Na mojo prošnjo, naj se predstavi, je odgovorila takole: “Diplomirala sem na FOV (Fakulteti za organizacijske vede) in od malih nog rada berem. Zaradi ljubezni do živali sem veganka, tudi prostovoljka veganskega društva, ko mi dopušča čas. Odkar vem zase, sem se obkrožala z živalmi. Svojih prvih poskusov pomoči se spomnim iz vrtca, ko sem iz zemlje vlekla črve, da se ne bi zadušili. Otroška logika je prerasla najprej v reševanje in posvajanje nikogaršnjih mačk, z leti pa sem vedno več pozornosti namenila tudi drugim živalim. Živim v mestu, ki je dom golobom. Ker zanje niti na državni niti na občinski ravni ni poskrbljeno, je naneslo, da zdaj največ prostega časa namenjam prav njim.”
Kako ste prišli v stik z golobjo populacijo?
Tako kot z drugimi živalmi, pri katerih sem opazila, da potrebujejo pomoč. Zaradi brezbrižnega odnosa do golobov in njihove številčnosti ni bilo težko naleteti tudi na take v težavah. Vedela sem, da jih lahko odpeljem na veterinarsko fakulteto, kjer so jim takrat nudili brezplačno oskrbo. Tako je bilo rešenih kar nekaj golobov. Z leti jih je bilo poškodovanih, bolnih in obnemoglih vedno več. Oziroma sem jih jaz opazila več. Sčasoma sem jih namreč spoznala in znala oceniti, da ne potrebujejo pomoči samo tisti, ki nemočno občepijo. Da se splača ujeti oziroma pobrati tudi golobe, ki težko dihajo, ki so vidno poškodovani, ki imajo gnojne oči, ovite vrvice okrog prstov, manjkajoča letalna peresa, sploh pa tiste, ki ne morejo poleteti. In seveda mladiče, ki so padli ali bili pregnani iz gnezda.
Kdo sploh so mestni golobi, kako bi jih vi opisali?
Naši someščani. Človek jih je udomačil za lastne potrebe, predvsem za hrano, nato pa zanemaril, zavrgel. Po krivici najbolj prezrta in zaničevana bitja. Izredno inteligentne ptice, ki so se hitro znašle in prilagodile. Bivajo na stavbah, ki oponašajo skalne stene, njihova naravna bivališča. To je tudi tisto, kar ljudi najbolj moti. Druge ptice gredo na drevesa, golobi pa so se naselili na objekte, ki smo jih ljudje postavili zase. Hrano iščejo v bližini ljudi. V nasprotju s splošnim prepričanjem so to ene najbolj čistih živali. Ne poznam nikogar, ki jih je imel priložnost spoznati, da bi o njih izrekel eno žal besedo. Sovraštvo do njih je plod neznanja, neosnovanih predsodkov. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se o njih čim več govori in piše ter na tak način ozavešča.
Kakšno je stanje oskrbe golobov v Republiki Sloveniji - kdo je pristojen za njihovo obravnavo, kdo jih veterinarsko oskrbi v primeru poškodb? Je po vašem mnenju za njih primerno poskrbljeno?
Stanje je katastrofalno. Zanje ni pristojen prav nihče. Ščiti jih le Zakon o zaščiti živali. Mestni golobi so že tako odvisni od človeka in ostankov hrane, ki jih pušča za sabo. Ko so bolni oz. poškodovani, pa nihče ni dolžan poskrbeti zanje. Pri nas je nekaj klinik, ki jim pomagajo. So pa tudi take, ki jih zavračajo, ker mislijo, da jih ne smejo sprejeti in svetujejo azil za prostoživeče živali. Ta ni pristojen, ker golobi v to kategorijo ne sodijo. Niso niti hišne živali, tako da tudi v zavetiščih zanje ni prostora. K sreči tudi lovne niso oz. ne sodijo med divjad. Gre za pravno praznino, so popolnoma izvzeti in pozabljeni. Tako da je njihova oskrba v celoti odvisna od prostovoljk in prostovoljcev, ki pa jih močno primanjkuje.
Kateri so najpogostejši problemi v življenju golobov?
Krčenje življenjskega prostora. Nad golobi se potencirano vrši represija. Na stavbe se nastavlja špice in mreže, tudi pri nas že najdemo izredno kruto obliko odganjanja – gel, ki naj bi jim smrdel oziroma imel funkcijo ognja, v resnici pa se predvsem mladiči nanj prilepijo in v mukah umrejo. Občine sprejemajo odloke, s katerimi kaznujejo ljudi, ki jih želijo nahraniti. Podirajo hiške, golobnjake. Golobe obravnavajo kot prostoživeče ptice, ki se že znajdejo. Žal se brez človeka ne. Hrano iščejo okrog trgovin, lokalov, smetnjakov, kjer je redko kaj primernega zanje.
Treba je omeniti, da tudi ljudje, ki jim želijo pomagati, nastavljajo hrano, ki jim škoduje. Najdejo se ostanki kosil, veliko pokvarjene hrane, plesniv kruh, nekateri ljudje v dobri veri, da jim delajo uslugo, pobirajo hrano iz smetnjakov in jo mečejo po cesti, travi. Izgled teh površin seveda povzroča nezadovoljstvo, jezo. Vso krivdo za tako packarijo pa požanjejo golobi. Konstantno se borijo za preživetje. So sicer precej odporne in prilagodljive živali, a stres, slaba hrana, pomanjkanje ustreznih bivališč in s tem povezane higienske razmere so idealno izhodišče za bolezni, ki jih prenašajo med sabo. Poudarjam, med sabo, ne na človeka. To je še en predsodek, ki ga je treba razbiti. Seveda previdnost ni odveč, a golobi človeku niso nevarni nič bolj kot domača mačka.
“ČLOVEK JIH JE UDOMAČIL ZA LASTNE POTREBE, PREDVSEM ZA HRANO, NATO PA ZANEMARIL, ZAVRGEL. PO KRIVICI SO NAJBOLJ PREZRTA IN ZANIČEVANA BITJA.”
Kaj naredijo pristojne službe, kakšen je njihov odziv, ko jih prosite za pomoč?
Ko gre za zaščito živali, je odziv inšpekcije prevečkrat medel oziroma je treba res vztrajati in pritiskati, da se kaj premakne. Imam pa pozitivne izkušnje s policijo in z gasilci. Prišlo je tudi že do precejšnje zmede pri izpeljavi postopka, ko je bil rešen golob bolan in ni bilo institucije, ki bi ga bila dolžna sprejeti.
Kaj se je dogajalo v odmevnem primeru v Parkirni hiši Šentpeter in v primeru zamreženja poslovnega prostora v Mostah?
V stavbi parkirne hiše so leta živeli golobi. Dostop so jim oteževali z bodečo žico in s špicami, a to jih ni pregnalo. S te lokacije sem imela v preteklosti v oskrbi kar precej golobov, ki so jih te prepreke poškodovale. Veliko je bilo bolnih, govori se, da tudi zastrupljenih, toksikoloških testov se ni delalo. Mimoidoče so motili iztrebki, ki so padali na pločnik. Namesto da bi jih čistili, so se lastniki odločili golobe iz stavbe pregnati ravno v obdobju gnezdenja. Vsakokrat, ko so odstranili del stropa, v katerem so bivali, je z višine približno štirih metrov popadalo nekaj mladičev, nekaj se jih je pri tem poškodovalo. Med njimi so bili tudi mrtvi, mladiči in odrasli. Vse so pustili ležati na tleh med ostanki podrtega materiala. Prvi dan gradbenih del sem takoj obvestila dežurno inšpektorico, po njenih navodilih vse poslikala in poslala na UVHVVR, MOP in ARSO. S pomočjo Veterinarske fakultete in Šolske veterinarske ambulante smo po najboljših močeh poskrbeli za mladiče. Seveda z lastnimi sredstvi v lastnem prostem času. Sama sem imela naenkrat v oskrbi okoli 30 golobov, ki so bili odtrgani od staršev in jih je bilo treba hraniti ročno. K sreči so na pomoč priskočile prostovoljke in prevzele nekaj golobčkov.
Na Rojčevi ulici v Mostah so na priporočilo Inšpektorata mestne občine Ljubljana zamrežili okna zapuščenega lokala v bloku, kamor so se skozi odprto okno naselili golobi. Dva sta ostala ujeta za mrežo (takrat se še ni vedelo, koliko jih je). Center za obveščanje je bil o dogajanju obveščen naslednji dan zjutraj, popoldne sem klicala še sama. Namesto kontakta dežurnega veterinarskega inšpektorja sem bila odpravljena z navodilom, naj obvestim lastnika, ki ga seveda ne poznam, oziroma SPL, ki upravlja s stavbo. Slednjega je bilo nemogoče dobiti, priklicati ga je uspelo šele Gasilski brigadi Ljubljana, ki sem jo prosila za posredovanje. Obvestila sem tudi Policijsko postajo Moste. Obljubljeno je bilo, da bo mreža zjutraj odstranjena. To se ni zgodilo. Na pomoč je priskočil DOPPS, obveščen je bil UVHVVR. Saga se je vlekla do konca tedna. Vmes so dvakrat prišli gasilci in odšli brez posredovanja, češ da ne smejo, ker ni v njihovi pristojnosti. Policija je trdila, da tudi oni niso pristojni. Upravnik je rekel, da mreže ne bodo odstranili zaradi previsokih stroškov, je pa obvestil lastnika lokala. Peti dan je vendarle prišel inšpektor UVHVVR in izdal odločbo, da se mreža odstrani takoj. Goloba sta bila osvobojena.
Ali nam lahko predstavite tudi dogajanje z inšpektoratom (kaj so ugotovili, njihova reakcija itd.)?
Glede parkirne hiše ne bi vedela. Sama na takojšnjo prijavo, podkrepljeno s slikami, nisem dobila odgovora. Po desetih dneh so me skupaj z ostalimi prijavitelji obvestili, da bomo o izidu postopka obveščeni. Skoraj tri mesece kasneje epiloga še ni.
Kakšne so izkušnje glede prepovedi hranjenja?
Prepoved hranjenja v določeni meri razumem. Ravno zaradi prej navedenih primerov, ko ljudje golobom in drugim pticam mečejo vse, kar bi drugače romalo v smeti. Več kot je hrane, več je golobov. Samice večkrat valijo jajca, kar močno vpliva na njihovo zdravje. Zato tudi razumem, da odločevalci želijo preprečiti, da bi se golobi (preveč) množili. Sem pa razočarana, da je vse usmerjeno zgolj v prepoved in preganjanje in niti malo v razumne in humane rešitve. Ljudi, ki jim občasno dajejo ustrezno hrano, žita, koruzo, semena, proso itd., se obravnava, kot da delajo škodo. Deležni so opozoril mestnih inšpektorjev in redarjev. Poznam ljudi, ki pomagajo golobom, pa so plačali kazen, ker so jih pri tem hranili. Tudi sama sem bila že nekajkrat opozorjena, naj jih ne hranim, tudi če s hrano samo lovim bolne in poškodovane. Namesto pomoči se nad nami vrši represija. Svoje prilijejo na ogenj še mimoidoči, prepričani, da so to zgolj leteče podgane, ki prenašajo bolezni in puščajo iztrebke. Grozijo, kličejo policijo, mojega prijatelja so celo pretepli, vem še za druge primere fizičnega nasilja. Srečujem pa vedno več ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti. Še posebej vesela sem, ko so to otroci.
Imate kakšen predlog za vzpostavitev sobivanja z golobi?
ZAGOTOVLJENA BIVALIŠČA. KONTROLIRANO HRANJENJE. OZAVEŠČANJE. Ljubljana je nekoč nekaj golobnjakov že imela, pa se je projekt opustil. Občina obravnava golobe kot prostoživeče živali. Ena razlaga, ki sem jo prejela, je recimo, da gre za potomce živali iz reje, ki se zlahka vrnejo v naravne habitate skalnega goloba. V NEKAJ TISOČ LETIH OD UDOMAČITVE SE MESTNI GOLOBI ZARADI DOLGOLETNIH SELEKCIJ OD SVOJIH SKALNIH PREDNIKOV RAZLIKUJEJO PRAKTIČNO PO VSEH LASTNOSTIH, ZAČENŠI Z VIDEZOM, IN JIH NE MOREMO OBRAVNAVATI ENAKO KOT SKALNEGA GOLOBA. Temu pritrjuje tudi stroka. Zato je ideja o vrnitvi mestnega goloba v skale nerealna in je edina rešitev SOBIVANJE V MESTU. Če bi golobi imeli urejena zavetja, bi se večinoma zadrževali tam. Tako bi bilo lažje uravnavati njihovo populacijo z menjavo jajc z umetnimi. Z ustrezno hrano bi bili iztrebki lepši, lažje bi jih bilo čistiti in jih ne bi bilo toliko po ostalih mestnih površinah. Golobi bi bili bolj zdravi. So tiste vrste živali, ki se hitro namnožijo nazaj, če se jim streže po življenju. Tako jih nastavljanje špic, zastrupljanje, streljanje in druge oblike vojne proti njim ne bodo pregnale niti zmanjšale njihovega števila. Take prakse spodbujajo začaran krog in povzročajo trpljenje, ki si ga ne zasluži nobeno bitje. Zato je pomembno, da se o tem govori, izobražuje, da se stigma o golobih kot umazanih prenašalcih bolezni vsaj zmanjša.
Besedilo: Metka Pekle
Fotografija: Tea Miklič
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, str. 32-35.