V zadnjem času premik k strožjemu rastlinskemu vzorcu prehranjevanja vse glasneje povezujejo z vidikom civilizacijskega prehranskega sistema, ki bi ugodno vplival tako na okoljsko problematiko kot na globalno zdravje ljudi [1–4].
Komisija EAT-Lancet je zbrala 37 vodilnih znanstvenikov iz 16 držav v različnih disciplinah in zapisala, da je hrana najmočnejši vzvod za optimizacijo zdravja ljudi in okoljske trajnosti na Zemlji. Priporočilo komisije je bilo povečati porabo živil rastlinskega izvora (tj. sadja, zelenjave, oreščkov, semen in polnozrnatih žit), hkrati pa znatno omejiti živila živalskega izvora [5]. Podobno 11 tisoč znanstvenikov iz 153 držav spodbuja uživanje večinoma rastlinske hrane, medtem ko predlagajo zmanjšanje globalne porabe živalskih proizvodov, da bi izboljšali zdravje posameznikov in znatno zmanjšali emisije toplogrednih plinov (TGP), vključno z metanom [6].
Vsaj ena tretjina globalnih antropogenih emisij TGP se pripisuje sedanjemu prehranjevalnemu sistemu, medtem ko največji prispevek prihaja iz kmetijstva in dejavnosti rabe/spremembe zemljišč (71 %) [7]. V nedavnem sistematičnem pregledu, ki je proučeval spremembe v emisijah TGP ter rabi zemlje in vode kot rezultat preusmeritve sedanjih prehranskih vnosov na okoljsko bolj trajnostne prehranjevalne vzorce, je bilo dokazano, da ima rastlinska (veganska) prehrana največji vpliv na zmanjšanje emisij TGP [8]. Poleg tega so nemške študije proučevale zunanje podnebne stroške z oceno življenjskega cikla in metaanalitičnimi pristopi ter pokazale, da so ekološki rastlinski proizvodi povezani z najnižjimi zunanjimi stroški emisij TGP [2] (več v nadaljevanju).
Britanski raziskovalci v enem zadnjih pregledov raziskav navajajo, da ima rastlinska (veganska) prehrana izjemen potencial zmanjšati obremenitev na okolje. Za argumente navajajo podatke, da bi lahko, gledano globalno, s prehrano povezano rabo zemlje zmanjšali za neverjetnih 76 %, medtem ko bi lahko s prehrano povezane emisije TGP zmanjšali za 49 %. Celokupna živinoreja povzroča povečanje biomase v vodah za 49 % in uporabo 35 % zelene in modre vode. Pomemben podatek je, da samo živinoreja proizvaja 52 % emisij TGP (proizvodnja mesa in mleka) oziroma v nekaterih državah celo 68 %. Kar 43 % Zemlje, ki je brez ledu, se uporablja za vzrejo živali, od tega kar 83 % za proizvodnjo mesa, jajc, gojenih rib in mleka, s katerimi človek na koncu dobi le 18 % kalorij ter 37 % beljakovin [9]. Na primeru Velike Britanije živalska živila prispevajo 60 % več prehranskih emisij TGP kot rastlinska živila, na primer v prehrani Britanca (meso 32 %, mlečni izdelki 14 %, ribe 7 %) [10]. Morda še bolj pomembno: industrijsko pridelano meso in mlečni izdelki prispevajo kar 38 % in 29 % emisij TGP od skupnih 60 % [10, 11].
Rezultati nemške študije kažejo, da so zunanji stroški emisij TGP najvišji pri konvencionalno in ekološko pridelanih živilih živalskega izvora (na ceno izdelka bi morali tako dodati 146 % in 71 % vrednosti proizvajalčevih cen), sledijo konvencionalni mlečni izdelki (91 % doplačila) in nato ekološki izdelki rastlinskega izvora (6 % doplačila) [2]. Velika razlika med relativnimi zunanjimi podnebnimi stroški med kategorijami hrane in absolutnimi zunanjimi podnebnimi stroški kmetijskega sektorja pomeni nujnost političnih ukrepov, ki bi zapolnili vrzel med trenutnimi tržnimi cenami in dejanskimi stroški hrane. Za lažjo predstavo: konvencionalno pridelano meso in jajca (brez mlečnih izdelkov) v primerjavi s konvencionalno pridelanimi rastlinskimi živili na kilogram predstavljajo 44,5-krat večji neugodni vpliv na izpust emisij TGP, medtem ko je pri ekoloških pridelavah razlika skoraj 3-krat večja (121-krat).
Za mnoge potrošnike je presenetljivo, da ekološko pridelana živalska živila predstavljajo večje breme emisij TGP kot konvencionalno pridelana živalska živila. Da bi pridelali na primer 1 kilogram govedine, za prehrano živine potrebujemo v povprečju 41 kg rastlinske hrane, kar v veliki meri pojasnjuje pojav razlike med neugodnimi učinki konvencionalno in ekološko pridelanih živalskih živil. Poleg tega se pri ekološko pridelani živalski hrani uporablja večjo površino same narave, živali živijo dlje, porabi se torej več hrane za počasnejšo rast in manjšo velikost živali. Ne smemo tudi pozabiti, da ekološko pridelana živalska hrana pomeni večji negativni vpliv na okolje tudi v smislu produkcije metana (riganje prežvekovalcev iz prebavil) [2].
Sistematični pregled 16 študij in 18 pregledov, ki obravnavajo pomembno vprašanje, katera prehrana ima najmanjši vpliv na okolje, kaže, da je za okolje rastlinska (veganska) prehrana lahko optimalna človekova prehrana [4]. Ne glede na zapisano pa se je treba zavedati, da lahko vzdržno prehranjevanje gradimo izključno na holističnem pristopu, saj zaradi različnih objektivnih izzivov/omejitev v družbi (npr. socioloških, fizioloških, etnično-tradicionalnih, geografskih in ekonomskih) enostaven premik k strožjemu rastlinskemu vzorcu prehranjevanja ne more biti »enosmerna cesta« [12].
Začetek sprememb na bolje lahko pomeni že udejanjanje številnih alternativnih načinov prehranjevanja (pretežna, ne pa izključno rastlinska (veganska) prehranjevanja), ki vodijo k zmanjšanju trenutno presežnega vnosa mesa ter večjemu vnosu stročnic in oreščkov, s katerimi lahko ugodno vplivamo na zdravje okolja in zmanjšujemo tveganje pogostih kroničnih nenalezljivih bolezni [3, 13]. Čeprav se zavedamo, da nobena predlagana alternativa kot odgovor na trenutne razmere nezdravega načina življenja in posledično nezavidljive okoljske in zdravstvene statistike pogostih kroničnih nenalezljivih bolezni ne bo primerna ali sprejemljiva za vsakogar, se nam zdi pomembno, da imajo ljudje pri odločitvi za bolj zdravo izbiro na voljo informacije, možnost izbire ter ustrezen politični in strokovni podporni sistem kot odločilno pomoč v procesu spremembe.
Če želimo biti »boljši« okoljevarstvenik, gledano po velikosti vpliva na okolje, potem tukaj ne gre za vprašanje ekološko pridelanega mesa, jajc, mleka, ampak za delež vnosa živalskih in rastlinskih živil v posameznikovem vzorcu prehranjevanja, saj so razlike na kilogram živila živalskega in rastlinskega izvora od nekaj tisoč- do več kot desettisočkrat.
Podobno velik trend razlik se pojavi, ko primerjamo hranilno sestavo vzorca prehrane, ki bodisi vključuje živalska živila v skladu z aktualnimi prehranskimi smernicami bodisi temelji izključno na rastlinskih virih hrane.
Literatura
1. Marteau, T. M., Chater, N., Garnett, E. E. Changing behaviour for net zero 2050. BMJ 2021, 375, n2293.
2. Pieper, M., Michalke, A., Gaugler, T. Calculation of external climate costs for food highlights inadequate pricing of animal products. Nat. Commun. 2020, 11, 1–13.
3. World Health Organization Plant-based diets and their impact on health, sustainability and the environment: a review of the evidence Available online: https://apps.who.int/iris/handle/10665/349086 (accessed on Mar 6, 2022).
4. Chai, B. C., van der Voort, J. R., Grofelnik, K., Eliasdottir, H. G., Klöss, I., Perez-Cueto, F. J. A. Which Diet Has the Least Environmental Impact on Our Planet? A Systematic Review of Vegan, Vegetarian and Omnivorous Diets. Sustainability 2019, 11, 4110.
5. Willett, W., Rockström, J., Loken, B., Springmann, M., Lang, T., Vermeulen, S., Garnett, T., Tilman, D., DeClerck, F., Wood, A. et al. Food in the Anthropocene: the EAT–Lancet Commission on healthy diets from sustainable food systems. Lancet 2019, 393, 447–492.
6. Ripple, W. J., Wolf, C., Newsome, T. M., Barnard, P., Moomaw, W. R. World Scientists’ Warning of a Climate Emergency. Bioscience 2019, 70, 8–12.
7. Crippa, M., Solazzo, E., Guizzardi, D., Monforti-Ferrario, F., Tubiello, F. N., Leip, A. Food systems are responsible for a third of global anthropogenic GHG emissions. Nat. Food 2021, 1–12.
8. Aleksandrowicz, L., Green, R., Joy, E. J. M., Smith, P., Haines, A. The Impacts of Dietary Change on Greenhouse Gas Emissions, Land Use, Water Use, and Health: A Systematic Review. PLoS One 2016, 11, e0165797.
9. Gibbs, J., Cappuccio, F. P. Plant-Based Dietary Patterns for Human and Planetary Health. Nutrients 2022, 14, 1614.
10. Rippin, H. L., Cade, J. E., Berrang-Ford, L., Benton, T. G., Hancock, N., Greenwood, D. C. Variations in greenhouse gas emissions of individual diets: Associations between the greenhouse gas emissions and nutrient intake in the United Kingdom. PLoS One 2021, 16, e0259418.
11. Xu, X., Sharma, P., Shu, S., Lin, T. S., Ciais, P., Tubiello, F. N., Smith, P., Campbell, N., Jain, A. K. Global greenhouse gas emissions from animal-based foods are twice those of plant-based foods. Nat. Food 2021 29 2021, 2, 724–732.
12. Schmidt, C. V., Mouritsen, O. G. The Solution to Sustainable Eating Is Not a One-Way Street. Front. Psychol. 2020, 11, 531.
13. Chen, C., Chaudhary, A., Mathys, A. Dietary Change Scenarios and Implications for Environmental, Nutrition, Human Health and Economic Dimensions of Food Sustainability. Nutrients 2019, 11.
Besedilo: dr. Boštjan Jakše
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 23-25.