Mnogi vemo, da lahko na Zdravi televiziji gledamo izredno dobre, zanimive in aktualne oddaje. Ena izmed takšnih je oddaja z naslovom ŽALOSTNA NARAVA IN OGROŽEN SVET. Podajamo vam delček vsebine iz nje.
Zelo žalostno dejstvo, ki mu je posvečene komaj kaj pozornosti, je: NEIZREKLJIVO TRPLJENJE CELOTNE NARAVE ZARADI ČLOVEKOVIH DEJANJ. Narava, torej minerali, rastline in živali, niso nikakršna »stvar«, temveč je vse sestavljeno iz energije in medsebojno povezano. Vse ima zavest, ki jo predihava Božji ôd, zato čuti in trpi prav tako kot mi, ljudje. Nekateri znanstveniki so to potrdili. Kljub vsemu se mnogi, predvsem tisti na oblasti, vplivni in uradni mediji, do tega vedejo ravnodušno. Celotna narava je postala zelo žalostna zaradi vsakodnevnega trpljenja, ki ji ga povzroča človek. Toda ta ne sliši niti obupanih krikov živali v klavnicah, kaj šele krika celotne narave!
Predstavljajmo si, da se nenadoma vse bolj približuje strašen, glasen hrup. To je 70-tonski tank. Od kod je le prišel? S svojo 70-tonsko težo in težkimi, velikimi in širokimi gosenicami se je pravkar prebijal čez travnik ter globoko zmečkal vse, kar je tam živelo. Na zemlji in v njej je množica majhnih, nedolžnih živih bitij, ki tam živijo v popolni harmoniji in absolutni enosti ter so povezana s kozmosom. Iztrgani so ven, zmečkani, njihov življenjski prostor je uničen. Na tem rodovitnem in vabljivem travniku, ki je bil poln brenčanja in žvrgolenja ter poraščen z neštetimi travami in cvetjem, so se naselile tudi travniške gnezdilke, kot sta škrjanec in čapljica, in skrbno zgradile svoja gnezda. Ta so zdaj popolnoma povaljana z verigami 70-tonskega tanka. Starši teh mladih ptičkov ne bodo razumeli, kaj se jim je zgodilo. Kot vsako čuteče in živo bitje čutijo globoko bolečino. Tudi črvi, hrošči, miši, krti, nešteto trav in cvetlic vseh vrst ter milijarde mikroorganizmov so bili prav tako uničeni. Na polju so ostale le globoke sledi tankovskih verig. Pod sledmi je zemlja popolnoma stisnjena in še veliko, veliko let ne bo nudila življenjskega prostora.
Žalostna narava.
Nenadoma se zasliši strahovit pok. Na travniku zavlada mrtvaška tišina, ni več slišati niti ene majhne živali. Težek tank je pravkar izstrelil protioklepni uranski izstrelek. Zakaj? Kako to? Več sto let star hrast, obdan z živo mejo, je bil zadet in raztreščen. Za vojsko? Preprosto udarec v prazno. Vse je razpadlo v prah in iveri, vse je v plamenih. V pokrajini je videti samo še veliko gorečo luknjo. Vsa drevesa, grmičevje in trave s pticami, žuželkami, metulji, hrošči, mravljami in pikapolonicami, polži in številnimi drugimi bitji so prav tako uničeni.
Žalostna narava.
Kdo bo to popravil? Kdo bo uničena drevesa in grmovnice spet obudil v življenje? Kdo lahko tem majhnim in velikim živim bitjem, ki so tako dragocena, znova vdihne življenje? Kdo lahko
obnovi njihovo dobro komunikacijsko omrežje? In kdo bo poskrbel za živalske družinske člane, ki so še živi in morda poškodovani? Za ljudi je vse to majhno, drobno, nepomembno, nevredno omembe.
In vendar, kakšne so posledice protioklepnega izstrelka, ki vsebuje uran?
Ne »samo«, da eksplodira in gori! V njem se nahaja radioaktivni uran, ki je zelo strupen in ima življenjsko dobo 4,5 milijarde let, gori pa v majhnih nanodelcih. Človek bi lahko rekel: »Popolnoma nepomembno, saj teh delcev sploh ni mogoče videti.« Toda če te delce vdihavamo, lahko povzročijo smrtonosne rakave tumorje in za več generacij popačijo genetsko kodo vseh živih bitij. Celotna območja so onesnažena za mnogo, mnogo let in tako neprimerna za bivanje.
Ogrožen svet!
Vsi materiali, ki jih uporabljajo v vojni, zastrupljajo okolje ter podnebje, in to po vsem svetu. Kovine, laki, plastika, redke zemljine onesnažijo velika območja Zemlje za mnogo let. Veter in dež vso to umazanijo raznašata po vsem svetu in velik del svetovnega prebivalstva zboli. Strupen, lahko topen uran npr. poškoduje tudi jetra ali pljuča. To so živčni strupi, ki lahko povzročijo bolezni imunskega sistema. Radioaktivnost teh delcev, shranjenih v kosteh, poškoduje celice kostnega mozga. Ves ta strup pa ne škoduje samo ljudem, temveč tudi okolju, živalim, rastlinam, življenju v zemlji, vodovjem in podtalnici. Ti strupeni delci se, kot omenjeno, širijo po zraku in vodnem tokokrogu, zato jih najdemo povsod v naravi. Prej ko slej se preko hrane neizogibno znajdejo na naših krožnikih. Ali bo torej prišel dan, ko se bomo vprašali, ali naj jem, kar je na mojem krožniku in zaradi tega zbolim, ali naj raje ničesar ne jem?
Žalostna narava in ogrožen svet, ki ga je povzročila človeška roka!
Vse je energija in nobena energija se ne izgubi! Kdo torej nosi odgovornost za vse trpljenje? Ali se bo ta uničevalna energija prej ko slej vrnila k svojemu izvoru, k človeku? Univerzalni zakon se glasi: Kar človek seje, bo tudi sam žel. Človek ustvarja raketne sisteme, bombe, granate in tako z neštetimi strupenimi snovmi onesnažuje okolje in zrak, ki ga dihamo. Potem se čudimo, da se bolezni dihal povečujejo, vendar še naprej dobavljamo orožje in strelivo. Vsa ta vojna umazanija se širi v ozračje po vsem svetu. Kaj nam potem veter danes prinaša nazaj?
Strup!
Vsem je znano Zlato pravilo: »Kar ne želiš, da kdo stori tebi, ti drugemu ne stori!« To preprosto, nedvoumno življenjsko načelo bi lahko takoj ustavilo vsako vojno, če bi le prepoznali: »Nočem biti ubit in razkosan. Prav tako nočem biti pod pritiskom in grožnjo orožja ter prevaran z lažmi – torej tega ne počnem drugim.« To spoznanje bi lahko pripeljalo do tega, da bi namesto velikanskih milijardnih vsot denarja za dobavo in uporabo orožja, ki je postalo neuporabno, končno olajšali številne potrebe in trpljenje.
ALI BO TOREJ PRIŠEL DAN, KO SE BOMO VPRAŠALI, ALI NAJ JEM, KAR JE NA MOJEM KROŽNIKU IN ZARADI TEGA ZBOLIM, ALI NAJ RAJE NIČESAR NE JEM?" ŽALOSTNA NARAVA IN OGROŽEN SVET, KI GA JE POVZROČILA ČLOVEŠKA ROKA!
Zlato pravilo je namenjeno vsakemu posamezniku. Velja tako za politike, voditelje in cerkvene može kot tudi za ljudi iz ljudstva, kajti vsi bi se morali obrniti k Svobodnemu Duhu. Obrnili naj bi se k univerzalnemu življenju – Bogu, ki biva v nas in v vseh oblikah življenja. Zato zadeva vsakega posameznika, da svoje življenje usmeri v skladu z Zlatim pravilom: da premisli o svojih nazorih, navadah, komunikaciji s soljudmi in odnosu do celotne narave, da, o vsem, kar živi v naravi in želi biti spoštovano in ljubljeno, kot si želi vsak od nas. Za to ne potrebujemo nobene religiozne institucije, nobene politične stranke, niti vojske in tehnologije. Dovolj sta iskrenost in delo na sebi! Tako bi si narava končno lahko oddahnila in znova našla svoj čudovit nasmeh v korist vseh.
Zaželimo si, da bi vsak od nas v svojem srcu vedno bolj čutil, kaj čuti narava in kakšno sporočilo ima za nas, da bi se lahko ponovno združili z življenjem.
Besedilo; Karmen Brumen
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, str. 18-19.