V Sloveniji živita dve vrsti prostoživečih ježev - rjavoprsi in beloprsi jež. Najpogosteje srečamo beloprsega, rjavoprsi je pri nas bolj redek. Srečujemo jih na grmičevnatih travnikih, sadovnjakih, vrtovih pa tudi mestnih zelenicah. Na žalost mnoge srečamo tudi na cestah, ki so zanje zelo nevarne. Ne ogrožajo pa jih le hitri avtomobili. Zanje so nevarni strupi, ki jih uporabljamo pri kmetovanju, košnja trave, odtočni kanali in druge luknje, iz katerih ne zmorejo zlesti, ograje, v katere se zataknejo, smeti, v katere se zapletejo in mnoge druge nevarnosti. Tudi podnebne spremembe jim povzročajo težave.
Spomladi, kmalu po tem, ko se prebudijo iz hibernacije, se prično pariti. Samica je breja okoli 30 dni. V leglu so eden do deset mladičkov, najpogosteje trije ali štirje. Mladički so po šestih tednih že samostojni. Samica ima lahko tudi drugo, pozno poletno leglo. Mladičkom iz drugega legla je težko pridobiti dovolj teže in maščevja, da bi lahko varno in samostojno preživeli zimsko spanje. Ob mrzlih jesenskih večerih, ko so odrasli ježi že v svojih prezimovališčih, ti malčki lačni in prezebli tavajo naokoli. Brez naše pomoči zime ne morejo preživeti. Jež potrebuje namreč med 500 do 700 g telesne teže in dobro razporejenega maščevja, da lahko preživi zimo. Med zimskim spanjem se mu telesna temperatura iz 34 stopinj zniža na samo štiri stopinje Celzija, utrip srca pa se iz 190 spusti na zgolj 20 utripov na minuto. Jež se med zimo lahko nekajkrat tudi prebudi. S prebujanjem porabi veliko energije. Zato so zanj podnebne spremembe z mnogimi zimskimi otoplitvami težavne.
Ježki so zaščitene prostoživeče živali. Prepovedano jih je nadlegovati, premeščati (razen če se znajdejo na izjemno nevarnem mestu) in posegati v njihovo življenje. Zanje, tako kot za ostale prostoživeče živali, je zelo stresno, če se jih ljudje dotikamo, jih dvigujemo in še kako drugače vznemirjamo. Izjema je, kadar se znajdejo v težavah in potrebujejo pomoč. Če je ježek le zataknjen v ograjo ali zapleten med smeti, mu lahko pomagamo sami. Če pa je videti bolan, ranjen ali zelo oslabljen, pa ga je treba peljati k veterinarju. Niso vsi veterinarji vajeni ježkov, zato je pomembno, da ga odpeljemo k nekomu, ki te živali pozna in mu je vsak ježek individualno dragocen.
V veliko pomoč smo jim tudi s tem, da jih hranimo. Pomembno je, da vemo, kakšna hrana je ježkom resnično v dobro in katera zanje ni primerna. Čeprav bodo z veseljem popili kravje mleko, je to zanje zelo škodljivo. Ježki namreč ne prebavljajo laktoze in lahko zaradi mleka dobijo drisko, zaradi katere lahko dehidrirajo in umrejo. Prav tako zanje ni primeren kruh, klobase ali druga človeška hrana. Ježki so pretežno žužkojedi. Jedo različne žuželke in njihove ličinke, črvičke, mlade miške, ptičke, jajca … V manjši meri pa tudi jagodičevje in drugo sadje. V naravi včasih primanjkuje njim primerne hrane in takrat jim je v veliko pomoč, če jim nastavimo skodelo mačjih briketov ali mokre mačje hrane. Ob skodeli hrane jim je treba nastaviti tudi skodelo vode.
Če najdemo majhne ježke, ob njih pa mrtvo mamico, jih je primerno, dokler ne zrastejo, hraniti z mlekom za mačje mladičke. Kupi se v trgovinah za živali ali v veterinarskih ambulantah. Treba jih je namestiti v varen suh prostor, jim omogočiti topel kotiček s termoforjem in jih hraniti njihovi starosti primerno. Če so še zelo majhni, potem naj bo to izključno mačje mleko, kasneje dodajamo konzervice za mucke. Skrbimo, da mladički lepo izločajo (če tega sami še ne zmorejo, jim pri tem pomagamo tako, da z vlažno krpico obrišemo njihove intimne dele) in se zdravo razvijajo. Če se v tej situaciji znajdemo prvič, nam je v pomoč, če se obrnemo na koga, ki je mladim ježkom že pomagal odrasti.
Ježki iz poznega poletnega legla potrebujejo našo pomoč pri prezimovanju. Če so pozno jeseni, ko so dnevi že hladnejši, težki med 400 in 700 g, jim bo zelo koristilo, če zanje v njihovem okolju pripravimo hiško. V enem delu hiške naj bo sobica s suho slamo, v drugem pa jedilni kotiček, kjer se bo ježek ob prebujanju lahko okrepčal s suhimi mačjimi briketi in odžejal z vodo. Če so manjši od 400 g, je treba zanje skrbeti tako, kot skrbimo za osirotele ježje mladičke.
Če mladim ježkom iz poznega poletnega legla jeseni ne pomagamo, ne bodo zmogli preživeti zime. Pozimi se bodo lačni prebudili, hrane ne bodo našli in bodo od lakote in hladu umrli. Temu lahko rečemo naravna selekcija. Toda človek je kriv in odgovoren za mnogo sprememb, ki se vse bolj intenzivno dogajajo v naravi. Zato je pomembno, da to kolektivno odgovornost nosimo vsi mi, kolikor pač zmoremo in znamo, tudi s tem, da bitjem okoli sebe pomagamo po svojih najboljših močeh. Nam bo skrb za ježka prinesla nekaj dodatnega dela in skrbi, njemu pa bo naša pomoč rešila življenje. Vse nas pa bo srečanje in sobivanje obogatilo z novimi spoznanji in povezanostjo.
Ježki so naši vrtni pomočniki, pomembni in koristni so za ravnovesje v naravi, dragoceni pa so tudi kot posamezniki, tako kot vsak od nas.
Besedilo: Nastja Židanik, Zavod Nastjina barka