Znanstvene ustanove širom sveta nam zadnja desetletja sporočajo, da pospešeno izumirajo rastlinske in živalske vrste, današnji čas pa označujejo kot šesto množično izumiranje vrst na planetu. Prvih pet množičnih izumiranj je povzročila narava, zadnje pa povzroča človek.
Naravna množična izumiranja vrst v zadnjih 540 milijonih let so povzročile naravne katastrofe nepredstavljivih planetarnih razsežnosti. To so bili predvsem trki velikih meteoritov, ki so dodobra pretresli zemeljsko skorjo in sprožili verižno reakcijo vulkanskih izbruhov in potresov, tem pa so sledili orjaški cunamiji, ki so preplavili celotne kontinente. Dogodki so bili tako siloviti, da so v celoti spremenili pogoje življenja na planetu in jih danes poznamo kot prelomnice med geološkimi dobami. Ob takih dogodkih je izumrlo okrog 90 odstotkov vsega takratnega življenja. Le najbolj vzdržljive in prilagodljive oblike so se uspele ohraniti, iz skromnih ostankov življenja pa so se v naslednjih milijonih let vedno znova razvile številne nove vrste, ki so ponovno naselile planet. Zadnje množično izumiranje je bilo pred 66 milijoni let, ko so izumrli dinozavri, njihovo izumrtje pa je naredilo prostor hitremu razvoju sesalcev in s tem tudi človeka.
Kakšni pa so razlogi za današnje hitro izumiranje rastlinskih in živalskih vrst? Če želite hiter odgovor, je ta zelo preprost: prenaseljenost človeštva. Leta »0«, s katerim pričenjamo naše štetje, je bilo na vsem svetu le kakih 190 milijonov ljudi, prvo milijardo pa smo dosegli šele leta 1800! Od tu naprej se je število svetovnega prebivalstva hitro povečevalo, tako da smo leta 2022 dosegli že 8 milijard, za povečanje za zadnjo milijardo, od 7 na 8 milijard, pa smo potrebovali samo 11 let! Po ocenah Združenih narodov se hitrost rasti svetovnega prebivalstva sicer umirja, vseeno pa naj nas bi bilo leta 2050 že 10 milijard. Ali bo narava in z njo tudi človek zdržala do takrat, ali pa bo že pred tem nekaj pošteno zaropotalo?
Pa poglejmo, s čim vse človek jemlje prostor naravi. Trije razlogi so bistveni: urbanizacija, pridelava hrane in črpanje naravnih virov. Žal urbanizacijo pogosto podcenjujemo, saj ne gre samo za tistih nekaj kvadratnih metrov, ki jih potrebujemo za stanovanje, ampak za veliko več. Že ob rojstvu potrebujemo porodnišnico, potem sledi otroški vrtec, različne šole in univerze, in nazadnje prostor za delovna mesta: industrijske, obrtne, poslovne in trgovske cone. Ne moremo niti brez prostora za javne ustanove, kulturo, šport, rekreacijo in turizem. Velik potrošnik prostora je tudi infrastruktura: ceste, železnice, parkirišča, letališča, pristanišča ... in še veliko bi lahko našteli. Ob tem vprašanju se lahko iz razmišljanja o globalnem hitro preselimo v lokalno okolje. Urbanizacijo prostora določajo občine in država s prostorskimi načrti, ki jih potrjujejo pristojna ministrstva in občinski sveti. Kadar je sprejet nov zazidalni načrt, pogosto slišimo, da je bil dosežen velik uspeh, ker je bilo pridobljenih 50 ali 100 hektarjev novih stavbnih zemljišč. Ampak, ali je to, da smo s tem izgubili dodatnih 50 ali 100 hektarjev plodne zemlje, res uspeh?
Naslednje področje so poljedelske površine za pridelavo hrane. V praskupnosti take posebne površine niso bile potrebne, saj se je človeštvo preživljalo z lovom in nabiralništvom, zemljišča pa so bila skupnostna. Verjetno je šele razvoj mest v Mezopotamiji prinesel potrebo po posebnih površinah za pridelovanje hrane in s tem povezanim merjenjem in lastništvom. Takrat se je rodila tudi nova veda, geodezija, ki je še danes ključnega pomena za določanje površin in lastništva zemljišč. Z večanjem števila prebivalstva so naraščale tudi potrebe po novih poljedelskih površinah, kar pa je šlo vedno na račun zmanjševanja naravnega življenjskega okolja. Tako je bilo vedno manj prostora za naravne ekološke sisteme in za preživetje domorodnih rastlinskih in živalskih vrst, ki so postajale vedno bolj redke in ogrožene, tako da so nazadnje pričele izumirati. To pa je proces, ki danes, ob bliskovitem naraščanju svetovnega prebivalstva, hitro napreduje in dobiva globalne razsežnosti. V povezavi s površinami za pridobivanje hrane pa ne kaže prezreti še enega procesa. Številnim razvitim državam severne poloble je zaradi napredujoče urbanizacije pričelo primanjkovati poljedelskih zemljišč in kapitalske družbe iz teh držav kupujejo ali jemljejo v zakup orjaške površine v revnih državah tropskega in subtropskega območja. Tam izkrčijo pragozdove in jih spreminjajo v plantaže. Navadno gre za rastline za pridobivanje hrane, kot so kava, banane, tropsko sadje, oljne palme in podobno, pogosti pa so tudi nasadi industrijskih rastlin, kot je kavčukovec, celulozni les ali les za pohištveno industrijo.
Ti pridelki in izdelki se znajdejo na policah trgovskih centrov bogatih držav, v katerih se zbirajo tudi dobički takih dejavnosti. Zato so te države še bolj bogate, revne pa še bolj revne. Ob tem »potegneta kratko« domače prebivalstvo, ki ostane brez zemlje za lastno pridelavo hrane, in seveda narava, ki je že itak ogrožena, rastlinske in živalske vrste pa izgubljajo še zadnje možnosti preživetja. Ob takih ugotovitvah pogosto slišimo, kaj pa lahko mi storimo proti multinacionalkam? Res je, multinacionalke so dovolj močne, da lahko spravijo svoje izdelke na police naših trgovin, samo od nas pa je odvisno, če bomo tak izdelek izbrali in ga dali v svojo nakupovalno košarico. Če ga bomo, bomo s tem nehote pospešili izumiranje ogroženih vrst v tropskih in subtropskih območjih. Za pravilno odločitev nam morda manjka samo malo ozaveščenosti in samozavesti.
Področje pridelave hrane se na tej točki prekriva s področjem izrabe naravnih virov, saj sta pitna voda in plodna zemlja ključna med njimi. Danes se vedno večji delež svetovnega prebivalstva srečuje s pomanjkanjem pitne vode kot tudi vode za komunalne in kmetijske potrebe. Površinske in podzemne vode smo prekomerno onesnažili, uničili naravna vodna in obvodna življenjska okolja ter izsušili mnoge vodotoke in močvirja. Tako so danes v svetovnem in domačem merilu najbolj ogroženi prav vodni in močvirski organizmi. Ob tem vedno znova pozabimo, da so mokrišča v naravi neprecenljiv zadrževalnik in čistilec voda in hkrati vir preživetja vsem živim bitjem, rastlinam, živalim in ljudem. Mi pa se še kar naprej trudimo, da bi vode čim prej spravili iz naše okolice. Med pomembnimi vzroki izumiranja vrst je tudi lov in to predvsem lov za prehrano. Tako je na primer morski ribolov v zadnjem stoletju izčrpal kakih 90 odstotkov svetovnega ribjega bogastva. Če k temu dodamo še nezakonit lov v zavarovanih območjih morskih rezervatov in uporabo prepovedanih metod, postane razumljivo, zakaj se število izumrlih vrst hitro povečuje. Podobno je tudi na kopnem, kjer pa je izumiranje vrst doseglo širok obseg že z nastopom industrijske dobe.
Ko gre za izrabo naravnih virov, ne moremo spregledati fosilnih goriv: premog, nafta in zemeljski plin. Njihova uporaba se je pričela v osemnajstem stoletju, eksplodirala pa je v dvajsetem z množično uporabo motorjev na notranje izgorevanje. Danes že dobro poznamo negativne posledice podnebnih sprememb na vsakdanje življenje, povzročajo pa tudi dodatno izumiranje vrst. Segrevanje planeta je namreč tudi pri nas sprožilo proces preseljevanja vrst. Južne vrste se selijo proti severu, nižinske pa v gore. Zato so prva žrtev tega procesa severnjaške vrste, ki se ob nadaljnjem segrevanju planeta nimajo več kam umakniti in lahko samo izumrejo.
Ena od posledic izumiranja vrst je tudi pešanje ekosistemskih storitev. Za razumevanje tega pojava najprej poglejmo, kako narava sploh deluje. Osnova ekoloških sistemov so rastline, ki so edine sposobne iz neživih snovi, vode in mineralov s pomočjo sončne energije tvoriti živo organsko snov. V procesu fotosinteze rastline sproščajo kisik in vsrkavajo ogljikov dioksid, živali, seveda tudi človek, pa ravno obratno, vsrkavajo kisik in izločajo ogljikov dioksid. Tako smo z dihanjem neločljivo povezani z vsemi drugimi živimi bitji. V prehranjevalni verigi rastlinam sledijo rastlinojede živali, tem pa plenilci in zajedavci. Krog sklenejo razkrojevalci, ki odmrlo organsko snov mineralizirajo in jo napravijo ponovno dostopno rastlinam. To pa je osnovna shema delovanja narave, ki nam vedno nekaj daje, in temu pravimo ekosistemske storitve. Da dajejo kisik in odvzemajo ogljikov dioksid, smo že videli, počno pa še veliko drugega. Tvorijo plodno prst, dajejo les za kurjavo in gradnje, gozdne sadeže in zelišča, divjad in ribe za prehrano, zavetje pred neurji, zdravo okolje za šport in rekreacijo, varujejo pred erozijo, ohranjajo biotsko raznovrstnost in še veliko drugega.
Ena od zelo pomembnih ekosistemskih storitev je opraševanje rastlin. Kot opraševalce običajno razumemo samo domače čebele, ki so sicer pomembne, niso pa edine, saj lahko opravijo le dobrih 20 odstotkov vsega opraševanja v naravi. Večino opraševanja opravijo divji opraševalci, kot so divje čebele, čmrlji, metulji, cvetne muhe, hrošči in številni drugi. Zato je njihovo izumiranje za človeštvo usodno, saj brez opraševalcev ni pridelka in ne prehranske varnosti.
Pri nas je glavni razlog izumiranja opraševalcev intenziviranje kmetijstva, predvsem travništva. Za tradicionalno slovensko pokrajino je bil značilen mozaik različnih ekoloških sistemov: gozdov, živih mej, sadovnjakov, polj in travnikov. To so bili cvetoči travniki, ki so se v nižinah kosili dvakrat, v hribih pa le enkrat letno. Zato so bili glede rastlinstva zelo pestri in je poleg različnih vrst trav na njih uspevalo tudi veliko cvetnic. Današnji travniki se intenzivno gnojijo in pogosto kosijo. Postali so zelena puščava, vrstna pestrost rastlin in živali pa je izredno upadla. Najbolj se je zmanjšalo število žuželk, ki se hranijo z medičino cvetnic, to pa so opraševalci – naši največji zavezniki. Ti potrebujejo hrano preko vse rastne sezone in ne samo maja, ko vse cveti in je hrane dovolj. Zato lahko sami prispevamo k ohranjanju opraševalcev tako, da ohranjamo cvetoče travnike.
Avtor: Matjaž Jež, biolog
(Društvo narava Pohorja)
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 10-13.