O filmu My Octopus Teacher, Netflixovem dokumentarcu o Craigu Fosterju, ki je leto dni ustvarjal odnos s hobotnico v južnoafriškem podvodnem gozdu iz alg.
Film je sprva zelo lirična pripoved o socialno samoizoliranem in izgorelem ustvarjalcu dokumentarcev, ki voljo do življenja išče s povratkom v svoje otroštvo, ko se je potapljal v gozdu iz alg. Med potapljanjem odkrije hobotnico in spremljamo ga, kako se trudi stkati odnos z njo. V dokumentarcu spremljamo njuno vzajemno približevanje. Hobotnica Craigu odpre vrata v svoj neverjetno bogat svet, ki ga sama popolnoma obvlada. Tako hobotnico kot predstavnico njene vrste spoznavamo kot neverjetno bistro, previdno in ustvarjalno bitje. Film nas vabi k spoštovanju naravnih ekosistemov, nas navduši z njihovo lepoto in kompleksnostjo ter podeli osebna spoznanja in modrosti, ki jih je protagonist uspel uzreti s pomočjo bitij narave. Craig odnos s hobotnico poglablja z vsakodnevnim druženjem in z njeno pomočjo ponovno najde stik z ljudmi – najprej s svojim sinom, ki ga prvega povabi v bogat podvodni svet, ob koncu filma pa ga vidimo s skupino ljudi, ki jih kot vodič vodi v globino svoje zgodbe.
Tu pa se pozitivna zgodba tega dokumentarca konča in se spremeni v dokumentarec o človeku in njegovem odnosu do živali. O človeku, ki izkorišča živali in jim jemlje ter to predstavi kot normo. V dokumentarcih o prostoživečih živalih je moč opaziti skupine snemalcev, ki snemajo živali kot osrednje akterje (kar pomeni, da se ljudje z njimi poistovetimo) v stiskah – npr. glede lakote ali ko se znajdejo v vlogi plena predatorjev. Zagovor opazovalnega odnosa do snemajočih živali je argument, da se ljudje ne smemo vpletati v živalski svet. In z nevpletanjem so snemalci dobili dramatičen material, ki je povečal vrednost dokumentarca. Kaj pa predmetna žival? Nalašč napišem “predmetna”, saj je to trenutek, ko se žival spremeni v predmet opazovanja. To je pač njen problem, saj je del divjine, v kateri prosto živi. V dokumentarcu o hobotnici to popredmetenje izstopi z vso brutalnostjo. Drugače kot v drugih dokumentarcih, kjer je človek ves čas samo opazovalec in ne gre v neposredno interakcijo z živalmi, si Craig aktivno prizadeva za odnos s hobotnico in celo telesni stik z njo. S tem ji sporoča, da mu je pomembna, ona osebno, in ko poslušalcem govori o njunem odnosu, govori o sanjah, ki jih je imel o njej, in intenzivnosti odnosa z njo. Cele dneve je raziskoval človeško znanje o Njeni vrsti. S svojim vedenjem ji sporoča, da mu lahko zaupa, in ko mu dejansko zaupa in v zavetju njegove družbe zapusti varno območje, naleti na morskega psa. V tistem trenutku se Craig odloči spremeniti se v opazovalca in snemalca hobotničine stiske in borbe za življenje. Takrat hobotnica izgubi eno svojih lovk in komaj preživi. Craig se bori s svojimi občutki krivde, ki jih občuti tudi, ko ji skuša pomagati z izluščenjem školjke, da bi si hitreje opomogla. Zame najtežji trenutki dokumentarca so pri snemanju Njenega konca. Hobotnica skrbi za svoj zarod in v tej skrbi brez odmora se povsem izčrpa. Ko se zarod izleže, hobotnico morski tok izplavi iz skrivališča in tako postane hrana za ribe. Naslednji dan jo pred kamero in Craigom še živo zagrabi morski pes. Craig se od dogodka distancira in kljub izraženi žalosti ob njeni smrti opiše olajšanje, da Nje ni več, ker mu je bil odnos z njo preveč intenziven.
Nekoč sem v nekem dokumentarcu o odvisnikih poslušal priporočilo nekega terapevta, ki odvisnikom priporoča, naj si najprej omislijo lončnico, in če bo ta po letu dni še živa, žival, in če bo ta po letu dni še živa, bo to indikator, da so zreli za odnos s človekom. Osebno se mi to zdi zloraba živali. Enako kot pri vseh delovnih živalih (policijski psi in psi vodniki za slepe, konji v vseh poklicih, tudi v hipoterapiji). Enako kot pri Njej, hobotnici, ki je Craigu skozi zaupanje vrnila voljo do življenja in povezanost z ljudmi. Kaj pa je on napravil za Njo, ko ga je najbolj potrebovala? Aja, film je snemal, ker se ni želel vmešavati v naravo in ker nam je želel Njen svet približati v vsej kruti avtentičnosti. In pomemben del te krutosti je bil on sam.
Kakšni ljudje smo ljudje? Katerim principom sledimo? Kakšni prijatelji smo? Kakšni prijatelji smo živalim in ali nam je pomembno samo, kakšni prijatelji in prijateljice so živali nam? Je odnos do živali enosmeren? Smo mi prejemniki ljubezni živali, za nas pa so živali »samo živali«, ko izpademo smešno, če po izgubi živali, ki smo jo osebno poznali, žalujemo? Kakšni ljudje bi želeli biti v odnosu do živali? In kakšni ljudje bi želeli biti v odnosu z ljudmi? Ker to JE povezano.
O tem filmu mnogi govorijo kot o filmu, ki slikovito prikaže prijateljstvo in celo ljubezen med človekom in živaljo. Pri tem pa pozabljajo, da je prijateljstvo dvosmeren odnos, znotraj katerega je treba znati dati sebe na stran na račun odnosa in druge osebe v odnosu. Tudi, če je ta drugi v odnosu žival. Sicer so besede o prijateljstvu prazne in je prijateljstvo samo ime za odnos, v katerem vztrajam, dokler imam od njega korist. Ker se lepše sliši, da sem z nekom v prijateljskem odnosu, kot da rečem, da drugo osebo v odnosu izkoriščam. Ljudje pa smo zelo dobri v metanju peska v lastne oči, ker si želimo o sebi misliti, da smo dobri.
Besedilo: mag. Miloš Židanik, Zavod Nastjina barka
Revija Osvoboditev živali, letnik 18, št. 41, str. 44-45.
Kakšni prijatelji smo živalim?
