Na Zdravi televiziji si je mogoče ogledati izredno dobro in zanimivo oddajo na temo: Modrost znanosti – blaznost? Zaradi izjemne in aktualne vsebine vam delček povedanega predstavljamo v naši reviji. Oddajo vodi novinar MATTHIAS HOLZBAUER, sogovorniki pa so dr. HANS-GÜNTER KUGLER in dr. ARNO SCHNEIDER, zdravnika, ter teolog in avtor knjig DIETER POTZEL.
Po pozdravu Matthias najprej spregovori, o čem bo tekla beseda v oddaji. Pove, da je znanost s svojimi izsledki vsaj na zunaj na nekaterih področjih olajšala delo in življenje mnogim. Toda obenem sprašuje, za kakšno ceno? S kakšnimi senčnimi stranmi? Ali je z zunanjim napredkom povezan tudi notranji napredek? Kakšna je videti bilanca? Od kod pravzaprav znanost dobiva svoja navodila, inspiracije, na katere je pogosto tako ponosna? To so nekatera vprašanja, o katerih teče beseda v oddaji.
Matthias za začetek nagovarja: »Znanost ima v današnji moderni družbi velik pomen in pri ljudstvu uživa visok ugled. V kriznih situacijah, kot je npr. korona kriza, se politiki v svojih odločitvah opirajo na izsledke znanosti, na izjave tako imenovanih ekspertov. Tudi demonstranti pri ukrepih proti klimatskim spremembam zahtevajo, naj se upošteva izsledke znanosti. Znanost je gonilna sila t. i. napredka in očitno si na nobenem področju življenja tega napredka ni mogoče zamisliti brez znanosti. Ali je zares tako?«
Besedo daje dr. Arnu: »Znanost vsepovsod dobavlja novo – naj bodo to nove obravnave v medicini, novi postopki diagnosticiranja, nova zdravila, nove pobude v cestnem prometu, komunikaciji, pametni telefoni, računalniki ali vedno hitrejši internet. V kemiji se razvijajo novi proizvodi za vsakdanjik, kot so pralna sredstva ali oblačila, tudi gnojila in genska tehnika za večji doprinos v poljedelstvu. Ne glede na področje človeškega življenja znanost daje osnovo za to. Znanost daje tudi osnove za transplantacije organov, tako da definira tako imenovano možgansko smrt, ki ji dovoljuje, da ljudem odvzame organe, dokler še živijo. Ali pomislimo tudi na okrutne poskuse na živalih, ki naj bi bili s strani znanosti potrebni za razvijanje zdravil, metode obravnav ali celo za razvoj kozmetike, da bi mi imeli navidezne koristi od tega? Tudi vojna znanost daje osnovo za to, kako se lahko ljudi najbolj učinkovito muči, kako se jim lahko počasi in učinkovito povzroča bolečine, pri čemer jih kljub temu ohranja pri življenju in zavesti. Pomislimo tudi na razvoj vse bolj učinkovitih orožij, na računalniški kriminal, na izkoriščanje in zastrupljanje prsti in vodovij ali na genetske manipulacije živali. Pomislimo na raziskave v politiki in psihologiji, kako npr. ljudje reagirajo v ekstremnih situacijah in kako je možno z njimi manipulirati. Znanost raziskuje ozadja, da bi lahko interesne skupine, deloma tudi brez obzirnosti do življenja, ta uporabile v svoje namene. Zato vprašanje: ali moderna znanost morda le ni izključno blagoslov za človeštvo, naravo, planet Zemljo, da, za vse Božje stvarstvo?«
Nato Dieter dodaja: »Pred odgovorom na to vprašanje najprej poglejmo, kako se je znanost, kot jo poznamo danes, razvijala. Pred nekaj tisoč leti je bila očitno tesno povezana z religijo. To
so bili predvsem duhovniki, ki so npr. v Egiptu, Mezopotamiji ali na Kitajskem opazovali naravo in gibanje ozvezdij ter to védenje uporabili za določanje ugodnega časa za setev in žetev. Tako so postali svetovalci vladarjev z ogromnim vplivom na državne posle. Vse do 6. stoletja pred Kristusom so v današnji Evropi predvsem legende, sage in miti določali življenje. Obstajali so bogovi, polbogovi in duhovi narave, ki so bili npr. odgovorni za naravne pojave, kot so sonce, dež, viharji, rast, za dobro ali slabo letino itn. Duhovniki so veljali za posrednike med bogovi in ljudmi, določali so pravila za žrtvovanja ali obrede, kaj morajo ljudje početi, da bi bili bogovi do njih milostni. Od 6. do 4. stoletja pred Kristusom so nato ljudje v Grčiji začeli opazovati naravo, spoznavati pravila in to dajati naprej. Osnova za to je bila filozofija, dobesedno prevedeno: ljubezen do modrosti. V 4. stoletju pred Kristusom je v Atenah PLATON osnoval Platonovo akademijo. On in drugi učenjaki, kot so Arhimed, Pitagora in Hipokrat, so postavili logična načela, ki so še danes osnova za mnoge znanosti.«
"KER SE MNOGE IZJAVE ZGODNJIH FILOZOFOV IN UČENJAKOV NISO UJEMALE Z UČNIMI ČLENI CERKVE, SO BILE ŠTEVILNE KNJIGE UNIČENE ALI SHRANJENE NA SKRIVNEM. S STRANI MENIHOV PA SO BILE VEDNO INTERPRETIRANE V SMISLU NJIHOVE CERKVE. NAD TEM VÉDENJEM JE CERKEV IZVRŠEVALA OGROMNO CENZURO."
Dr. Hans-Günter: »Po zatonu rimskega cesarstva je bilo védenje ohranjeno predvsem v samostanih katoliške cerkve, ker so večinoma menihi obvladali pisanje ter branje in so morale biti knjige prepisovane ročno. Ker se mnoge izjave zgodnjih filozofov in učenjakov niso ujemale z učnimi členi cerkve, so bile številne knjige uničene ali shranjene na skrivnem, s strani menihov pa so bile vedno interpretirane v smislu njihove cerkve. Nad tem védenjem je cerkev izvrševala ogromno cenzuro. Prve univerze, mesta učenja védenj, so bile v 11. in 12. stoletju ustanovljene v Italiji, Franciji in Angliji. Večinoma so nastale iz samostanskih in stolnih šol, v katerih so od 6. stoletja naprej poučevali menihi in nune. Glavni predmeti so bili pravo, teologija in medicina. Vedno več je bilo tudi potujočih učenjakov, ki pa so bili prav tako postavljeni pod škofovsko jurisdikcijo, torej pod cerkveno hierarhijo, s papežem na vrhu kot najvišjo učno avtoriteto.
Vse do 15. stoletja je bila univerza v okviru cerkve. Tako je npr. nastala Sorbona, Univerza v Parizu, pod sodno oblastjo papeža in cerkve, kar je priznaval tudi francoski kralj. Sodno oblast je izvajal kancler Univerze, ki je deloval kot zastopnik pariškega škofa. Po vzorcu Sorbone je nastala tudi večina drugih evropskih univerz. Da bi si zagotovili vpliv nad univerzami, so si papeži in cesarji vzeli pravico kontrole nad njimi in jim podelili pravico predavanja in podeljevanja doktoratov. Izvor podeljevanja doktoratov je bila namera papežev in cesarjev, torej cerkve in državne oblasti, da bi si pridobili pravico kontrole nad univerzami in v njih posredovano védenje. Univerze so smele v določenem obsegu predavati lastno pravo, vsekakor za ceno lojalnosti do papeža in cesarja. Podeljevanje akademskih nazivov je moralo biti vedno potrjeno s strani cerkve.«
"ZNANOST RAZISKUJE OZADJA, DA BI LAHKO INTERESNE SKUPINE, DELOMA TUDI BREZ OBZIRNOSTI DO ŽIVLJENJA, TA UPORABILE V SVOJE NAMENE. ZATO VPRAŠANJE: ALI MODERNA ZNANOST MORDA LE NI IZKLJUČNO BLAGOSLOV ZA ČLOVEŠTVO, NARAVO, PLANET ZEMLJJO, DA, ZA VSE BOŽJE STVARSTVO."
Matthias: »To pomeni, da so imele in imajo univerze in akademski naslovi svoj izvor v cerkvi, ki nad njimi uveljavlja oblast in kontrolo. Dokler je bila znanost s svojimi izjavami lojalna cerkvi in državni oblasti in ni ogrožala absolutne pretenzije cerkve, je bilo za cerkvene može vse v redu. Podoba sveta, kot jo je cerkev posredovala vernikom, je bila, da naj bi bila Zemlja središče vesolja, zgoraj nebesa, spodaj pekel, in na Zemlji človek, ki naj bi si podredil Zemljo. Ko je NIKOLAJ KOPERNIK sredi 16. stoletja trdil, da je sonce središče univerzuma in da se Zemlja vrti okrog sonca, je nastal konflikt. Kopernik je bil stolni kanonik in astronom, svojo izjavo je podkrepil z opazovanjem vesolja. Leta 1616 je bil ta že objavljen nauk s strani cerkve prepovedan. GIORDANO BRUNO, italijanski filozof in nekdanji duhovnik, je nauk Kopernika vzel kot osnovo, da bi svojo podobo sveta razvil kot neskončno vesolje, z neskončno mnogo sonci in planeti, ter je zavračal cerkveni nauk o troedinosti. Zaradi tega je bil leta 1600 s strani cerkve kot krivoverec sežgan na grmadi.«
Arno: »GALILEO GALILEI je leta 1609 s svojimi opazovanji ozvezdij potrdil Kopernikov nauk. To je objavil in cerkev pozval, naj revidira svoj nauk in v prihodnje prizna, da je sonce središče vesolja. Cerkev je nato leta 1616 prepovedala vse njegove nauke in objave. Vse do leta 1632 je bil Galilei prikrit, nato pa je objavil svojo knjigo »Dialogo«. V njej je bila diskusija o različnih pogledih na svet, pri čemer podoba sveta cerkve, z Zemljo kot središčem, sploh ni pravilna. Višek vsega za cerkev pa je bilo, ker je pisal celo v italijanskem jeziku, da so lahko tudi tisti, ki niso bili učenjaki in niso obvladali latinščine, to brali in razumeli ter iz tega potegnili zaključke. To je bil frontalni napad na avtoriteto cerkve. Galilei je znanstvena spoznanja postavil nad nauk cerkve in zanikal znanstvenost v Bibliji. Znova je bil obtožen in je moral, da bi se izognil smrti, leta 1633 svoje nauke preklicati. Njegove knjige so prišle na seznam prepovedanih knjig in šele 200 let kasneje so odpravili prepoved. Šele komisija, ki jo je ustanovil papež Janez Pavel II., je po 13 letih raziskovanja prišla do nenavadnega zaključka, da je treba cerkvi kot tudi lastnemu inkvizicijskemu organu očitati enostranskost do Galileia, kar naj bi bilo treba premostiti. Rehabilitacija Galileia pa je izostala.«
"GALILEI JE ZNANSTVENA SPOZNANJA POSTAVIL NAD NAUK CERKVE IN ZANIKAL ZNANSTVENOST V BIBLIJI. ZNOVA JE BIL OBTOŽEN IN JE MORAL, DA BI SE IZOGNIL SMRTI, LETA 1633 SVOJE NAUKE PREKLICATI. NJEGOVE KNJIGE SO PRIŠLE NA SEZNAM PREPOVEDANIH KNJIG IN ŠELE 200 LET KASNEJE SO ODPRAVILI PREPOVED."
Dieter: »Cerkev je vse do 20. stoletja vztrajno zavračala znanost. Papež PIJ IX. je cerkev ogradil pred modernizmom, tako da je listo 80 znanstvenih mnenj označil kot krivoverske zmote. Vse do leta 1967 so morali vsi katoliški kleriki podati prisego proti tako imenovanemu antimodernizmu, ki jo je leta 1910 uvedel papež PIJ X., ki se je s tem obrnil proti vsem modernim tokovom. Šele papež JANEZ PAVEL II. in nato papež BENEDIKT XVI. sta se trudila spor odpraviti, pri čemer je papež Benedikt XVI. v javnosti večkrat izjavil, da sta vera in znanost medsebojno združljiva.
Katoliška cerkev je s svoje strani že zelo zgodaj ustanovila Papeško akademijo znanosti, kot se danes imenuje. Ta sega nazaj v leto 1603. V tem letu je FEDERICO CESI ustanovil »Akademijo risu podobnih«, da bi razvijal raziskovalne metode, ki temeljijo na opazovanju in eksperimentih. Človek naj bi naravo opazoval tako ostro kot ris. Njen vodja je bil od leta 1610 do 1613 Galileo Galilei.«
Hans-Günter: »Po smrti Cesia leta 1630 je bila akademija ukinjena. Leta 1847 jo je papež Pij IX. spet priklical v življenje kot »Papeško akademijo novih risu podobnih«. Leta 1936 je papež PIJ XI. akademijo obnovil in ji dal današnje ime: »Papeška akademija znanosti«. Novi člani so bili izbrani izmed obstoječih članov in jih je nato papež imenoval. Prof. JOACHIM VON BRAUN, aktualni predsednik Papeške akademije znanosti, je cilj akademije opisal z naslednjimi besedami: “Cilj akademije je napredek znanstvenih diskusij v povezavi z relevantnimi vprašanji človeštva, to pripraviti in rezultate posredovati papežu. Ta bo te dovolil omeniti v svojih objavah.”«
... se nadaljuje!
Besedilo: Milena Trefalt
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 43, str. 9-12.