Zgodovina našega planeta je poznala več množičnih izumiranj, toda nikoli se niso odvijala s takšno hitrostjo in v tolikšnem obsegu kot danes. Znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumiranju vrst, prvem v zgodovini, ki ga povzroča človek. Svetovno poročilo o biodiverziteti opozarja, da grozi izumrtje več kot milijonu vrst živali in rastlin, mnogim od njih že v nekaj desetletjih (IPBES, 2019). To je tihi, a neusmiljeni genocid, ki ga poganjajo pohlep, potrošniška kultura in lažna ideja o »napredku«. Zgodovina kaže, da se prvi veliki valovi izumiranj, ki jih je povzročil človek, ujemajo z njegovim širjenjem po planetu: izginotje mamutov in velikih talnih lenivcev v Severni in Južni Ameriki, izumrtje dodoja na Mavriciju ali tasmanskega tigra v Avstraliji. V vseh teh primerih so bili vzroki lov, uničenje habitatov in vnosi tujerodnih vrst (Barnosky et al., 2011).
V zadnjih desetletjih so države sicer sprejele vrsto mednarodnih sporazumov, ki naj bi preprečevali nadaljnje izgube: Konvencija o biotski raznovrstnosti, CITES o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami, Bernska konvencija o varstvu evropskih vrst ter evropski sistem Natura 2000. Leta 2022 je svet sprejel tudi Globalni okvir za biotsko raznovrstnost iz Kunminga ‒ Montreala, ki določa cilj, da do leta 2030 zaščitimo 30 % kopnega in morja. Toda v praksi se ti cilji prepogosto razbijejo ob gospodarskih interesih in političnih pritiskih. Paradoks našega časa je, da imamo več podatkov kot kdajkoli prej (satelitsko spremljanje, genetske analize, podnebne modele), pa vendarle ne ustavimo izumiranja, ki ga jasno dokumentiramo. To kaže, da problem ni pomanjkanje znanja, temveč pomanjkanje politične volje in etične drže.
Eden največjih pospeševalcev izumiranja vrst je industrijsko kmetijstvo, ki ni namenjeno reševanju lakote, temveč predvsem pridelavi krme za živino. Po podatkih FAO (2018) je kar 77 % svetovnih kmetijskih površin namenjenih živinoreji ‒ pašnikom in gojenju krme. V zameno živinoreja zagotavlja komaj 18 % vseh kalorij in 37 % beljakovin, ki jih ljudje zaužijejo. To pomeni, da ogromna količina zemlje, vode in virov služi proizvodnji hrane za živali, ki jih nato pojedo ljudje, medtem ko bi z neposredno rastlinsko prehrano nahranili več ljudi z bistveno manjšim uničenjem narave.
V Amazoniji je več kot 80 % krčenja gozdov povezanega z živinorejo (WWF, 2024). S tem izgubljajo habitat milijoni vrst, od jaguarja do neštetih žuželk in rastlin. Živinoreja porabi približno 1/3 svetovne pitne vode (Mekonnen & Hoekstra, 2012). Za kilogram govejega mesa je potrebnih okoli 15.000 litrov vode. Kmetijstvo in zlasti živinoreja sta odgovorna za skoraj 15 % vseh antropogenih emisij CO₂ ekvivalenta (IPCC, 2023) ‒ več kot celoten prometni sektor skupaj. Pridelava soje in koruze za krmo vodi v izgubo talne rodovitnosti, uničevanje opraševalcev in kemično onesnaženje.
Paradoksalno ta sistem povečuje lakoto, ker zemljišča in pridelki služijo živinoreji in izvozu, medtem ko milijoni ljudi nimajo dostopa do osnovne hrane. Čeprav imajo države na voljo nešteto podatkov o teh posledicah, politike še vedno subvencionirajo živinorejo in jo prikazujejo kot »tradicionalno« in celo »naravno«. Po ocenah IMF in OECD se vsako leto v živinorejo in škodljive kmetijske prakse prelije več kot 500 milijard USD subvencij, ki neposredno podpirajo uničevanje ekosistemov (OECD, 2020). Kljub temu, da nas živinorejska in mlečna industrija vneto prepričujeta, da je uživanje mesa in mleka nujno za preživetje, pa vse več raziskav in ljudi, ki se prehranjujemo izključno z rastlinsko hrano, dokazujemo, da je resnica popolnoma drugačna.
V zgodovini civilizacij se pogosto ponavlja vzorec, da se imperiji sesujejo zaradi izčrpavanja okolja ‒ od Mezopotamije, ki je izgubila rodovitna tla zaradi prekomerne rabe, do Majev, katerih propad je povezan s krčenjem gozdov. Danes imamo satelite, globalne modele in podnebne projekcije, a kljub temu ponavljamo iste napake, le da tokrat na globalni ravni. To je paradoks sodobne družbe: oboroženi smo z najnaprednejšo tehnologijo, a politično in etično ostajamo ujeti v logiko kratkoročnega dobička. Namesto da bi kmetijstvo postalo orodje za sobivanje z naravo, je postalo motor ekocida.
Poleg industrijskega kmetijstva ima pomembno vlogo pri izumiranju vrst tudi lov. Čeprav se pogosto predstavlja kot tradicija ali celo kot »orodje varstva narave«, gre v resnici za komercializacijo smrti, ki jo omogočajo in pogosto spodbujajo države same. Po ocenah organizacije In Defense of Animals naj bi lovci vsako leto pobili več kot 200 milijonov živali. Študije kažejo, da lov dolgoročno ne prispeva k ohranjanju vrst, temveč spodbuja selektivno ubijanje najmočnejših osebkov, kar slabi genski sklad populacij (Packer et al., 2011). Države pogosto legalizirajo in legitimirajo ubijanje s pravnimi okvirji in kvotami. S tem dajejo moralno in ekonomsko dovoljenje za nadaljevanje nasilja, ki ga prikrivajo z besedami, kot so »upravljanje«, »uravnavanje populacij« ali »trajnostni razvoj«. V resnici gre za tržno logiko ‒ življenje živali je vredno le toliko, kolikor znaša cena dovoljenja, kože, mesa ali trofeje.
Ribolov je postal industrija uničenja. Danes je več kot 34 % svetovnih ribjih staležev prelovljenih, kar pomeni, da se ribolov izvaja hitreje, kot se populacije lahko obnavljajo (FAO, 2022). Masovni ulovi z vlečnimi mrežami dobesedno »požanjejo« dno oceanov, hkrati pa ubijajo tudi milijone netarčnih živali – delfinov, želv, morskih ptic. Posledica so »mrtva morja«, osiromašena ekosistemov, kjer izginjajo ključne vrste.
Vsako leto v ribiških mrežah kot stranski ulov umre več kot 300.000 kitov, delfinov in pliskavk (IWC, 2019), kar pomeni največjo neposredno grožnjo morskim sesalcem na svetu. Namesto da bi bila morja vir življenja, jih ribolov spreminja v puščave pod vodno gladino.
Vsak dan izgine iz Amazonije več tisoč hektarjev gozda, ki skladiščijo ogljik in predstavljajo dom milijonom vrst (Global Forest Watch, 2023). A uničevanje ni omejeno le na tropske deževne gozdove. Infrastruktura, ceste, hidroelektrarne in urbanizacija razkosavajo habitate tudi v Evropi, kjer so pod pritiskom zadnji prostotekoči rečni sistemi in starodavni gozdovi. Fragmentacija habitatov pomeni, da živali izgubljajo možnost gibanja, selitve in genetske izmenjave ‒ kar je dolgoročno enako smrtonosno kot lov. Fragmentacija habitatov je danes prepoznana kot ena glavnih groženj biotski raznovrstnosti.
Onesnaževanje morja s plastiko, tal s pesticidi in zraka z emisijami ustvarja smrtonosno okolje za živali. Mikroplastika je že zaznana v krvi ljudi in tkivih morskih organizmov (Leslie et al., 2022). Hkrati podnebne spremembe dvigujejo temperature, talijo ledenike in povzročajo ekstremne vremenske pojave. Takšni premiki rušijo občutljive ekosisteme – koralni grebeni belijo, populacije ptic izgubljajo selitvene poti, številne vrste pa ne dohajajo hitrih sprememb (IPCC, 2023). To niso naključni dogodki, temveč organizirana dejanja uničenja, ki imajo v ozadju ekonomske in politične interese.
Vsaka izumrla vrsta pomeni izgubljeno zgodbo. Živali niso številke v statistiki ‒ so čuteča bitja z občutki in navezanostmi (Cambridge Declaration on Consciousness, 2012). Ko izginejo, izgine del našega planeta in naše človeške vesti.
Tudi Slovenija ni izjema. Ris (Lynx lynx) danes preživi le še zaradi ponovnih naselitev iz tujine v okviru projekta LIFE Lynx. Močvirska sklednica (Emys orbicularis), naša edina domorodna želva, izginja zaradi uničevanja mokrišč in vnosa tujerodnih vrst. Še posebej zaskrbljujoč je množični upad žuželk ‒ v Evropi je biomasa letečih insektov padla za več kot 75 % v zadnjih 30 letih (Hallmann et al., 2017). To pomeni, da izginjajo ključni opraševalci, brez katerih ni hrane, in brez hrane ni prihodnosti. To ni zgolj okoljski problem ‒ to je etična katastrofa.
Vsako izginotje ima svojega povzročitelja: človeški pohlep in brezbrižnost. A krivda ni le sistemska. Odgovornost nosi tudi posameznik. Ko poseže po mesu ali mlečnih izdelkih, posredno podpira krčenje gozdov in množično rejo. Ko kupi trofejo ali izdelek iz eksotičnega usnja, podpira lov in ujetništvo. Ko molči, omogoča, da se nasilje nadaljuje.
Spremeniti moramo pogled na živali ‒ niso »viri«, »trofeje« ali »okras«, temveč bitja z lastno vrednostjo in neodtujljivo pravico do življenja. Ko se odločimo za veganski način življenja, neposredno zmanjšujemo pritisk na habitate in porabo naravnih virov. Ko zavrnemo sodelovanje v izkoriščanju, damo glas tistim, ki ga nimajo. In ko podpiramo organizacije ter projekte, ki ščitijo naravo in živali, krepimo sistemske spremembe, brez katerih ni mogoče ustaviti uničevanja.
Viri:
• IPBES (2019). Global Assessment Report on Biodiversity and Ecosystem Services.
• WWF (2024). Living Planet Report.
Avtorica: Nevenka Lukić Rojšek, naravovarstvenica in aktivistka za pravice živali
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 8-9.