče ali, z lepšim pridevnikom, DIVJE ŽIVALI SO GLOBALNO, REGIONALNO IN MARSIKJE TUDI LOKALNO V SPLOŠNEM ZATONU. Znanje o tem, da biodiverziteta vse hitreje upada, je dandanes že del splošne omike.
Razlogi so dokaj dobro znani. Po skupni oceni mednarodnih strokovnjakov je za to pet glavnih krivcev:
• spreminjanje naravnega okolja,
• neposredno izkoriščanje in uničevanje,
• spreminjanje podnebja,
• onesnaževanje in
• prodiranje tujerodnih invazivnih vrst.
Vzrokov ne moremo posplošiti čez vse celine, vsa okolja in vse skupine živali. LOV IN PREKOMERNO IZKORIŠČANJE TER NAMERNO ALI NENAMERNO POBIJANJE so uničujoči, ko gre za nekatere morske sesalce, morske pse in morske želve, velike sesalce, kot so afriški sloni, nosorogi in gorile, tudi velike zveri. Tem se pridružujejo mnoge eksotične in redke ptice, na primer papige, plazilci in dvoživke, za katere obstaja ogromen in zelo dobičkonosen črni trg. Nekatere vrste živali ogroža pobijanje, ki ni namenjeno njim, a so kolateralne žrtve masovnega in invazivnega lova na druge. V ribiški latovščini temu rečejo PRILOV. Najbolj znana žrtev prilova je verjetno ljubka vakita ali kalifornijska pliskavka. Še vedno velja, da je skoraj vse antropogeno izumrle velike vretenčarje iztrebil človek z neposrednim lovom. Toda stvari se spreminjajo, in prvi znanilec nove dobe izumiranja velikih vretenčarjev zaradi uničevanja življenjskega okolja je baidži, kitajski rečni delfin. Več drugih vrst je tik pred tem, da se mu pridružijo.
V Evropi in s tem pri nas lov ni več tako huda neposredna grožnja obstoju vrst. Zagotovo je vsega prezira vreden LOVSKI PRITISK NA VRSTE, KI SO ŽE TAKO OGROŽENE zaradi drugih dejavnikov. Na srečo tega napredna slovenska lovska zakonodaja ne dopušča, čeprav se občasno pojavljajo pobude po ponovnem streljanju tradicionalnih, a sedaj močno ogroženih vrst, kot sta sloka in divji petelin. Hujši je POSREDEN VPLIV LOVA, na primer prek vnašanja strupenih svinčenih šiber v okolje in povzročanja stresa prezimujočim ali selečim se vodnim pticam. Nemara bo kdo začuden, če zapišem, da bolj kot lovci vodnim pticam škodujejo RIBIČI. Ribiške družine imajo po zakonu precej proste roke pri upravljanju s celinskimi vodami, ki pa so dom tudi vodnim pticam. Za ribiče je idealen prosto dostopen breg brez gostega rastlinja. Takšen je daleč od naravnega obrežja s trstičjem, ločjem in rogozom, kakršnega potrebujejo trstnice, race, tukalice in številne druge ptice. Ko gredo stvari narobe, krivdo radi najprej pripišemo vzrokom, ki so čim dlje od nas in na katere nimamo vpliva, ali pa takšnim, ki veljajo za vsesplošno zlo, ki ga obsojajo vsi. Menda je v naši človeški naravi, da se šele čisto na koncu, če sploh, lotimo samoizpraševanja o svojem lastnem prispevku. V tej luči lahko razumemo, da večina ljudi, ki jim je mar za naravo, najbolj obsoja njeno onesnaževanje in zastrupljanje. To je nekaj, kar počno drugi, kot so bogati tovarnarji, veleposestni kmetje in neotesanci, ki mečejo smeti v naravno okolje. Smetenje je s stališča ohranjanja ogroženih živalskih vrst kritično le takrat, ko neposredno ogroža življenjski prostor, denimo zasipanje mlak, v katere dvoživke odlagajo svoj mrest. Drugače je estetski problem, ki ga sicer dobronamerne čistilne akcije žal rešujejo le začasno. Sporočilo rednih spomladanskih čiščenj je podobno kot redno praznjenje smetnjakov s strani komunalne službe: »Kar odlagajmo, na koncu bodo že drugi odpeljali.« Bolj resno postane, ko so med odpadki strupi.
Strupov in virov zastrupljanja narave je zelo veliko, njihovi učinki so zapleteni in večplastni. KMETIJSKI STRUPI, znani tudi kot fitofarmacevtska sredstva, imajo številne neposredne in posredne učinke. Množično izumiranje žuželk, ki so postranske žrtve insekticidov, in siromašenje botanične pestrosti sta na začetku vzročne verige, katere pogubni končni učinki se že kažejo v velikem obsegu. Vidni so kot izumiranje ptic, ki se hranijo z velikimi žuželkami, in kot kriza divjih opraševalcev. V Sloveniji sta izumrli južna postovka in zlatovranka, smo tik pred izginotjem črnočelega srakoperja, čuka in velikega skovika.
Medtem ko je izumrtje redkih ptic naravovarstven problem (javno zdravje, življenjski standard in splošna varnost zaradi tega nič ne trpijo), so opraševalci nujno potrebni za delovanje prehranskih spletov, vključno s tistimi, ki zagotavljajo hrano človeku. In ko gre za naš neposredni interes, se znanstvena dejstva in strokovna presoja umaknejo čustvom, glasu ljudstva in političnim manipulacijam. V Sloveniji smo sklenili krizo opraševalcev rešiti s promocijo kranjske čebele in z izdatno državno podporo čebelarski dejavnosti. Redko so bili politika, »stroka« in javnost pred kakšnim izzivom tako enotni, in redko so hkrati tako močno usekali mimo. V vnemi pomagati čim več čebelarjem do čim več zdravih čebeljih družin, smo spregledali, da GRE ZA KRIZO PROSTOŽIVEČIH OPRAŠEVALCEV, to je stotin vrst divjih čebel in drugih žuželk. Medonosna čebela iz čebelarskih panjev je množično gojena pasma in kot taka ni ogrožena. V naravi je tujek, ki niža biotsko pestrost in izpodriva ogrožene divje čebele.
Reševanje izumiranja opraševalcev na način, da še povečamo izkoriščanje narave, je emblematično za cel kup največjih aktualnih groženj slovenskim divjim živalim. Gre za navidezne rešitve velikih ekoloških problemov, ki jih interesni krogi slikajo kot idealne. Vsem je skupno, da ekološko krizo rešujejo z isto mentaliteto, ki jo je povzročila. Še več, iz zavedanja, da so nekateri naravni viri omejeni, je izšel nov ekonomski model trajnostne rabe narave, ki mu navdušeno prikimavata javnost in gospodarstvo. Kako tudi ne, saj obljublja trajen dobiček in trajno blaginjo, brez skrbi za kopneče zaloge energentov in opustošeno biodiverziteto. Osnove termodinamike, moralni nauki Zahoda in karmična filozofija Vzhoda, še najbolj pa zdrava kmečka pamet – VSE TO NAM GOVORI, DA JE ZAMISEL TRAJNOSTNEGA KONZUMIRANJA NARAVE SAMOPREVARA. Naravovarstvena stroka svari: prekrijte krajino s polji vetrnih turbin, postavite jezove še na zadnje kilometre prostotekočih rek, in zagotovo bodo rezultati trajni. Trajna bosta izguba ogroženih habitatov in izumrtje nekaterih vrst, trajno bo izgubljena rečna dinamika, ki polni vodonosnike s pitno vodo, in za vedno bo zapravljena samoočiščevalna moč poplavnih rečnih ravnic in prodnatih nanosov.
Toda kako so lahko strokovnjaki za biodiverziteto tako prepričani? Naučilo jih je izkustvo! Že poprejšnje regulacije in rečne hidroelektrarne so tako uničile aluvialni ekosistem, da so izumrli mala čigra, prlivka in nekateri jesetri. Naslednje so na vrsti nekoliko manj občutljive živali, ki pri vrhu rdečih seznamov čakajo na svoj konec. Iluzijo trajnosti srečamo tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je »trajnost« iskrena in resnična. Pri tem vodita dva gospodarska sektorja, gozdnogospodarski in vodnogospodarski. Trenutno zelo aktualni in velike podpore deležni TEHNIČNI PROTIPOPLAVNI UKREPI POMENIJO KONEC ZA NARAVNO REČNO DINAMIKO in s tem za mnoge živali, prilagojene na življenje v naravnem vodotoku in ob njem. Naravna reka se v okviru svojega širšega poplavnega pasu stalno spreminja, zato je edina resnično trajnostna rešitev, da se pusti vodi prostor. V razvitem svetu se opušča tako drastične hidrotehnične ukrepe, kot je utesnjevanje reke v ozko, premočrtno korito, obdano s kamnitimi bloki. V Sloveniji žal še nismo dosegli te stopnje naravovarstvene zavesti.
Trajno ekonomsko izkoriščanje gozda je po slovenski šoli, torej brez večjih golosekov, možno le Z ZELO GOSTIM OMREŽJEM GOZDNIH CEST IN STALNIM POSEANJEM V GOZDNI EKOSISTEM. To je neekonomično in energetsko potratno, za gozdne živali pa predstavlja trajno motnjo, ki se kaže med drugim v izginjanju velikega petelina, gozdnega jereba in belohrbtega detla. Na Krasu smo priča obratnemu pojavu – tam je pogozdovanje in ZARAŠČANJE S TUJERODNIM INVAZIVNIM ČRNIM BOROM trajno spremenilo značilno submediteransko krajino suhih kamnitih travnikov, ki je dom vrstno najbogatejšemu živalstvu in rastlinstvu. Žrtve so bili med drugim sredozemski kupčar, laški škrjanec in verjetno nekatere vrste plazilcev. Ob trenutnem trendu in načrtovani poraščenosti Krasa z gozdom se obeta NAJVEČJA IZGUBA BIODIVERZITETE V SLOVENIJI, odkar se jo sistematično beleži. Prav ste prebrali, gozd je lahko za naravo tudi škodljiv, kadar je v obliki sklenjene gozdne njive.
Soočeni s preštevilnimi primeri izginjanja in ogroženosti divjih živali se boste bralci in bralke nemara vprašali, ali je sploh še kaj upanja. Odgovor je, da je razlogov za optimizem precej. Že majhne osebne akcije in pobude so dovolj, da nekoliko izboljšajo stanje. Začnemo lahko pri lastni hiši in vrtu. Sodobna gradnja stremi k hermetični zaprtosti, a ni treba, da je tako. Hiše, kakršne so bile nekoč, so bile dom mnogim vrstam ptic, netopirjev in žuželk. Še VEČJO BIODIVERZITETNO OAZO LAHKO VSAKDO USTVARI NA SVOJEM VRTU, če se vsaj delno odpove gojeni trati in monolitni terasi.
Podobno je s skupnimi javnimi površinami v naših naseljih. Načrtovalci javne mestne infrastrukture zamudijo veliko priložnosti za pomoč našim divjim živalskim sostanovalcem. Beton namesto živih tal, v jaške speljane vode namesto odprtih vodnih teles, kamnite škarpe, v katerih so špranje med kamni zabetonirane do najmanjše luknjice – primerov naravi sovražnih praks urejanja urbanega okolja je veliko. Dobra novica je, da SONARAVNE IN ŽIVALIM PRIJAZNE REŠITVE NISO NIČ DRAŽJE, POGOSTO SO CENEJŠE IN ENOSTAVNEJŠE. Enako velja tudi za druge zablode, storjene v imenu napredka. Le poslušati in vprašati je treba nekoga, ki se na te zadeve spozna.
Besedilo: dr. Peter Trontelj
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, str. 20-13.