Mag. Matjaž Jež, biolog, nekoč direktor mariborske enote Zavoda RS za varstvo narave, zdaj že upokojen, naravovarstvenik in ustanovitelj Društva narava Pohorja, je natančen opazovalec tega sredogorja, njegovih najlepših delov pa tudi najbolj uničenih. Pred nekaj leti se je iz Maribora preselil v Veliko Mislinjo, na 900 metrov nadmorske višine. Medtem ko si šestnajst občin, ki si delijo Pohorje, prizadeva, da bi ga turistično in gospodarsko čim bolj izkoristili, mag. Matjaž Jež razmišlja v drugo smer: kako Pohorje umiriti in ohraniti njegove naravne danosti.
Mnogi vas poznajo kot biologa, ki mu ni vseeno za uničevanje in zastrupljanje narave in živali.
Da, narava mi veliko pomeni. Je izjemna, brezčasna in univerzalna vrednota, ki je vedno bolj ogrožena ter vredna in potrebna aktivnega varstva. Poleg klasičnih oblik ogrožanja, kot so trganje ali ruvanje rastlin ter ubijanje posameznih živali, so danes v ospredju kompleksnejše oblike ogrožanja narave, kot na primer uničevanje življenjskih okolij in podnebne spremembe. Zato sem si vso delovno dobo kot poklicni naravovarstvenik prizadeval za ohranjanje narave.
Kmalu po upokojitvi smo ustanovili Društvo narava Pohorja, katerega namen je ohranjanje narave in povezovanje ljudi dobre volje, ki želijo tudi s svojim osebnim zgledom in prizadevanjem prispevati k temu cilju. Zato ostajam aktiven naravovarstvenik, kajti če si se enkrat zapisal naravovarstvu, potem to ni samo poklic, ampak je vseživljenjsko poslanstvo.
Vemo, da je v zadnjih desetletjih izumrlo veliko živalskih in rastlinskih vrst. Ali je to slaba novica za človeštvo? Kje iskati glavne razloge?
Res je, zadnja desetletja z vseh koncev sveta prihajajo novice o velikem površinskem uničevanju narave in izumiranju vrst. Mnogi strokovnjaki že govorijo o šestem planetarnem izumiranju vrst. V prejšnjih petih primerih so bili vzroki temu naravne katastrofe, zdaj pa je to posledica dejavnosti človeka. V tem procesu niso prizadete samo rastlinske in živalske vrste, ampak celotni ekološki sistemi. S tem usihajo tudi splošno koristne funkcije narave ali njene ekosistemske storitve.
Za človeštvo je to zelo slaba novica, saj narava lahko živi brez človeka, človek brez narave pa ne more. Glavni razlogi izumiranja rastlinskih in živalskih vrst so uničevanje življenjskih okolij, širjenje urbanizacije in intenzivno kmetijstvo. Pri slednjem so ključni problemi splošna uporaba različnih strupov (insekticidi, akaricidi, rodenticidi, herbicidi, fungicidi itd.), umetnih gnojil in veliki monokulturni kompleksi. Zelo veliko vrst izgubljamo pri intenziviranju travnikov. Ko se poveča število košenj od dveh na leto v tradicionalnem travništvu na pet v intenzivnem, kjer se poleg tega gnoji z gnojevko, se števili rastlinskih in živalskih vrst drastično zmanjšata. Izginejo predvsem cvetnice in tudi zdravilna zelišča. Tukaj ni več paše za čebele in metulje, tudi ni več cvrčanja kobilic in ptičjega petja. Mrtva zelena puščava. Slovenija je letos 19. junija od Evropske komisije prejela opomin pred tožbo zaradi nezadostnega izvajanja ukrepov za ohranjanje narave po ptičji in habitatni direktivi. Največ pripomb se nanaša prav na habitatne tipe in vrste v poljedelski pokrajini.
Kako gledate na današnji način kmetovanja, za katerega se vse pogosteje govori, da je največja grožnja za človeštvo?
Današnje kmetovanje bi bilo najbolje imenovati industrijska pridelava hrane ali kaj podobnega. To, kar se dogaja na velikih monokulturnih kompleksih, ne ustreza Steinerjevemu razumevanju kmetije in tudi ne tradicionalni slovenski kmetiji s tisočletno tradicijo. To je samo zaporedje tehničnih opravil, brez razumevanja in brez odnosa. Za tako pridelano hrano je Steiner že pred sto leti povedal, da sicer lahko nasiti naše želodce, ne more pa nam dati življenjske energije. Poljedelska pokrajina, ki jo je okupirala industrija pridelave hrane, je postala kulturna stepa brez življenja. V taki pokrajini pridelana hrana je brez vitalne energije in polna strupov.
Nekateri se tega zavedamo in trdimo, da so spremembe v kmetijski politiki nujne, predvsem bi bilo nujno takoj ukiniti subvencije za to uničujoče kmetijstvo s poudarkom na živinoreji. Kaj vi menite o tem? Se strinjam. Kmetijska politika Evropske zveze in Slovenije je povsem zgrešena. Še vedno s subvencijami spodbuja »količino« namesto »kakovosti«.
Če bi kot družba v kmetijstvu kaj skupno finančno podpirali, menite, da bi to lahko bilo le ekološko kmetijstvo, še posebej ekološko vegansko kmetijstvo?
Zavzemam se za podpiranje takega kmetijstva, ki daje zdravo, ekološko pridelano hrano in hkrati ohranja biotsko pestrost in značilno poljedelsko pokrajino.
Kaj pravite na trditev: zdrava hrana pride iz zdravih tal, na katera ne trosimo kemije, škropiv ter živalskih izločkov, polnih antibiotikov, hormonov …?
Seveda, zdravo hrano lahko pridobimo samo iz rastlin, ki so zrasle na zdravi zemlji. Zdrava zemlja pa se prične z biodinamično pripravljenim kompostom in se nadaljuje z vzgojo rastlin po načelih biodinamičnega vrtnarjenja. Tako preprosto zveni, pa je vendar kar zahtevno. Večkrat predavam različnim skupinam, ki jih zanima tak način vrtnarjenja ali kmetovanja, pa vem, kako težko je sprejemati novosti in spreminjati navade.
Še pred nekaj desetletji smo bili večinoma vegetarijanska ali veganska družba, ker mesa in ostalega živalskega ni bilo. Ni bilo zamrzovalnih skrinj, hladilnic in hladilnikov. Babica mi je pripovedovala, da se je meso jedlo le ob večjih praznikih ter kdaj pa kdaj ob nedeljah. Danes pa je videti, kot da smo pozabili, kako je bilo le kakih 70 let nazaj.
Gotovo, da danes v razvitem svetu zaužijemo preveč hrane, še posebej tiste živalskega izvora. To se kaže tudi v porastu bolezni, ki so s tem povezane. Način prehrane, na katerega je človek evolucijsko prilagojen, je vsejedstvo. S pripombo seveda, da je hrana živalskega izvora zastopana samo s kakimi desetimi odstotki. V strokovnih krogih se je za tak način prehrane uveljavilo ime »neandertalska dieta«, kar naj bi pomenilo, da je bil to izvorni način prehrane evropskega pračloveka.
Na vprašanje, ki se pogosto zastavlja – ali naj se prehranjujemo vegetarijansko –, bi uporabil kar Steinerjev odgovor. Antropozofija ne daje odgovora na to, kako naj se kdo prehranjuje, lahko samo razloži, kaj se zgodi, če se prehranjujemo z mesno ali z rastlinsko hrano. Odločitev o izbiri hrane pa je prepuščena vsakemu posamezniku. V primeru, da se posameznik odloči za vegetarijanstvo kot posledico doseženega duhovnega razvoja in stopnje ozaveščenosti, je to prava usmeritev, če pa se za vegetarijanstvo odloči, ker je to modna muha, potem mu lahko taka odločitev prinese več škode kot koristi.
Kot kmetovalec opažam klimatske spremembe in lahko le potrdim, da se je treba vsako leto bolj truditi, da nam hrana zraste. Kako vi vidite to?
Podnebne spremembe prinašajo v naš način pridelave hrane veliko novih izzivov. Potrebno je iskati nove sorte rastlin, ki so odpornejše na sušo in vročino. Veliko bolj skrbno bo potrebno gospodariti z vodo in jo zbirati v zadrževalnikih za namakanje v sušnih časih. Prav pa bi tudi bilo, če bi si ob tem vsak od nas stalno prizadeval za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in s tem prispeval k zmanjšanju podnebnih sprememb.
Podnebne spremembe prinašajo veliko novega tudi na področje ohranjanja narave. Vrste, ki so vezane na življenje v gorah, se ob spremenjenih razmerah selijo na višje nadmorske višine. Če hribi niso dovolj visoki, se nimajo kam umakniti in enostavno izumrejo. Tak primer imamo tudi na Pohorju, kjer z večletnim monitoringom opažamo drastično upadanje številčnosti metulja borovničevega mnogooka. Njegov življenjski prostor so pohorske planjave v višini nad 1420 metri. Bojimo se, da gre v tem primeru za žrtev podnebnih sprememb. Hkrati pa se v nižinah pojavljajo vedno nove vrste, ki prihajajo z juga. Med njimi je veliko potencialnih »novih škodljivcev«, tako med rastlinami kot živalmi.
V šoli so nas učili, da so tropski gozdovi pljuča Zemlje, z izjemno bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Človeštvo pa jih požiga in pospešeno seka predvsem zaradi pridobivanja novih polj, na katerih sejejo sojo kot glavno krmo za živali. Trdim, da smo vsi sokrivi za to in tudi v Sloveniji bomo občutili posledice tega početja. Kako bi to komentirali?
Podnebje je svetovni pojav in v vsakem primeru vsi prebivalci planeta na svoj način prispevamo k njegovim spremembam. Iskanje novih poljedelskih površin pa je žal povezano s hitro rastjo prebivalstva in s paradigmo trajne ekonomske rasti. Začaran krog, ki mu ni videti konca. Teoretična rešitev je v uravnoteženi družbi, brez naraščanja prebivalstva in brez ekonomske rasti, v družbi, ki bi bila uravnotežena z zmožnostmi našega planeta. Nekega dne se bo uravnoteženje vsekakor zgodilo, ali z mednarodnimi sporazumi ali pa skozi kaos.
Pripravil: Stanko Valpatič
Revija Osvoboditev živali, letnik 16, št. 38, str. 47-49.