Osvoboditev živali filozofa PETRA SINGERJA iz leta 1975 je temeljno delo sodobnega gibanja za pravice in dobrobit živali. Manj znano je, da je pravnik CHRISTOPHER STONE tri leta poprej objavil tedaj revolucionarni tekst Ali naj imajo drevesa [pravni] status? Za pravice sestavin narave. Ljudje smo drevesom v preteklosti pripisovali takšne ali drugačne pomene, ta tekst pa je bil, kolikor mi je znano, prvi moderni znanstveni poskus premostiti siceršnjo samoumevno antropocentrično hierarhizacijo ne le živali, ampak vsega živega, po kateri je človeška vrsta najpomembnejša, druge vrste, seveda tudi drevesne, pa so ji podrejene in služijo človeškim potrebam. Stone je utemeljil svoj razmislek s tremi, še zmeraj aktualnimi argumenti:
- z zgodovinsko evolucijo pravic oz. dejstvom, da se je krog upravičencev stalno širil, čeprav se je vsaka nova širitev zdela sprva ‘nezamisljiva’ (npr. odprava suženjstva, ženska volilna pravica itd.);
- z dejstvom, da že imajo pravne pravice neživi subjekti, kot npr. korporacije ali univerze,
- ter s predpostavko, da imajo tudi žive sestavine narave zmožnost nedvoumnega izražanja svojih interesov (agency).
Slovenski rek pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda, da nam torej podrobnosti onemogočajo sprevidenje celote. Drži pa tudi, da nas gledanje na gozd kot celoto in predvsem kot brezobličen ekonomski vir prikrajša za razumevanje vrednosti in subjektivnosti posameznega drevesa v njem. Miselni obrat je toliko bolj na mestu, ker v dendrološko dediščino oz. med drevesne naravne vrednote prištevamo le 13,5 % dreves, ki rastejo v gozdu (Jenčič, 2004: 270). Drevo se samoomejuje do te mere, da zraste do obsega, ko preživi v svojih lokalnih razmerah, da ima torej dovolj vode, svetlobe, dobro prst in zavetje. Gozdna drevesa praviloma niso dobila priložnosti, da bi zrasla optimalno, ker so jih v povečini ‘gospodarskih’ gozdovih prej posekali. Redka izjemna gozdna drevesa so imela srečo, da so zrasla na preveč nedostopnih mestih za poseko in ekstrakcijo. Še redkejša so lastniki prepoznali kot izjemna in jih očuvali. Zato je danes zavarovanih gozdnih dreves sorazmerno z gozdnatostjo zelo malo (prav tam).
Četudi dreves v gozdu ali izven njega ljudje ne prepoznavamo kot subjekte, so drevesa po drugi strani mitologizirana. So največja živa bitja na Zemlji in ena izmed najbolj dolgoživih, zato ljudi fascinirajo že od zore kolektivnega spomina in so omenjena v najzgodnejših pisnih virih (glej Farmer, 2022). Večina držav pripoznava simbolno ‘narodno drevo’, ki ima poseben položaj v politični skupnosti. Nekaj držav ima drevo tudi v zastavi, npr. Kanada in Libanon, še veliko več pa v grbu. Slovensko narodno drevo je seveda LIPA; lipov list je simbol ‘naše dežele’ in le malo je manjkalo, da ni bila prva valuta samostojne Slovenije lipa in ne tolar. Pod Najevsko lipo na Koroškem spi slovenski mitski odrešenik kralj Matjaž, ob njej pa se tradicionalno letno srečujejo slovenski politiki. Več kot polovica dreves, evidentiranih kot drevesna dediščina, je lip (Jenčič, 2004: 268). To ni naključje, saj je pripisovanje kulturne vrednosti lipi vodilo v načrtno zasajanje teh dreves, jih varovalo in jim omogočilo, da zrastejo tudi do standardov drevesne dediščine.
Še starejši koncept od ‘narodnih’ dreves so sveta drevesa tradicionalnih skupnosti. Slednje so veliko pred moderno zahodno znanostjo subjektivizirale posamezna drevesa, ker da je v njih posebna moč ali so bivališča duhov. Antični Grki, Slovani in Germani so tako častili HRAST. Zgodovinska skupnost naravovercev na Primorskem, ki jo raziskujem (glej Toplak, 2024), je ob hrastih za svete štela še posamezne bukve, lipe, javorje, topole in druge drevesne vrste. Bolj kot vrsta je bila pomembna blagodejnost ali družbena funkcija posameznega drevesa.
Drevesa so bila sokrajani in sopotniki naravovercev od rojstva do smrti. Ob rojstvu je novorojenček dobil ‘DREVENT’, mlado drevesce, h kateremu so zlili vodo, v kateri so ga prvič umili, in ‘drevent’ je zalila tudi voda, v kateri je bil zadnjič umit kot mrlič. Naravoverska poroka se je vršila ob svetem drevesu. Nekatera drevesa so bila znana po zdravilnem in pomirjevalnem učinku. ‘KREPUNIKI’ so bila drevesa, ki so rasla v najtežjih razmerah in so jih naravoverci častili zaradi njihove trdoživosti in skromnosti, kar sta bili pomembni vrednoti naravoverske skupnosti. ‘BLISTAVA’ drevesa so bila skrivenčenih oblik, a z ugodnim vplivom na rodnost. ‘TIRMRNIKI’ so bila drevesa, ki so zrasla točno na meji med dvema posestma in so nadomeščala mejne kamne. ‘VRHINI’ so bila visoka drevesa na vzpetinah, ki so predstavljala vez med nebom in zemljo (Medvešček, 2019).
Če naravoversko izročilo primerjamo z odnosom večinske družbe, ni bilo zelo drugačno, le dlje se je ohranilo. Najzgodnejši pisni viri o čaščenju dreves v slovensko govorečem prostoru so iz 14. stoletja (Šmitek, 2001: 371). Slovenska beseda ‘zdravje’ izvira iz korena ‘drevo’ (prav tam: 75) in zdravilna moč dreves je prepoznana tudi v starem reku ‘zdrav kot dren’. Kulturnozgodovinska vrednost dreves na Slovenskem nasploh je sicer v veliki meri omejena na že omenjeno lipo, narodno drevo. Lipe so bile ‘vaška’ drevesa, kjer so moževali veljaki, bile so ‘sodna’ drevesa, ker se je pod njimi sodilo, in ‘rabljevke’, ker so nanje obešali obsojence. Ob zmagah nad Turki so v srednjem veku posadili lipo, zato je lipa lahko tudi ‘turško’ drevo. Marsikdo je lipo zasadil ob posebni priložnosti ali pomembnem dogodku kot ‘spominsko’ drevo. V novejši zgodovini so še nekatera druga drevesa pridobila kulturno vrednost zaradi vloge, ki so jo odigrala v NOB kot partizanska zavetja, shajališča in skrivališča, pa tudi kot neme priče tragedij, npr. smreke na Treh žebljih na Pohorju, prizorišču zadnjega boja Pohorskega bataljona. Vrednost smo Slovenci v preteklosti pripisovali še zgovorno poimenovanim ‘cerkvenim’ in ‘grajskim’ drevesom, pa ‘mejnikom’ - pri slednjih se nekdanji odnos do dreves večinske skupnosti prekrije z manjšinskim naravoverskim spoštovanjem ‘tirmrnikov’. Tudi naravoverski ‘vrhini’ so blizu staroslovanskemu konceptu svetovnega drevesa ali ‘osi sveta’ (Šmitek, 2011: 57).
Posebna drevesa so bila varna ali pa še bolj ogrožena zaradi namena škodovati posamezni skupnosti, ki je ta drevesa častila, kot so to počeli kristjani v primeru naravovercev na Primorskem. O najstarejšem znanem tovrstnem primeru je ohranjen srednjeveški pisni vir o sečnji svetega drevesa in zasutju svetega studenca, ki ju je ‘križarska vojska’ menihov in plačancev iz Čedada leta 1331 opravila v imenu iztrebljanja poganstva v Kobaridu (Toplak, 2018). Ne vemo, kateri drevesni vrsti je pripadalo padlo sveto drevo, obujevalci izročil pa so danes na domnevno istem mestu zasadili – lipo.
Čeprav so naravoverci cenili drevesa in gozd kot vrednoto njihovega življenjskega sveta, so bila vendarle nekatera več in svetejša od ostalih. HIERARHIZIRANJE DREVES glede na njihovo korist za človeka je veljalo nekoč in še velja za slovensko družbo nasploh. Ljudje hierarhije vzpostavljamo tudi med živalskimi vrstami, saj so nam nekatere družinski člani, druge vir hrane in obleke, za ostale pa se komaj zmenimo ali pa jih preganjamo in morimo iz domnevne potrebe ali užitka. MELANIE JOY (2020) je tovrstno razlikovanje živali teoretizirala kot KARNIZEM, ideologijo, ki upravičuje, da ljudje ‘normalno, naravno in nujno’ jemo meso samo določenih živalskih vrst. Karnizem je institucionalizirano sistemsko nasilje in kulturno pogojena ideologija, saj so med Zahodom in drugimi deli sveta razlike in nasprotja glede izbir, katere živali so lahko človeška hrana. Po analogiji lahko pri drevesih govorimo o ideologiji ARBORIZMA: človeške skupnosti po svetu so skozi čas razvile različne afinitete do posameznih drevesnih vrst, kar je imelo usodne posledice za te in ostale drevesne vrste. Vprašajmo se, zakaj nekatera drevesa in drevesne vrste samoumevno štejemo za sveta ali simbolna ali nasploh vredna, ostala pa neusmiljeno sekamo in izrabljamo? Če parafraziram Joy, zakaj Slovenci častimo lipo, igramo na javor in kurimo bukev?
Razširjenost posamezne drevesne vrste in lastnosti lesa je le delen odgovor. V Sloveniji sta kot drevesni vrsti zavarovani samo avtohtoni TISA in BODIKA. Kaj nam to pove o našem odnosu do dreves? Sodobna družba hierarhizira drevesa po kriterijih, ki razkrivajo naše skupnostne vrednote. Če so nekdaj naravoverci poleg zelo starih dreves častili tudi zdravilna, trdoživa in plodnost spodbujajoča drevesa, posameznim drevesom danes pripisujemo posebno vrednost glede na njihove izjemne fizične lastnosti, redkost, starost, kulturnozgodovinsko in/ali estetsko funkcijo. Največ pozornosti, fascinacije in priznanja je deležna IZJEMNA VELIKOST OZIROMA DEBELOST DREVES. To je kar razumljivo, saj lahko laiki o starosti drevesa le ugibamo, dokler je še živo, za štetje letnic na štoru ali deblu mora drevo umreti. Prav tako težko ocenimo višino drevesa, ker so toliko višja od nas. Debelina drevesa pa je stvar ‘objema’ ali dovolj preproste meritve obsega. Tako so nastale aktualne slovenske drevesne ‘znamenitosti’: najdebelejša slovenska smreka Kraljica Bohinja, Sedovnikova lipa, že omenjena najdebelejša slovenska lipa Najevska lipa, Ropičev kostanj, Hincejeva sekvoja, Črmošnjiška jelka itd. Najvišja kategorija varstva po veljavni zakonodaji so DREVESNI ‘SPOMENIKI’, stara in debela drevesa. Več je pač zmeraj bolje v ozkogledni, s primerjavami in presežniki obsedeni kapitalistični miselnosti. Zelo daleč smo še od varovanja vsakega drevesa kot vrednote zaradi njihove koristi za človeško vrsto, kar bi bilo sicer še zmeraj antropocentrično, a za drevesa manj ogrožajoče od njihovega sedanjega statusa, kaj šele, da bi jih začeli ceniti zaradi njihove EKOSISTEMSKE VLOGE kot živa bitja z inherentno pravico do življenja in blagostanja, kakor predpostavlja biocentrični pogled na svet.
Če se povrnem h gozdnim drevesom, naj bi bila na Slovenskem bogata TRADICIJA GOZDARSTVA, Slovenci pa narod gozda. Navezanost ljudi na les in gozd je vtisnjena v številne priimke in toponime. Živimo s predstavo, da je gospodarjenje z gozdovi na Slovenskem staro in že več stoletij zgledno napredno (Batič in drugi, 2007: 32). Pa drži? Hvalimo se z zgodnjim načrtnim upravljanjem gozdov, pozabljamo pa, da je bilo nujno potrebno zaradi katastrofalnega uničevanja gozdov pred in med počasno uvedbo gozdarskih načrtov (Perko, 2011: 135). Tudi hvaljeni gozdarski redi so se dolgo opirali na golosečnjo, maksimiranje donosa in monokulturno pogozdovanje (prav tam: 146). Imamo premalo raziskav zgodovine gozda in gozdarstva, razlogov pa je več:
- osredotočenost gozdarske discipline na sedanjost in prihodnost,
- nadalje zahtevnost ter neprioritetnost zgodovinskih raziskav gozdarstva (prav tam: 5).
Dodaten razlog, da se temu področju znanstvenoraziskovalno posveti več interdisciplinarne pozornosti, bi bil, da je gozd pomembna sestavina ekonomske in kulturne zgodovine, pa tudi politične zgodovine slovenstva. Raziskovanje gozdnih dreves in gozda je lahko le dolgoročen projekt, kar ni zanimivo v današnji dobi instantnih rezultatov, vendar pa so »različni vplivi izpred desetletij in stoletij na nek način zapisani v sedanji strukturi gozdov« (prav tam, 6); gozd je torej dragocen zgodovinski vir, ki ga s sodobnimi tehnologijami znamo razbirati. Še aktualnejše pa je pojmovanje gozda kot žive skupnosti z velikim vplivom na ljudi, ki je v marsikaterem pogledu primerljiva s človeškimi skupnostmi. Tako pri gozdnih kot človeških skupnostih gre za združbe posameznikov več vrst v raznolikih medsebojnih simbiotičnih razmerjih.
Negospodarske gozdne skupnosti so vrstno bogatejše od človeških in manj očitno hierarhizirane oziroma podrejene zgolj eni vrsti. Nenazadnje je gozdove na Slovenskem najhuje ogrozila in marsikje uničila zgodnja industrializacija oziroma modernizacija, kar je bila tudi usoda tradicionalnih človeških skupnosti, ne le primorske naravoverske, ampak širom sveta. Vsaka naravna dediščina ima tudi kulturno razsežnost, saj je vrednost v očeh tistega, ki vrednoti, torej kulturni konstrukt. Človek kljub sedanji odtujenosti vendarle izhaja iz narave, narava in kultura pa sta v dediščini tako prepleteni, da se mi zdi njuno razločevanje za dediščino naravnost škodljivo. Zato ta razmislek končujem z željo, da bi se Zavod za varstvo narave in Zavod za varstvo kulturne dediščine ponovno združila v eno institucijo, ki bo med drugim varovala gozd in drevesa v njem ter zunaj njega tudi v dobro njih samih, ne le človeka. 
Besedilo: prof. dr. Cirila Toplak
Fotografije: Katja Šket
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 11-14.