Star arabski rek pravi: „Ne moreš dregniti rože, ne da bi vznemiril zvezdo.‘‘ Ali metuljev efekt v teoriji kaosa, ki razlaga, kako lahko majhna sprememba povzroči velike in nepredvidljive posledice: „Utrip metuljevih kril v Braziliji sproži tornado v Teksasu.‘‘ Dogodki so med seboj povezani veliko bolj kompleksno, kot si lahko predstavljamo.
Tisti, ki ste kdaj močno ljubili nekoga in ga izgubili, ste se spoznali z vakuumsko tišino, ki ostane po smrti. Čutimo jo v srcu kot votlo tišino praznine, kot prazen prostor, ki ga ne bo mogel nadomestiti nihče drug. Če smo ljubili močno, jo čutimo, če nismo ljubili tako močno, ne občutimo te vakuumske tišine, kar pa ne pomeni, da je ni. En sam posameznik je s svojim obstojem, z vsakim gibom, z vsakim dihom, mislijo, energijo in čustvovanjem neponovljivo zapolnil prostor in za njim ostane praznina, ki se čuti, kot da se je svet ustavil.
KAJ PA SE ZGODI, KO CELOTNA VRSTA UMRE?
Vsaka vrsta v mreži življenja tke specifične duhovne kvalitete v obstoj. To deluje kot matrica, preko katere imajo vsa ostala bitja dostop do teh specifičnih duhovnih izkustev. Ko je vrsta oslabljena, se niti življenja redčijo, ko vrsta izumre, se za vedno pretrgajo in s tem zamajejo celoten obstoj. Praznina, ki ostane za vrsto, ki je za vedno odšla, je nepredstavljiva. Ta vakuum odmeva skozi celotno vesolje in se dotika vseh nas, čeprav se tega še ne zavedamo. Določena duhovna izkustva, na katerih morda slonijo stare duhovne prakse, v trenutku, ko izumre žival, ki je bila nosilka teh specifičnih duhovnih kvalitet, niso več dostopna. Najvišja oblika duhovnosti je močno vezana na materijo, od tu akumulira svoje magnetno polje, ki se širi v prostor. Vse oblike življenja s svojimi specifičnimi in včasih zelo nenavadnimi fiziološkimi sistemi in načinom življenja z vsako sekundo svojega utelešenja vzdržujejo določene kode duhovnih kvalitet. Preprosteje povedano, čisto vsaka vrsta tega stvarstva je pomemben del nevronskih vezij, s katerimi razmišlja Zemlja in posledično tudi mi.
Od najmanjših žuželk do orjakov oceana. Slutimo, da smo močno prepleteni z vsem življenjem, še zdaleč pa nismo razvili razumevanja, na kakšen način smo prepleteni ter kako to vpliva na nas. Resda je človek vrsta z najvišje razvitim intelektom, vendar nismo inteligentni, sicer ne bi uničili svojega edinega doma na planetu Zemlja, je v enem svojih zadnjih intervjujev dejala Jane Goodall. Z mislijo, da smo krona stvarstva, nismo bili pozorni na to, da krona ne visi sama v zraku, pač pa jo nosi Življenje, v katerem so združena vsa bitja ter vsi elementi našega sveta. Danes smo na točki, ko nekateri v šoku opažajo, mnogi pa si zatiskajo oči pred dejstvom, da smo dodobra zglodali naš obstoj in krona strmo polzi navzdol.
V evoluciji življenjskih oblik smo zelo mlada vrsta. V shemi, kjer so skrčili razvoj življenja na tem planetu v obdobje enega leta, se obstoj človeka začne šele nekaj minut pred polnočjo in to na zadnji dan leta. Da lahko živimo v telesih, da kri teče, da organi delujejo, da vidimo, slišimo, se premikamo in dotikamo, čutimo in razmišljamo, vse to so v milijonih let razvijale živali pred nami. Naša duša je sestavljena iz njihovih arhetipov. Od njih smo ‚podedovali‘ zmožnost, da sploh lahko obstajamo v svojih telesih. Kar pa ne pomeni, da smo vrhunec vseh oblik, najbolj razvito bitje. Smo le eni izmed vseh in živali imajo svoj razvoj, ki še vedno poteka, s tem da imajo mnoge med njimi milijone let prednosti pred nami. Tako obsesivni smo z antropocentričnim razvojem (beri tehnološkim), da sploh ne pomislimo, kaj je tisto, katere kvalitete razvijajo druga bitja. Biolog in etolog Frans De Waal je napisal knjigo z zelo pomenljivim vprašanjem: Smo dovolj pametni, da bi vedeli, kako pametne so živali?
Krona stvarstva, za katero se imamo, v evolucijski zgodbi Zemlje izgleda še najbolj podobna rakavemu obolenju, ki uničuje življenje, od katerega je odvisno. Biotska raznovrstnost od začetka 20. stoletja, ko izumre 200‒300 živalskih vrst na dan, poteka vsaj tisočkrat hitreje od preiskanih preteklih izumrtij. Šesto množično izumrtje je v celoti posledica antropogenih sprememb, se pravi neposrednega delovanja človeka. In medtem ko se morda egoistično še vedno slepimo z zgodbo preživetja najmočnejšega, ko morda celo zagovarjamo našo nujno potrebo po ugodju, nekje globoko v nas kriči strašljiva praznina. Izumiranje vrst ni zgolj ekološka kriza, temveč tudi duhovna.
Ni nenavadno, da kot vrsta še nikoli nismo bili v večji duševni stiski, medtem ko živimo v dobi največjega udobja, ko ni potrebno iskati hrane, se boriti za preživetje, lahko se predamo ugodju in ležernosti, svet nam je skorajda na dosegu roke, izleti, potovanja, ravno tako vse informacije. Religiozne dogme padajo in z njimi tudi mentalne omejitve. Navzven že dolgo nismo več v fazi preživetja, temveč zgolj v razvoju polnosti življenja, na prostoru, kjer lahko neomejeno raziskujemo, kaj vse bi človek lahko bil. Pa vendar še nikoli nismo bili bolj tesnobni. Psihične motnje so postale normativ, depresija, anksioznost, motnje pozornosti, blodnjave motnje, kronična utrujenost, posttravmatske motnje, eksistencialna kriza, raznorazne odvisnosti, nerazložljive, nerešljive bolezni … Skorajda ni človeka, ki se ne bi soočal z vsaj eno od njih. Lahko rečemo, da so vse te motnje posledice sodobnega načina življenja? Pa bi sodobni človek živel tako odtujeno, če ne bi že generacije nazaj tako brutalno pretrgal svojo vez z naravo? Prepričana sem, da že od nekdaj podzavestno vemo, da smo odvisni od živali, da je naš evolucijski razvoj tesno prepleten z njimi. Totemizem, animizem ter vse ostale šamanske prakse domorodnih ljudstev o tem niso dvomile. Pa še tu se začne zmotno interpretiranje, da z zaužitjem živalskih teles pridobimo njihove moči. Kar je samo še povečalo našo praznino, ki je dosegla svojo čisto skrajnost v današnjem času. Boleče notranje praznine ne moremo zapolniti s trupli, evolucija razvoja ne gre na način eden na račun drugega, pač pa po poti medsebojnega prepletanja in sodelovanja. In ker nas trupla niso nahranila, smo zabredli v obsesivni materializem, da bi na vse možne načine prikrili to hudo stisko praznine, ki zeva v nas. Danes kot vrsta izumiramo zaradi podhranjenosti z dušno hrano.
Kronična utrujenost je morda posledica upadanja vitalnosti v sami mreži življenja. Ko nastajajo v njej vedno večje vrzeli zaradi izumiranja živalskih in rastlinskih vrst, to vpliva na vse, še močneje pa na tiste ljudi, ki so dušno bolj povezani s temi vrstami in zato bolj odvisni od tega dela mreže. Vsi imamo z določenimi vrstami bolj globoke prepletenosti in ko se one borijo za svoj obstoj, tudi mi komaj živimo.
Tisti, ki trpite za kronično utrujenostjo, pomislite, s katerimi kriki zadnjih svoje vrste ste povezani. S kom skupaj ugašate? Morda bo pomagalo vaši utrujenosti, če jim postavite oltar, njihove simbole vključite v umetnost, pripovedujete zgodbe njihovih arhetipov, mitov … Morda se tako lahko celo malo pokrpa raztrganina v mreži življenja, morda s tem lahko celo pomagate vrsti?
Še eno teorijo vedno pogostejše motnje imam za vas: motnje pozornosti ADD in ADHD so morda posledica izumiranja čisto drobnega bitja. Žuželke so v evolucijskem razvoju odgovorne za razvoj živčnega sistema in nevronskih povezav. Pomislite na kačjega pastirja, na njegovo izredno sposobnost hitrega letenja v vse smeri, gor, dol, naprej, nazaj, levo, desno, letenje na mestu … Pomislite na raztreseni um. Pri motnjah pozornosti se v otroštvu možganska vezja, katerih naloga je čustveno samouravnavanje in nadzor nad pozornostjo, ne razvijejo.
Pomislite na kačjega pastirja, ki večji del svojega življenja preživi pod vodo, v globinah, ki jih simbolno enačimo s čustvenim svetom. Potem pa se preobrazi v žareče bitje, ki iz vode poleti v nebo, ki ga enačimo s simboliko uma. Morda možganska vezja vseh otrok, ki se rojevajo v našem času, ne bodo zmožna razvoja čustvene samoregulacije, če na svetu ne bo več bitja, ki svojo izredno sposobnost letenja (hitrega uma) sidra z dolgim obdobjem predhodnega življenja v vodi (elementu čustvovanj)?
Prosim, pomislite kdaj na kačjega pastirja, na prvo bitje, ki je poletelo, tako popolno, da v skoraj 300 milijonih let ni spremenilo oblike. Živi fosil je, ki je živel dolgo pred dinozavri, v času, ko se je Severna Amerika še držala Evrazije, v času, preden so zacvetele prve cvetice, bitje, ki ga pred 66 milijoni let ni uničilo množično izumrtje, ki je izbrisalo dinozavre in 75 % drugih vrst. Bitje, ki je preživelo šest ledenih dob, danes pa izumira zaradi nas. Z uničenjem močvirij, kjer preživijo svoje otroštvo, izginjajo iz našega planeta. Vode, polne kovin in pesticidov, načenjajo njihov DNK. In očitno tudi našega.
Edina misel, ki me prešine, ko se sprašujem, zakaj je ta neskončna inteligenca Zemlje dovolila eni vrsti, da se je postavila tako močno nad vse druge, je, da nam je bila zaupana božanska odgovornost do vseh drugih bitij. Kot skrbnikom živali in Življenja nam je bila dana izjemna priložnost dušnega učenja, s katero bi lahko prodrli do samega jedra Skrivnosti in Svetosti. Kaj vse bi lahko Zemlja s pomočjo našega intelekta ter neizmerne ustvarjalnosti izvedela o sebi! Predstavljam si, da ji je bilo za to priložnost vredno tvegati.
A ne glede na vse je v teh težkih časih in na tem kolektivno zlomljenem svetu mnogo tihih junakov in junakinj, ki se morda niti ne zavedajo, da so junaki. Takih, ki imajo pogum, da so ranljivi, takih, ki z ljubečo pozornostjo in vsakdanjim načinom življenja držijo svet skupaj. Takih, ki vedo, da bolj srčni kot so, bolj inteligentni postajajo. Vaša imena morda niso znana, a vedite, da je v tapiseriji trenutnega preobrata vaša ljubezen največjega pomena.
„Ne moreš dregniti rože, ne da bi vznemiril zvezdo.‘‘ In morda lahko tudi utrip ljubečega srca nelinearno, nekoč in nekje povzroči veliko spremembo sveta …
Avtorica: Neja Meta Rojc
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 17-19.