Ptice izžarevajo lepoto, ljubkost in svobodo. Očarajo nas s svojim mnogoglasnim zvenom in barvnim razkošjem. Ptice naredijo veliko koristnega v poljedelstvu, z nami delijo življenjski prostor – so naši pomembni bioindikatorji.
Hitro izginjanje ptic v zadnjih letih nam tako ne kaže nič dobrega. V Sloveniji se je od leta 2008 število ptic zmanjšalo za 40 %, kar je zaskrbljujoče. Izumiranje vrst je medtem zajelo vse skupine živali in rastlin, ne ustavlja pa se niti pred ljudmi. Zadnji čas je, da glede tega nekaj spremenimo.
VPRAŠANJE ZA VSE NAS JE, KAJ LAHKO NAREDIMO?
Mnogo ptic živi ob čistih tekočih vodah z naravnimi obrežji. Zaradi naraščajočega kopičenja škodljivih organskih snovi v vodah – predvsem dušika – in fosfatnih gnojil iz kmetijstva pa tudi zaradi iztekanja kanalizacij v tekoče vode se v obširnih delih Evrope že dolgo ugotavlja upadanje staleža ptic.
Okroglih 9990 vrst ptic na našem planetu je po podatkih Svetovne zveze za zaščito narave IUCN ogroženih. Okoli 300 vrst gnezdi v Evropi. Število in raznolikost sveta ptic sta v veliki nevarnosti po vsem svetu: v zadnjih stopetdesetih letih je samo Evropa izgubila približno 80 odstotkov svojega celotnega staleža ptic.
Od leta 1950 se je stalež ptic zmanjšal za okoli dve tretjini. Ta dramatična ugotovitev zadeva celo nekoč »po vsem svetu razširjene vrste ptic«, kot sta vrabec in škorec. Če smo v šestdesetih letih 20. stoletja še lahko videli ogromne jate nad žitnimi polji, je samo stalež škorcev v Evropi od takrat upadel za 70 do 80 odstotkov. Temu ni videti konca: izumiranje mnogih poznanih vrst je že zdaj praktično neizogibno ali grozeče blizu. S preprostimi korekturami politike hitrega izginjanja vrst vsekakor ni mogoče zaustaviti. Tako pravijo znanstveniki.
Glavni vzrok za izginjanje življenjskih prostorov za ptice je INDUSTRIJSKI NAČIN INTENZIVNEGA KMETIJSTVA, z agrokemijo in prevlado monokultur. Na takšnih področjih ptice ne najdejo več življenjskega prostora, da bi valile in nahranile svoje mladiče. Zaradi ogromnih količin škropiv za uničevanje insektov in rastlin ni več divjih rastlin, insektov, hroščev in črvov. Temu se pridruži še uporaba ogromnih kmetijskih strojev, ki mnoge ptice pokončajo, ko gnezdijo na tleh, pa tudi plazilce, dvoživke, male živali, kot so mladi zajci ali poljski hrčki. Priznani strokovnjaki za ptice v svoje knjige beležijo vse več številk, dejstev in podatkov iz mednarodnih raziskav. Pojasnjujejo o povezanostih in s podrobnimi opisi primerov prizadetosti zbujajo globlje razumevanje.
Po branju čtiva znanstvenikov človek z drugačno zavestjo zasleduje aktualne diskusije glede glifosata, sredstva za uničevanje plevela, ki insektom in pticam odvzema življenjsko osnovo. Ob tem ni mogoče pripisovati krivde samo kmetovalcem, njih je namreč zavedla napačna »znanost«, ki danes vodi kmetijsko politiko.
Zaradi hitrega onesnaževanja podeželja so mnoga mesta s svojimi parki postala otoki za raznolikost vrst. Visoko tehnično agrarno-kemijsko in delno gensko-tehnično intenzivirano poljedelstvo je glavni sovražnik raznolikosti vrst. Uporaba agrokemičnih sredstev in poplava gnojevke uničujeta ptice in druge živali. Tudi divje cvetlice, kot je poljski mak, so iz žitnih polj popolnoma izginile. Talni gnezdilci, kot je jerebica, v industrializiranem poljedelstvu ne najdejo več niti prostora za gnezdenje niti hrane. Stalež jerebic je po vsej Evropi od leta 1980 upadel za 94 odstotkov.
KAJ POMAGA PTICAM?
Nemočno tarnanje, izgovarjanje politikov in nekaterih raziskovalcev ne pomaga. Pomaga le takojšnja sprememba našega odnosa do njih in narave. Pomaga že ustvarjanje majhnih biotopov na manjših površinah.
Dokazano je, da je možno doseči uspeh v kratkem času. Izkušnje pravijo, da se je stalež ptic – kjer so uredili vlažne biotope – v nekaterih biotopih povečal iz 101 na 179 vrst. Naselile so se nove vrste ptic gnezdilk. Naselili so se tudi insekti, sesalci, plazilci in nove vrste cvetočih rastlin. Iz enolične kulturne stepe se je ustvarila oaza za ogroženo naravo.
Znanstveniki vedno glasneje govorijo, da »se regeneracija izplača!«. Govorijo tudi o tem, da celo močno poškodovana kulturna krajina vsebuje presenetljivo visok regeneracijski potencial in da mnoge vrste prav derejo v oaze in vpijejo za nadaljnjimi novimi biotopi v okolici.
Vsem živalim zelo pomaga tudi KMETOVANJE PO NAČELIH MIROLJUBNEGA KMETIJSTVA s triletnim kolobarjenjem, brez kemije in škropiv, uporabe gnoja in gnojevke. Površine v prahi dajejo tlom možnost za regeneracijo, mnogim živalim pa pašo in življenjski prostor. Ob robovih njiv so široki pasovi cvetočih rastlin, urejene so žive meje, vlažni in kamniti biotopi. Za ptice in netopirje pa so v bližnjih gozdovih obešene gnezdilnice in krmilnice, kjer se skozi vse leto nastavljata hrana in čista voda. Mišljenje, da se prostoživeče živali same dobro znajdejo, je napačno.
Obstaja sicer še veliko ljudi, ki menijo tako, ker imajo živali debelo krzno in že mnoga tisočletja najdejo svojo naravno hrano. Ne pomislijo pa, da smo ljudje v zadnjih stopetdesetih letih z industrializacijo naravo ekstremno poškodovali in spremenili. Posebej z intenzivnim kmetijstvom smo ljudje živalim v velikem obsegu odvzeli njihov življenjski prostor in njihovo naravno življenjsko osnovo, hrano. Zato je treba prostoživečim živalim, še zlasti pticam, pomagati skozi vse leto, še posebej pa pozimi.
Tudi voda je zelo pomemben vidik, ker jo živali potrebujejo za življenje. Ko je zamrznjena in nastane led, ga odstranimo in ponudimo toplo vodo. Z živalmi je enako kot z ljudmi. Sicer se vedno trdi nasprotno, toda če živalim ponudimo mlačno vodo, vidimo, da k njej prihaja mnogo različnih vrst prav v mrzlem letnem času. Mednarodni Gabrielin sklad za popravo in povrnitev škode, s katerim smo povezani, razmišlja povsem praktično. Človek mora živalim najprej VRNITI NJIHOV ŽIVLJENJSKI PROSTOR z izgradnjo sistema biotopov in jim v njihovi stiski pomagati. To pomeni, da jim damo zatočišče, hrano in vodo.
Besedilo: Moris Hoblaj
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 39, str. 51-53.