Ko človek prvič ugleda čebelarja, mu najprej ni nič jasno. Pri nas ptice navadno niso tako barvite. Saj imamo lepo obarvane, kot so na primer lišček, vodomec ali kobilar ... Ampak toliko in tako živih barv, kot jih vidiš na čebelarju, nima nobena naša ptica. Nekateri trdijo, da to sploh ni naša ptica, ker je več časa na prezimovanju v Afriki kot pri nas, kjer samo zaplodi, izvali in odhrani mladiče do samostojnosti, potem pa skupaj odpotujejo v tople kraje. To traja od maja pa do konca avgusta. V tem času lahko spremljamo njihovo spretno letanje in lovljenje plena izključno v zraku. Ime izvira iz načina njihove prehrane, ki sestoji iz divjih čebel, čmrljev pa tudi os, kačjih pastirjev in ostalega letečega mrčesa.
Velik je do 30 cm, preko kril pa lahko doseže tudi pol metra. Najbolj veličastni so v zraku. Njihova pisana krila in nenavadno oglašanje te naravnost očarajo. So zelo spretni lovci in žužek, ki se pojavi kje v njihovi bližini, hitro postane njihov plen. Gnezdijo v 1 do 2 metra dolgih votlinah, ki jih skopljejo do konca maja, najraje v stenah mehkega kremenčevega peska. V začetku junija samica izleže 4 do 7 jajc, ki jih potem starša izmenično valita 24 dni. Ko se izležejo mladički, se začne intenzivno hranjenje, ki traja vse dokler mladiči ne zapustijo gnezda in se skupaj odpravijo na prezimovanje. Njihove votline pogosto uporabijo naše najmanjše lastovke »breguljke«. Tudi te je zelo zanimivo opazovati med hranjenjem mladičev.
Sam imam srečo, ker velika kolonija čebelarjev prihaja gnezdit v kamnolom kremenčevega peska, ki je dokaj blizu mojega doma, in jih lahko po mili volji opazujem ter fotografiram, dobro skrit in zamaskiran v bližnjem grmovju. So pa zelo previdni. Če zaslutijo nevarnost, znajo čakati s plenom v kljunih na bližnjih drevesih, dokler niso prepričani, da je vse varno, nakar odnesejo hrano lačnim mladičem.
Besedilo in fotografije: Vladimir Krevs
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 48-49.
Čebelar (Merops apiaster)
