Vedno več ljudi si prizadeva za življenje v naravnem okolju ob zavedanju, kako pomembno je čuvati rodovitnost tal in vode ter skrbeti za vse življenjske oblike. Dva izmed takšnih sta zagotovo Olga in Liam, ki sta nam zaupala svojo zgodbo vrnitve nazaj k naravi. (Urednišvo)
V osrčju Slovenskih goric v Sveti Trojici sva svoje življenje v sobivanju z naravo osmislila Olga in Liam Šebinek. Iz mestnega udobja sva se preselila na nekdanjo Olgino domačijo, kjer živiva in kmetujeva brez nasilja do vsega. Najin moto je sprejemanje drugačnosti vseh, ne samo v sožitju z živalmi, temveč tudi z ljudmi.
Najina pot se je pričela obračati v smeri ozaveščenosti življenja v skladu z naravo nekje leta 2010, ko sva živela še v Mariboru. Tam sva imela resnično vse, tako rekoč popolno življenjsko udobje. A sva se kljub temu začela pogovarjati o tem, da bi tisto prodala. Kmetija, na katero sva se preselila, je Olgina domačija, od koder je Olga odšla pred mnogimi leti v Maribor po svoji poslovni poti. Kmetijo je takrat obdržal njen brat, zadnjih 20 let pa je bila povsem pusta in prazna.
Že ko sva pričela razmišljati o selitvi, sva se zavedala, da to ne bo enostaven korak, a sva se vseeno podala na to pot, nevedoč, kaj vse naju čaka. Tukaj je bilo na začetku kot v hiši strahov, povsem zapuščeno. Na objektih in v naravi je bilo treba opraviti veliko dela in še danes sva hvaležna za vse ljudi, ki so nama priskočili na pomoč.
V novem okolju sva prvič zaslišala klic narave. Skupaj s hišo in mnogimi gospodarskimi poslopji h kmetiji spada precej kmetijskih zemljišč, ki so bila dolga leta neobdelana in zapuščena. Zaradi tega sva zemljo najprej želela prečistiti. Vedela sva, kaj se dela v kmetijstvu, koliko pesticidov se spusti na zemljo, skratka, ogromno onesnaževanja. Ob raziskovanju možnosti prečiščevanja zemlje sva naletela na konopljo. To so bili pravi zametki najine sedanje dejavnosti s konopljo. Tekom let sva namreč ustanovila svojo blagovno znamko z imenom Hemp Light, ki predstavlja naravna prehranska dopolnila, super hrano in kozmetiko iz surove konoplje, za kar sva pridobila tudi ekološke certifikate.
Vsaki dve do tri leta sva posadila konopljo, da sva dodobra očistila zemljo. Ob tem sva začutila veliko zadovoljstvo, da sva vsaj nekaj poskusila narediti za povračilo naravi.
To še dodatno potrjujejo znanstvena dognanja in praksa iz tujine. Izvedela sva, da en hektar konoplje očisti toliko zraka kot 10 hektarjev gozda, hkrati pa s koreninami pobere iz zemlje vse stare spomine, strupe itd. Na enak način so tudi v Černobilu in Fukušimi po veliki jedrski katastrofi s strani državne odredbe celotno prizadeto zemljišče očistili s pomočjo konoplje. Za naju je bilo očiščenje zemlje prvi pomemben korak, sledil je naslednji.
Ob spominjanju časov iz Maribora se nasmehneva, takrat sva občasno še jedla meso. Olgin oče in brata so bili poklicni mesarji. Kmetija je bila tipično živinorejska, redili so tudi do 40 živali. Ta dejstva so naju spodbudila k razmišljanju o prečiščevanju lastne zgodovine, za kar je Olga po naključju dobila tudi potrditev od zagrebške astrologinje, sicer zdravnice. Čeprav takrat še precej skeptična do takih »znanosti«, je bila Olga presunjena nad pridobljenimi podatki. Astrologinja ji je povedala, da se je njena duša v tem življenju odločila ozdraviti karmo njenih moških prednikov in sorodnikov. Ugotovila je, da mora spremeniti tisto, kar so oni delali narobe. To je bilo ubijanje živali; bili so mesarji in so izredno bogateli na ta račun.
Olga je začutila, da se mora tem živalim opravičiti. Takoj je postala vegetarijanka, čeprav je bila prej njena poglavitna prehrana od jutra do večera prav meso. Če je njena mama kdaj v petek skuhala kakšno zelenjavno juho ali kaj podobnega, je to doživela kot kazen in na skrivaj šla v trgovino po kakšen sendvič s šunko. Vendar to še ni bilo dovolj. Morala je prečistiti grdobije, ki so se dogajale tu, na tej kmetiji. Prav zares smo se lotili čistilne akcije in zbrali za dve traktorski prikolici kosti zaklanih živali, ki so jih na celotnem območju kmetije zakopavali. Začutila sva, da morava na vseh možnih nivojih poskusiti popraviti vse, kar je bilo storjeno narobe.
Bila sva v takšnem zanosu, da sva po priporočilu nekoga šla na Pohorje in pripeljala skoraj 50 kokoši različnih sort. Rekla sva si, da morava dati tej kmetiji življenje. Kmalu so se pridružile še ovce in koze, dokler ni situacija presegla najinih zmožnosti. Nekega dne se je pripeljal možakar, odprl svoj prtljažnik in iz njega spustil kozo. Rekel je, naj jo vzameva. Sanjalo se nama ni o skrbi za živali in sploh nisva vedela, v kaj sva se spustila. Sčasoma so se stvari umirile in priučila sva se vseh potrebnih znanj.
Nekateri sosedje naju seveda niso razumeli. Rekli so, da nisva normalna, ker imava živali samo za okras in še vegetarijanca sva. Najino raziskovanje se še ni končalo. Prišla sva v stik z miroljubnim kmetijstvom. Odšla sva na ogled kmetije v Nemčiji, Deželo miru, ki jo je ustvaril Mednarodni Gabrielin sklad, tega pa je ustanovila prerokinja Gabriela skupaj s prijatelji živali in narave. Tako so tam našle svoj dom tudi živali, ki bi morale iti v klavnico, pa so jih rešili. Ustvarili so naravne habitate, biotope. Pri njih so dom našle najrazličnejše živali: divje svinje, ptice, konji, voli in še marsikatera druga žival je našla domovanje do naravne smrti.
Po nekaj letih se je pokazalo, kako pomembni so naravni biotopi, vključno z živalmi, ki so se tam naselile, in kako se narava obnavlja. Prej izmučena in zaradi agrokemije uničena narava je postala čudežno obnovljena in nepopisno lepa. Gabriela je resnična prerokinja današnjega časa, po kateri nas Božji duh uvaja v vso resnico. Tako je nastalo veliko Božje delo v materialnem in zapisano v mnogih knjigah Gabriele, založba Beseda. Na osnovi tega nastajajo svobodne skupnosti širom sveta, kjer se ljudje med sabo spoštujejo in trudijo živeti po Jezusovem Govoru na Gori, v miru in ljubezni do celotnega stvarstva.
Srečanje z miroljubnim kmetijstvom naju je še dodatno navdihnilo. Spoznala sva, da se lahko veliko dela opravi ročno in ni potrebno imeti vse mogoče kmetijske mehanizacije. Najpomembnejši pa je posameznikov odnos do zemlje. Zavedanje, da je vse življenje in da je tudi tam, kjer ga z očmi ne vidimo. Recimo oranje in uporaba ogromnih količin gnojnice pobijeta neznansko veliko mikroorganizmov, ki bivajo globlje pod površino prsti.
NAJPOMEMBNEJŠI JE POSAMEZNIKOV ODNOS DO ZEMLJE. ZAVEDANJE, DA JE VSE ŽIVLJENJE IN DA JE TUDI TAM, KJER GA Z OČMI NE VIDIMO.
Danes uživava v malenkostih, ki jih vsakodnevno opaziva na svoji kmetiji. Prihajajo čisto drugačni ljudje, čutiva neki mir, živali se imajo rade med seboj. Pri nas kokoši nosijo jajca v pasji uti namesto v svojem kurniku. Lahko sva res hvaležna za naravo in tudi žalostna, ko vidiva, da ljudje kmetujejo samo zaradi profita. Vedno več ljudi izstopa iz ekološkega kmetovanja, zato, ker je zaslužka manj, veliko birokracije in višji stroški.
Ravno zaradi tega želiva svoje znanje in vrednote deliti tudi z drugimi. Organizirava raznorazne delavnice, na katerih poskušava svoje principe približati tudi ljudem iz klasičnega kmetijstva, ki se ponavadi le smejijo. V prihodnosti imava namen hišo ponuditi v sobivanje manjšemu številu ljudi, s katerimi bi si delili miselnost in odnos do življenja. Želiva si, da bi v prihodnosti postali povsem samozadostni, da bi imeli svojo hrano in obnovljive vire energije.
Besedilo: Olga in Liam Šebinek
Revija Osvoboditev živali, letnik 18, št. 41, str. 37-39.