ŽIVALIM ODVZEMATI SVOBODO IN JIH UBIJATI JE AKT TERORJA - UŽIVANJE NJIHOVIH TELES JE KANIBALIZEM.
Obstaja mnogo zakonov za zaščito živali in njihove življenjske sredine pred škodljivim človeškim delovanjem. Obstajajo zakoni o zaščiti celotne narave in konkretni zakoni proti zlorabljanju, odvzemanju svobode in raznovrstnem ubijanju živali. Nespoštovanje ustavnih zakonov za zaščito živali, npr. lov in ribolov, negativno vpliva na populacije živali in na celotno naravo. Pri intenzivnem kmetijstvu, kjer se uporablja mnogo pesticidov in umetnih gnojil, se ubijajo mnogi mikroorganizmi, ki so odgovorni za naravno ravnovesje, kar ščiti vse vrste živali – a na koncu prehrambene verige tudi človeka. Ustavnih zakonov človeštvo ne spoštuje, zato so potrebne nevladne organizacije, posamezniki in združenja, ki se intenzivno borijo zoper teror človeka nad naravo in živalmi. Eno takšnih društev v Sloveniji je DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI IN NJIHOVE PRAVICE, ki se že desetletja bori za etično ravnanje z živalmi in spoštovanje ustavnih pravic živali in celotne narave.
RELIGIJE IN NJIHOVI LAKAJI SO OMOGOČILI TEROR NAD ŽIVALMI.
Religije so legalizirale ubijanje in žrtvovanje živali. Vtkale so ju v svoje obrede, sčasoma pa še v »od boga dane jedilnike«. Religijski znanstveniki – teologi in njihovi politični lakaji so živali razglasili za vegetativna brezčutna bitja, brez čustev, z nekakšno vegetativno dušo, ki s smrtjo živali popolnoma izgine. To je katastrofalna zabloda je živalim prinesla pekel na tem planetu in človeštvu postopen propad, čemur smo danes priče. Človeštvu kljub temu postaja vse bolj jasno, da je vsaka oblika življenja MIKROKOZMOS, ki je vtkan v ENOST – v MAKROKOZMOS –, kjer je vse povezano z vsem. Posledica tega je, da vse, KAR STORIMO BLIŽNJIM, ŽIVALIM IN NARAVI, STORIMO SEBI – ker smo del te enosti. To velja za vsako posamezno žival, ki je mikrokozmos v makrokozmosu. To resnico je klerikalizem s pomočjo političnih lakajev in znanosti zamenjal z zablodo propada, brezdušnosti in mrtvila, ki rezultira v brezčutnosti do bližnjih in živali. Človek je zaskrbljen samo za svoj ego in svojo usodo – usoda živali ga ne zanima – in to ima posledice. Prostoživeče živali in njihova ljubezen do svobode kažejo na njihovo pravo poreklo – živali izhajajo iz ljubezni najvišje Biti!
Z opazovanjem prostoživečih živali lahko občutimo ljubezen, ki jo je Stvaritelj položil tudi v živali. Ljubezen Stvaritelja se npr. prepozna po materinski ljubezni živali do njihovega naraščaja. Kako obzirna in skrbna je mačka s svojimi mladiči ali kako levinja-mati, ki, čeprav lovi gazele, svojim mladičem izkazuje materinsko ljubezen, nežnost in skrb. Oni lahko po njenem telesu skačejo, kolikor hočejo – ona ostaja mirna in se raduje živahnosti svojih mladičev. Tudi kos svoja čustva izkazuje zelo zelo dolgo. Samica svoje dete hrani tako dolgo, dokler ni sposobno samo najti hrano, in to brez vsake omejitve. Glede zvestobe živali do človeka je dober primer konj, ki se predaja in žrtvuje svoje življenje, da kilometre nosi človeka. Enako velja za zvestobo psa, ki vodi slepega ali poskuša rešiti zasutega. Kdor je kdaj negoval žival, občuti, da je v notranjosti postal bogatejši in zavedajoč se narave. Kdor kljub boljšemu znanju gradi klavnice za klanje in pripravo živalskega mesa ali to odobrava, uživa mesne proizvode, njegova zavest postaja vse bolj brezčutna do življenja na Zemlji, ker takšen človek postaja siromašen v notranjosti z rizikom za obolenje lastnega telesa.
ČLOVEK – LOVEC IZ STRASTI JE BREZDUŠNI MORILEC ŽIVALI IN UNIČEVALEC NARAVE
Človek-lovec si je nabavil orožje in zdresiral psa, da bi lahko iz svojih nizkih nagibov in želje po senzaciji užival v prizorih ubijanja in smrtne borbe prostoživečih živali ali v borbah psa z ranjeno živaljo. Človek posega v krožni tok, mikrokozmos, v njegove zakonitosti oz. v Božje vsemoči in muči svet živali in celotno naravo. Po zakonu akcije in reakcije se predpostavlja, da bo vsak mučitelj in ubijalec živali nekega dne na lastnem telesu občutil zakon vzroka in učinka oz. zakon setve in žetve, kakor ga je imenoval Jezus iz Nazareta. To pomeni, da bo vsak od nas prej ko slej občutil enako ali podobno, kar je storil drugim, bližnjim, živalim, celotni naravi, razen če prepozna svoja zla dela, to obžaluje in enakega ne počne več. Tiha in za ljudi neslišna prošnja trpečih živali bi se lahko glasila: »Ne pritožujte se, vi brezdušni, okrutni mučitelji živali. Tudi vas bodo nekega dne preganjali kilometre daleč, tako rekoč gonili skozi puščavo, ko vas napade in raztrga žival, ki ste jo nekoč dresirali, da raztrga žival iste vrste. Ne pritožujte se, ko vas bolijo udje in je vaše telo polno ran in tumorjev. Ne pritožujte se, če ljudje okoli vas nimajo usmiljenja z vami, kajti oni so takšni, kakor se vi obnašate do živali. Ne obtožujte Boga; vi ste to povzročili; trpite, kakor ste dopustili, da trpi človek in žival.« (Iz Preroka 15)
USTAVNE PRAVICE ŽIVALI SO POHOJENE.
Razlog teptanja ustavnih pravic živali leži v definiciji: Kdo ali kaj so živali? Zgodovinsko gledano so religije najprej učile svoje vernike, da so živali vegetativna in brezdušna bitja, ki naj bi jih Bog ustvaril človeku za hrano, obleko in druge potrebščine, kar je v toku zgodovine sprejel tudi del znanstvenikov, filozofov in teologov. To je bilo posredovano in se posreduje na prihodnje generacije, vse do današnjega dne. Nasproti tej trditvi so nastopali in nastopajo veliki misleci in Božji glasniki, ki so poučevali in poučujejo, da so živali enako kot mi, ljudje, mikrokozmos v makrokozmosu in glede na to v svoji notranjosti in naravi svobodna bitja z dušo, in to na stopnji svoje zavesti. Govorili so tudi o tem, da vsako nespoštovanje kozmičnih zakonov glede živali vodi človeštvo prej ko slej v kolaps narave in celotnega planeta Zemlja. Kdo lahko danes trdi, da obstoječa civilizacija ni pred kolapsom? Ustavni zakoni za zaščito živali so smokvin list, pod katerim se skrivajo industrije, predvsem mesna in farmacevtska, kot tudi paranoičnost lova – na kratko, diktatura uničevanja živali.
Kaj Stvaritelj vsega vidnega in nevidnega misli o naravi in živalih, beremo v Jobovi knjigi V Jobovi knjigi je zapisano, koga vprašati, če želimo pomagati živalim, tam beremo: »Vprašaj živali, one te bodo o tem poučile; ptice na nebu, one ti bodo povedale. Govori Zemlji, ona te bo učila, ribe v morju ti bodo o tem povedale. Kdo ne bi vedel poleg vsega tega, da je Gospodova roka vse to storila? V Njegovi roki počiva duša vsega življenja in duh vsakega človeka.« Nedvomno je, da te Božje besede obvezujejo človeštvo, da zgradi miroljuben svet za vse stanovalce planeta Zemlja.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice že desetletja sledi ciljem za zaščito živali, življenjskega prostora, hrane, miru in prebivališča za vse vrste živali. Kljub nenaklonjenemu razpoloženju večine ljudi in politike do živali je v Sloveniji vsak dan vse več ljudi, ki postopoma odpirajo svoje srce za živali. Dragi prijatelji živali in soborci za življenje in pravice živali v Sloveniji, mnoge domače pa tudi prostoživeče živali neprestano prosijo, da bi jim pomagali, prosijo za varen prostor za svoje življenje v svobodi, brez lova, prosijo za vodo in hrano. Prosijo, da se jim zagotovi glas v javnosti, kjer živimo, da jim zagotovimo glas preko medijev – časopisov, radia in televizije.
Kdor ima namen kakorkoli pomagati živalim, bo našel pot in možnost, da pomaga. Kako začeti? Mogoče najprej skrbeti za živali v okolici svoje hiše - ponuditi jim potrebno vodo in hrano. Spremljati jih z dobrim prijateljskim odnosom, z dobrimi mislimi in občutki. Živali nam bodo povrnile s hvaležnostjo, ki se dotakne našega čustvenega sveta, nas osrečuje.
Besedilo Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, str. 20-21.
Človek teroriziran in ubija živali
