Uničujemo planet in pričakujemo, da bodo naši otroci živeli v blaginji?
POSPEŠENO UNIČEVANJE IN IZČRPAVANJE
V zadnjih desetletjih z zaskrbljujočo hitrostjo uničujemo živalske in rastlinske vrste. Po podatkih WWF se je v zadnjih petdesetih letih številčnost populacij prostoživečih živali, kamor spadajo sesalci, ptice, plazilci, dvoživke in ribe, zmanjšala za skoraj tri četrtine. To ne pomeni, da je toliko vrst izginilo, temveč da so se njihove populacije v povprečju skrčile na skoraj četrtino izhodiščnega stanja iz leta 1970. Najhuje je v tropskih območjih in sladkovodnih ekosistemih, kjer je upad celo
85-odstoten. (WWF‘s Living Planet Report 2024)
KDO JE ODGOVOREN?
Ko beremo o takšnih novicah, se govori o žrtvah, o rastlinskih in živalskih vrstah, ki izginjajo, storilec pa ostaja neimenovan, čeprav vsi vemo, kdo je. Če želimo stvari začeti reševati in spreminjati, je skrajni čas, da začnemo prevzemati odgovornost ter v novicah imenovati tudi povzročitelja. Za izginjanje vrst in slabšanje ekosistemov je odgovoren človek s svojim načinom življenja. Od krčenja pragozdov do onesnaževanja vode in zraka, ubijanja živali za hrano in zabavo ter krepitev podnebne krize. Zmanjševanje vrst ni modna muha, ki jo bo čez en teden zamenjala druga novica, temveč neposredno vprašanje naše prihodnosti ter prihodnosti naših otrok. Ko uničujemo opraševalce, se zmanjšuje pridelek hrane.
Ko onesnažujemo vode, trpi oskrba s pitno vodo. Ko zastrupljamo prst, uničujemo možnost pridelave hrane. Škoda, ki jo povzročamo živalim, rastlinam in naravi, vedno najde pot nazaj do nas in ne bomo ji ušli.
ČLOVEK KOT SREDIŠČE SVETA
Danes smo priča paradoksu: varovanje pragozdov, živali in ekosistemov je pogosto označeno kot radikalno dejanje, celo kriminalno, njihovo izkoriščanje pa se prikazuje kot sodoben poslovni model. Kako je to mogoče? Odgovor se skriva v odnosu do sveta, ki ga je človeštvo gradilo stoletja in ga označujemo z izrazom antropocentrizem. Ta perspektiva človeka postavlja v središče, daje mu večjo vrednost od drugih bitij in planeta ter ga postavlja nad vse skupaj. Človek gleda na živo in neživo naravo skozi prizmo lastne koristi: kakšne koristi ima za njegovo zdravje, udobje, užitek, zabavo in profit.
Antropocentričen pogled človeka postavlja na vrh hierarhije in ga ločuje od preostale mreže življenja, kot da bi bil boljši ali pomembnejši od drugih bitij. A v resnici gre zgolj za preživet mit, ki nas slepi pred dejstvom, da je človek le ena od več milijonov vrst, ki skupaj tkemo mrežo življenja. Človek pozablja, da narava ni skladišče virov, ki čakajo, da jih človek izčrpa, temveč mreža življenja, v kateri ima vsako bitje, vsak košček ekosistema svojo vlogo in nalogo. Izginjanje opraševalcev, ki poskrbijo, da imamo hrano, ali organizmov, ki čistijo vodo, zrak in obnavljajo tla, neposredno zmanjšuje tudi našo varnost. Bolj kot delujemo na način, kot da smo ločeni od te mreže, bolj postajamo ranljivi in plačujemo posledice, ki jih sprožamo sami.
DINAMIKE NASILJA
Ustvarili smo družbo, ki normalizira nasilje do ljudi, živali in narave, in na tej logiki zgradili gospodarski sistem.
Nasilje potrebuje zmagovalca in poraženca, saj temelji na neenakosti moči.
Neenakost moči vodi v hierarhijo.
Hierarhija vodi v ločenost.
Ločenost vodi v odtujenost.
Odtujenost vodi v sebičnost.
Sebičnost vodi v pohlep.
Pohlep vodi v nesodelovanje.
Nesodelovanje vodi v propadanje.
Vse te dinamike prevladujejo v današnji družbi in iz prve roke lahko vidimo, kako uničujoče so njihove posledice za vsa živa bitja in planet. Večina problemov, ki jih vidimo kot ločene pojave (vojne, podnebna kriza, industrijska živinoreja, svetovna lakota, revščina, onesnaževanje), so le simptomi nasilja.
KAJ UGAŠA NASILJE?
Empatija je tista, ki ugaša nasilje. Ker si empatija in nasilje delita del istega krogotoka v naših možganih, ne moreta biti aktivna istočasno. Ko aktiviramo enega, se drugi ugasne. Zato z razvijanjem empatije zmanjšujemo prostor za nasilje in obratno. Raziskave kažejo, da je empatija naše biološko poslanstvo, saj se z njo rodimo. A to še ni dovolj: empatijo moramo krepiti in negovati.
Kaj sploh pomeni biti empatičen? Starševska skrb, ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja za otroke, sposobnost prepoznavanja in odzivanja na potrebe, čustva in razmišljanja drugih ter gradnja sodelovalnih skupnosti, vse to izvira iz empatije. Brez empatije, empatičnih praks in brez zavestnega povezovanja z ljudmi, živalmi, naravo in planetom se bodo cikli nasilja in uničevanja nadaljevali.
ČLOVEK KOT DEL MREŽE ŽIVLJENJA
Ljudje smo le delček te raznolike mreže življenja, zato je čas, da začnemo naravo doživljati kot skupnost, kjer smo vsi njeni člani: ljudje, živali, rastline in tudi planet, med seboj povezani in enako pomembni. Ta ekocentričen pogled nas uči, da ima narava svojo vrednost sama po sebi, ne glede na to, ali je za ljudi koristna ali ne. Brez zdrave naravne mreže ni hrane, čiste vode, zraka ali varnega okolja za nikogar, kar pomeni, da šele takrat, ko skrbimo za celoten planet, v resnici skrbimo tudi zase in za svoje otroke.
KAKO TO IZGLEDA V PRAKSI?
Reševanje situacije, o kateri je govora v tem članku, potrebuje tudi konkretna dejanja vseh nas. Z njimi bomo prispevali k spremembam v naših lastnih življenjih, v službi in v naših skupnostih. Prav vsako majhno dejanje šteje, zato v nadaljevanju predstavljam nekaj preprostih in učinkovitih korakov, ki jih lahko začnemo uporabljati že danes.
KOT POSAMEZNIKI IN KOT SKUPNOST
Kaj lahko naredimo že danes:
1. Prehod na rastlinsko prehrano ima dokazano največji učinek na zmanjšanje izumiranja vrst in obremenjevanja okolja.
2. Povezovanje z naravo
• Vzemi si čas za sprehode v naravi. Opazuj živali in rastline brez hranjenja ali vznemirjanja.
• Izkusi gozdne kopeli ali vodene sprehode, ki pomagajo poglobiti stik z naravo.
• Če imaš otroke, jih vključi v dejavnosti gozdnih vrtcev ali šol. • Nekaj predlogov knjig na to temo: Irena Cerar: Svetišča narave, Peter Wohlleben: Skrivno življenje dreves, Alessandra Viola: Vprašaj rastlino, Tomaž Grušovnik: Etika živali.
3. Povezovanje z živalmi
• Spoštuj živali kot čuteča bitja. Opazuj jih v njihovem naravnem okolju, brez da posegaš v njihovo življenje.
• Izberi rastlinsko hrano in sočutno modo.
• Reci ne izkoriščanju živali. Ne obiskuj cirkusov, živalskih vrtov, akvarijev, voženj z vpregami ter ostalih praks, ki živalim preprečujejo, da bi živele svobodno in v skladu s svojimi potrebami.
• Izberi etične možnosti. Kupuj izdelke brez testiranja na živalih, obišči zavetišča za zapuščene, rejne ali divje živali in jim pomagaj kot prostovoljec ali z donacijami.
4. Skrb za okolje
• Sodeluj v akcijah sajenj dreves, skrbi za zaščito opraševalcev, sodeluj pri obnovi mokrišč ali čiščenju odpadkov iz rek in morja. Razišči potrebe svojega kraja in se pridruži obstoječim projektom ali začni svojega.
• Izberi trajnostno mobilnost. Kolesari, hodi peš, uporabi javni prevoz ali deli vožnjo s sosedi, da zmanjšaš emisije in okrepiš povezanost skupnosti.
• Kupuj rabljene izdelke, popravljaj, namesto da zavržeš, in podpiraj podjetja, ki delujejo po trajnostnih načelih. V gospodinjstvu uporabljaj filter za mikroplastiko slovenskih podjetij (npr. Planet-Care), da preprečiš njihov izpust v odpadne vode.
• Deli svoje izkušnje in znanje o varovanju in zaščiti živali in narave ter trajnostnih praksah v šoli, na delovnem mestu, v skupnosti ali prek družbenih medijev in s svojim zgledom navduši tudi druge.
KOT DRUŽBA
Kaj lahko naredimo že danes:
• Volimo politike in podpirajmo javne uslužbence, ki varujejo okolje, živali ter spodbujajo vključujočo in povezano družbo.
• Podpirajmo in kupujmo pri lokalnih kmetih, obrtnikih in podjetjih, ki delujejo v skladu z etičnimi in trajnostnimi načeli.
• Zahtevajmo zakonodajo in ukrepe za zaščito živali, ohranjanje narave, biotske raznovrstnosti, prehranske samooskrbe ter zmanjševanje onesnaževanja.
• Aktivno sodelujmo v civilnih pobudah ter spremljajmo javne politike, da zagotovimo preglednost, odgovornost in usmerjenost k skupnemu dobremu.
ZAKLJUČEK
Krasni nori svet, v katerem živimo, je predragocen, da bi ga prepustili pohlepu in brezbrižnosti peščice. Včasih se zdi, da kot posamezniki nimamo vpliva na tok družbe, a izkušnje kažejo drugače. Ljudje imamo veliko več moči, kot mislimo, saj prav vsakodnevne izbire in odločitve ustvarjajo spremembe, posebej ko se povežejo v pogumne skupnosti in prerastejo v sistemske premike, ki oblikujejo prihodnost.
Vsako bitje na tem planetu ima svojo vlogo in pomen. Naša odgovornost je, da to povezanost prepoznamo, jo spoštujemo in krepimo, saj brez zdrave narave ni zdrave družbe. Ko se začnemo doživljati kot del mreže življenja, odpiramo možnost gradnje skupnosti, ki so odporne, trajnostne in sočutne.
Naša prihodnost je neločljivo prepletena z življenjem okoli nas. Z empatijo, odgovornostjo in pogumom lahko varujemo svet, da bo ostal vreden čudenja in občudovanja tudi za prihodnje rodove. To je mogoče, če se danes odločimo, da bomo kot posamezniki,
skupnosti in družba korak za korakom gradili drugačen, bolj pravičen in sočuten svet.
Avtorica: Maša Blaznik, Inštitut za empatično družbo
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 14-16.