O aktualnih družbenih vprašanjih v zvezi z izkoriščanjem živali smo se pogovarjali z izrednim profesorjem dr. Tomažem Grušovnikom, ki je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Njegova raziskovalna dejavnost se nanaša na okoljsko etiko, medvrstno etiko in etiko v vzgoji in izobraževanju, na Oddelku za psihologijo Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije iste univerze pa poučuje predmet etika in človečnost. Da je bil za nas res pravi sogovornik, se prepričajte sami.
Klavnice so tovarne smrti. Vsi vemo, da obstajajo. Tisti, ki kupujejo njihove izdelke, jih podpirajo, da svoje delo opravljajo še naprej. Niso krive klavnice za pobijanje živali, niso krivi živinorejci, za njih je to le posel za preživetje. Krivi so potrošniki, ki jim ta posel zagotavljajo. Kako narediti spremembe v potrošniški družbi, kako ozavestiti potrošnike, jih narediti kritične in ustvariti pravičnejšo družbo za ljudi in živali? O tem smo se pogovarjali s filozofom, izrednim profesorjem in višjim znanstvenim sodelavcem dr. TOMAŽEM GRUŠOVNIKOM s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki je hkrati tudi predsednik Slovenskega filozofskega društva.
Ali vas stisne pri srcu, ko na cesti srečate kamion, poln mladih živali, bikcev, prašičkov ali piščancev, ki je na poti v klavnico? Če pogledate posnetek aktivistov izpred klavnice, vidite, da vsakih nekaj minut pred klavnico pripelje nov kamion z mladimi živalmi. Dan za dnem, kamion za kamionom, pred vsako klavnico na obrobju skoraj vseh slovenskih mest. Na posnetku aktivistov (9. 8. 2019 pred klavnico Košaki v Mariboru) lahko opaziš celo mamo kravo z mladim teličkom. Kje imajo ljudje srce, da to počnejo? Z električnimi palicami delavci prisilijo živali, da vstopijo v klavnico. Prestrašene živali zaslišijo krike tistih, ki umirajo pred njimi, dokler niso same na vrsti za smrt. Kako lahko ustavimo ta holokavst nad živalmi?
Težava nasilja v sodobnih družbah je v tem, da je sistemsko. To pomeni, da je nasilje vgrajeno v družbo in njeno delovanje, denimo nasilje do okolja, migrantov, ekonomsko šibkih in seveda tudi do živali. Preprosto povedano: če želite kupiti paradižnik, ga boste težko dobili brez plastične embalaže; če boste kot žrtev vojne zbežali v varnejšo državo in tam želeli pošteno delati, ne boste dobili dovoljenja za delo; in če boste lačni, na bencinskem servisu ne boste dobili veganskega sendviča. Nasilje je sistemsko in s tem normalizirano – zdi se, da »ne more biti drugače, kot je«, da »mi ne bomo mogli ničesar spremeniti« in celo, da je tako »prav«.
Poglejmo na ta problem še drugače: ljudje smo drug do drugega danes zvečine zelo prijazni. Lepo se pozdravljamo, če koga po nesreči pohodimo v trgovini, se vljudno opravičimo, pišemo si prijazno pošto, tudi če nam gre kdo na živce, potrpimo. Težava torej niso medosebni odnosi, ampak sistem. Sistem, ki proizvede klavce, tako mesarje kot poklicne vojake, na katere potem pade breme opravljanja »grdega dela«, pri čemer se odgovornost posameznega potrošnika porazgubi. Veliko ljudi reče: »Saj tega ne počnem samo jaz. To počnejo vsi. Če ne bi jaz, bi pa drugi.« Na ta način prenesemo odgovornost na poklicne jemalce življenj, sami pa si operemo roke, češ da so vsega krivi oni, mi pa ničesar. A v resnici je tako, da so ljudje, ki opravljajo te poklice, pogosto tudi sami žrtve: žrtve svojih demografskih okoliščin, saj ponavadi zaradi ekonomskih ali morda kakšnih drugih razlogov niti nimajo prave poklicne izbire.
Pravzaprav sem sam prepričan, da so izgledi v smislu čedalje večje sistematizacije in avtomatizacije nasilja slabi. Po mojem mnenju bo civilizacija čedalje bolj posegala po napravah, ki bodo grdo delo opravile namesto človeka. To se vidi že danes: velike farme z deset tisoči živali lahko upravljamo tako rekoč daljinsko, brez človeka, enako kot lahko streljamo ljudi iz brezpilotnih letalnikov na drugi celini. Veliko nevarnost za človeštvo tako vidim v procesu, ki bo ubijanje čedalje bolj prepuščal robotom in avtomatiziranim napravam in ga s tem spodbujal, saj ga bo na nek način pometel pod preprogo. Prepričan sem, da čez deset, dvajset let v klavnicah sploh ne bo več zaposlenih ljudi, razen seveda operaterjev popolnoma avtomatiziranih tekočih trakov, ki pa ne bodo imeli nobenega fizičnega stika z »živino«. Kako to spremeniti? Kar se tiče živali, je zgodba zelo preprosta: nehajte jesti meso in uporabljajte čim manj živalskih izdelkov. Kar se tiče vojaške industrije, pa žal ne vidim tako enostavne rešitve na obzorju.
POMEN VREDNOT
Smo del potrošniške družbe, ki odobrava vse zgoraj omenjeno. Vsaka družba je sestavljena iz posameznikov in mnogi se ne strinjajo s splošno uveljavljeno prakso holokavsta nad živalmi. Katere vrednote mora razviti posameznik, da se ga takšna dogajanja dotaknejo, da doume, da gre za ubijanje nedolžnih živali, da končno spozna, da to ni prav? Na kakšen način se te vrednote oblikujejo?
Mislim, da težava ni v tem, da teh vrednot ne bi imeli ali vedeli zanje, pač pa v tem, da jih postavimo v oklepaj, in sicer ravno zaradi tega, ker nam zgoraj omenjena sistematizacija in avtomatizacija nasilja omogoči, da se od neposredne krutosti učinkovito distanciramo in se hkrati izognemo odgovornosti. Ljudje tako govorijo: »Ah, saj ta klobasa je tako ali tako že na polici, zakaj je potem ne bi pojedel?« (Pri čemer priročno pozabijo na vsem jasno dejstvo, da te klobase seveda ne bi bilo, če ne bi kupili prejšnje …). Rečejo tudi to, kar sem omenil že zgoraj: »Kaj pa lahko jaz naredim? Če ne bom jaz pojedel kure, jo bo pa kdo drug!« Še drugače: ni težava v tem, da se nas klanje in trpljenje ne bi dotaknilo – vsakemu, razen res zanemarljivemu odstotku patološke populacije, je klanje, ki ga spremljajo kri, umiranje in vreščanje živali, sila zoprno, zato se mu želi izogniti. Težava je v tem, da smo pametne opice izumile način, kako lahko druge, ki so manj srečni, prisilimo v grda dela, da jih opravljajo za nas, pri tem pa si čez glavo poveznemo prevezo, zaradi katere ne vidimo in ne slišimo slabih stvari okoli sebe, tako da lahko v miru ob glasbeni spremljavi povečerjamo svoj zrezek. Gre za pojav, ki ga sam imenujem »hotena nevednost«. Moja teza je, da problem v etiki ni pomanjkanje informacij in empatije, ampak načrtno izogibanje informacijam in priučeno zadrževanje sočutja oziroma otopevanje.
RAZŠIRITEV SOČUTJA NA VSE ŽIVALI
Tisti, ki imamo doma pse in mačke, si lažje predstavljamo trpljenje rejnih živali. Znamo se vživeti vanje in vemo, kako se počutijo, ko se jim dogajajo krute živinorejske prakse, npr. ko mami kravi odvzamejo komaj rojenega telička, ko morajo v smrt tako mladi, pa bi radi živeli … Kaj pa tisti, ki stikov z živalmi nimajo? Kako naj ti razširijo svoje sočutje na vse živali?
Hm … Tukaj vidim problem. In sicer: če imam hišne ljubljenčke, sem morda res bolj dovzeten za neposredno trpljenje drugih živali, vendar je problem v tem, da si spet nadenem prevezo okoli oči in da svojim ljubljenčkom te zaklane živali tudi dajem kot hrano … To je zame osebno velika moralna dilema, saj sem velik ljubitelj psov. Skratka: mislim, da imamo tisti, ki imamo hišne ljubljenčke, enak problem kot oni, ki ne razširijo svojega sočutja na živali. Žal. V razmišljanju pač moramo biti dosledni in si priznati vse, tudi to, česar najraje ne bi radi slišali in vedeli. Dejstvo pa je, da je načrtna vzreja velikih psov, ki pojedo velike količine mesa, enako problematična kot človekovo uživanje mesa. Sam skušam to vsaj malo kompenzirati s tem, da imam pač čivave …
A paradoks, da smo po eni strani ravno ljubitelji domačih živali – predvsem psov in mačk – med tistimi, ki ne razširimo sočutja na vse živali, ostaja in ni ga tako enostavno rešiti …
Seveda razumem, da psi in mačke nimajo takšne izbire glede diete, kot jo ima človek. Preprosto bolj potrebujejo meso. Vendar pa to dejstvo ne opraviči tega, da takšne živali načrtno vzrejamo.
To, da jih rešujemo iz zavetišč, je morda še nekako združljivo z idejo etike živali, saj pomagamo preživeti bitjem, ki so se slučajno rodila in so pač tukaj z nami na svetu. To, da produciramo taka bitja, ki morajo jesti druge živali, zaradi lastnega užitka in prestiža, pa je skoraj še bolj sporno, kot če bi preprosto sami jedli meso.
Institucija »hišnega ljubljenčka« je tako polna pasti in zelo zagonetnih moralnih dilem, med drugim tudi popredmetenja in komodifikacije živali, ki v očeh lastnika pogosto postane igračka, zaradi česar po mojem prepričanju bolj malo pripomore k dejansko moralnemu odnosu do vseh živih bitij. Konec koncev vsi poznamo škandale s preprodajalci psov in razmerami, v katerih živijo – in umirajo – te živali. Vse zaradi naše »ljubezni« do majhnih, puhastih, ljubkih kepic …
Skratka, pot do sočutja do vseh živih bitij je včasih bolj stvar racionalne argumentacije kot pa parcialnih občutij, ki so nezanesljiva, ker jih pritegne tisto, kar je tukaj in blizu, medtem ko pozabijo na oddaljeno in skrito, kar pa so ravno živali v industrijski proizvodnji mesa.
PRESEČI EGOIZEM IN UDOBJE
Mnogi ljudje so egoisti in mislijo le na svoje udobje. Ali je te sploh mogoče premakniti iz cone udobja?
Ne vem, če se lahko s tem popolnoma strinjam. Mislim, da videz, da smo egoisti, ustvarja ravno distanciranje od nasilja, to, da smo se načrtno oddaljili od vsega, kar bi vzbujalo neugodje. Če smo namreč osebno priča kakšni slabi stvari, denimo nesreči, nas bo velika večina spontano pomagala, čeprav bomo zaradi tega na »izgubi«.
Skratka, egoizem je morda v tem, da si zatiskamo oči. Dvomim pa, da lahko rečemo, da smo, kadar smo soočeni s konkretnimi situacijami, tudi povsem brezčutni. To so morda samo določeni vojaki in policisti, ki so vnaprej trenirani tako, da ne smejo pokazati sočutja, pa čeprav je tudi v teh vrstah – v to sem prepričan – več dobričin in mehkosrčnežev kot pa brutalnežev. Ljudje smo pač ljudje in težko najdemo kje koga s kamnom namesto srca. To so zgolj redki patološki primerki.
Težava je, kot rečeno, v tem, da sistemsko skrivamo nasilje. Poglejte, konec koncev, kako je sistem iz naših življenj izločil starajoče se in umirajoče ljudi, ki tiho in nemo izdihujejo v prenapolnjenih domovih za ostarele, da s svojo počasnostjo in iztekanjem življenja ne bi »pokvarili« mladostniškega vzdušja, ki mu naša kultura daje prednost. Ne gre za to, da starejših ljudi ne bi marali kot oseb; gre za to, da je sistem tako naravnan, da starostnike enostavno izloči iz hitrega tempa današnjega življenja.
PRESEČI TRADICIJE, NAVADE IN VERSKE PRAKSE
Zakoreninjene tradicije, navade in škodljive verske prakse (npr. ob verskih praznikih, ko se – kljub zapovedi Ne ubijaj! – pobije največ živali) živimo že od otroštva. Kaj se mora zgoditi, da smo jih sposobni kritično prevrednotiti in preseči?
Občutek imam, da imajo te prakse manj skupnega z vero kot s preprostimi običaji, ki so danes prepleteni s potrošništvom.
Že sami ste opozorili na nevzdržno napetost med načeli in prakso, med zapovedjo "Ne ubijaj!" in verskimi običaji. Toda kot rečeno gre tukaj po mojem mnenju prej za stvar navade kot vere. Poznam veliko vernih ljudi, ki ne jedo mesa ali se mu zelo izogibajo – po navadi gre za tiste zares verne, globoko religiozne ljudi.
Morda običajem pravzaprav sledijo bolj tisti, ki o veri in osnovnih verskih sporočilih ne razmišljajo kaj dosti in svojo »vernost« razumejo bolj v smislu slepega sledenja navadam.
Sprašujete pa me, kako lahko to vpetost v okolje in običaje presežemo … Morda je odgovor na to kritično mišljenje oziroma kritično prevrednotenje, ki ga omenjate. Seveda pa se ob tem takoj postavi vprašanje, kaj je tisto, kar takšno mišljenje omogoča. Po mojih izkušnjah je to na eni strani pogum, na drugi pa tudi družbena klima, ki vsaj dopušča odstopanje od povprečja, če ga že aktivno ne spodbuja.
V družbi, kjer vlada močan konformizem, torej pritisk, da se posameznik prilagodi ostalim, bo namreč zelo težko razvijati kritično mišljenje, saj bo to pomenilo izolacijo za vsakega, ki si bo drznil kaj narediti malo drugače.
Če pa ustvarimo takšne pogoje, da spodbujamo različnost, potem je to lažje.
Sam sem predavatelj in v predavalnici se takoj vidi razlika med učiteljem, ki želi, da se z njim vsi strinjajo, in tistim, ki sprejme različna razmišljanja. Zgolj pri slednjem lahko upamo na vznik kritičnega mišljenja, saj bodo samo tam ljudje dobili občutek, da bodo sprejeti tudi, če bodo razmišljali drugače in da jih zaradi tega ne bo nihče obsojal.
Pomembno, skratka, je, da se potrudimo dopustiti drugačnost, pa čeprav nam velikokrat gre v nos in čeprav smo sveto prepričani, da imamo mi »bolj prav«.
Seveda pa je to veliko lažje reči kot narediti: sam se praktično dnevno ujamem v svoji lastni zaplankanosti …
IZOBRAŽEVALNI SISTEM IN ETIKA DO ŽIVALI
Glede na to, da so otroci izredno sočutni do živali, lahko govorimo o zlorabi otrok. Starši, šola in družba v celoti iz njih naredijo čustvene robote brez sočutja. To bi lahko preprečili tudi v šolah, a tudi te so samo odraz družbe. Ko pa jih v šolah še peljejo na živinorejske kmetije, le še bolj utrdijo prepričanje, da je izkoriščanje in ubijanje živali normalno. Kaj bi po vašem mnenju šole oz. učitelji lahko naredili za ohranitev sočutja otrok do drugih živih bitij in za ozaveščanje o pravicah živali?
Predvsem se moramo posvetiti izobraževanju učiteljev. Sam učim na pedagoški fakulteti in res je neverjetno, kako stereotipno bodoči učitelji in vzgojitelji včasih razmišljajo o živalih. Pogosto je dejavnost za vrtčevske otroke to, da se jih pelje na kmetijo, kjer potem kmet razlaga, »za kaj« je kakšna žival, pri čemer nihče niti ne opazi, da smo prav mi tisti, ki smo živali »naredili« za hrano in da bi lahko bilo tudi drugače.
ANTROPOCENTRIZEM, po katerem je vse na svetu zaradi koristi za človeka, je zelo razširjeno stališče in pritihotapi se v vse pore življenja. Že na ravni slikanic in igrač za najmlajše otroke. Pomislite, recimo, na igrače v smislu »kmetije« – v embalaži so poleg skednja, traktorja in orodij še kokoši, pujsi in krave, kot da gre v tem primeru enako za stvari kot v prvem.
Že z igračami otroke učimo, »čemu« so namenjene rejne živali. S tem otroke socializiramo v nasilje nad živalmi. Gene Myers je tako uspešno pokazal, da so mlajši otroci bolj empatični do prašičev in krav kot starejši, to pa zato, ker starejše že naučimo, »za kaj« so krave in prašiči ter da je posledično povsem normalno, da jih zakoljemo več milijard na leto. To sta natanko tista sistematizacija in distanciranje od nasilja, o katerih sem govoril prej.
Podobno kot s predsodki do živali je s predsodki do ljudi. Dejansko sta si specizem (diskriminacija na podlagi vrste) in rasizem zelo sorodna. Včasih se uči geografijo na ta način, da se pokaže, recimo, na razliko med Slovenijo in Afriko, pri čemer se sploh ne opazi, da je prvo dvomilijonska država, drugo pa milijardni kontinent! Kako, za vraga, lahko to dvoje sploh primerjate? To je veliko huje kot primerjanje jabolk in hrušk – prej je primerjanje jabolk s celim oddelkom za sadje in zelenjavo, pa še z gospodinjskimi aparati povrhu, ali pa primerjanje ene barve z mavrico, ki vsebuje vse druge. Absurd …
V resnici je to isto kot iskanje razlik med »človekom« in »živaljo«, pri čemer se sploh ne opazi, da imamo na eni strani eno vrsto, na drugi pa 7,77 milijona vrst, od katerih so številne bolj podobne človeku kot pa druga drugi.
Takšno poučevanje je mogoče samo in izključno zaradi predsodkov in žalostno je, da se ti predsodki v vzgojno-izobraževalnih ustanovah včasih še krepijo, namesto da bi se razgrajevali. Vidite, ravno zato pa je tako pomembno, da imamo kvalitetno izobraževanje učiteljev in da se s kolegi in kolegicami na pedagoških fakultetah trudimo, da bi bodočim učiteljem vsaj malo odprli oči in jih ozavestili glede tega, kar nekritično sprejemajo iz okolja in nato potem še širijo v učilnicah.
POLITIČNI SISTEM
Korenite spremembe v družbi bi lahko naredili politiki oziroma državni organi, ki jih izvolimo (predvsem Državni zbor in Vlada). Sprejeti bi morali prave odločitve za promocijo zdravja, spodbuditi zdravo rastlinsko prehranjevanje državljanov na vseh nivojih in preusmeriti državne subvencije s področja živinoreje na ekološko rastlinsko kmetijstvo. Dejstvo pa je, da sta mnogokrat bolj kot skupno javno dobro pomembni politična usmerjenost politikov in podvrženost lobijem (predvsem živinorejskemu) pod krinko profita. Verjetno bi se temu lahko uprli le odločni politiki. Kakšne osebnostne kvalitete bi morali imeti politiki, da bi naredili več za skupno dobro? Kako naj jih pred volitvami prepoznamo?
Sam mislim, da je za politiko bolje, če ne temelji na močnih in karizmatičnih osebnostih, ampak na treznih, racionalnih argumentih in na vestnih, marljivih in odgovornih uradnikih.
Raje imam tihe in zbrane politične govore kot pa nastopaštvo, kot ga lahko vidimo v našem državnem zboru, kjer smo res priča podpovprečni retoriki – sam si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi, denimo, predaval na tako nizkem govornem nivoju. Mislim, da bi študentje upravičeno zapustili predavalnico …
No, želim reči, da bi politiko morali voditi argumenti, ne karizma. Kajti karizma je dvorezen meč: če imaš srečo, se bo močan, trd, neizprosen karizmatični politik zavzemal za prave stvari, kaj pa, če je nimaš?
Potem boš imel opraviti z najrazličnejšimi Trumpi, Putini, Erdogani in podobno sumljivimi osebnostmi, ki se ne zavzemajo za prave stvari. V resnici se ti bo veliko prej zgodilo, da bo karizmatična oseba karizmatična na napačen, populističen način. Pomislite namreč, koliko zgodovinskih političnih osebnosti je bilo karizmatičnih na »pravi« način. Morda Gandhi, Mandela in Luther King – četrtega se že več ne spomnim, pa še tretji je bil bolj pridigar kot politik. Problematičnih pa je kolikor hočete …
Dobrega politika tako ne spoznate po nastopu, ampak po političnem programu, ki ga natančno preberite in pretresite. Manj kot bo notri bombastičnih obljub in več kot boste tam našli argumentov, bolje bo. Merklova se mi zdi dobra političarka ravno zato, ker ni bombastična in ker je tiha, predana in trezna. Zdaj pa njo primerjajte s Salvinijem. Katastrofa … Torej: ne zaupajte hitrim občutkom! Zanesite se le na argumente!
Skratka, v politiki je treba treznosti pa tudi več daljnovidnosti kot je je danes, nikakor pa ne nastopaštva in obljub. Problem profita in kapitalskega toka, ki ga omenjate, je zvezan namreč z daljnovidnostjo. Če bi bili daljnovidni, seveda ne bi oklevali s prehodom na rastlinsko prehrano in živinoreje bi bilo zgolj za vzorec. Zdaj pa kujemo zaslužke na račun prihodnjih generacij, tako da gnoj odvržemo na pleča drugega. Nasploh se mi zdi, da je to glavna krivica kovanja današnjih dobičkov: stroške proizvodnje v smislu absorpcije stranskih proizvodov preprosto eksternaliziramo in naložimo na pleča drugim. Prav bi bilo, da tisti, ki najbolj onesnažujejo okolje, za to tudi plačujejo … Sam pa sem že v svoji knjigi omenil, da je problem implementacije etike živali ta, da grejo njene ideje na škodo milijonskim finančnim tokovom, ki jih bo potrebno preusmeriti. To seveda ni nemogoče – denar se namreč hitro obrača –, bo pa zahtevalo nekaj časa in truda. Spet pa je kar precejšen del odgovornosti za to na potrošniku. Nekdo je enkrat rekel, da v demokratičnih družbah nimamo volitev le enkrat na vsake štiri leta, temveč vsakič, ko gremo v trgovino. Dejansko glasujemo s tem, kar kupimo.
MEDIJI
Vemo, da imajo mediji izredno velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja, odvisni pa so od kapitala, ki jih financira. Zato bi morala vmes poseči država in prepovedati škodljive oglase, ki ljudi zavajajo in jih usmerjajo stran od zdravja, varovanja okolja in čutenja živali. Pri vsakem oglasu za živalske izdelke bi moralo biti opozorilo, da to škoduje zdravju, podobno kot za tobačne izdelke. Ali menite, da bi takšen ukrep države usmeril ljudi na pravo pot?
Ne. Mislim, da je takšno poseganje države v življenja posameznikov zelo slaba ideja, saj diši po totalitarizmu in ideološki kontroli državljanov. Osebno sem proti gonji proti kadilcem in ne vidim, zakaj bi potem zagovarjal institucionalizirano gonjo proti tistim, ki uživajo meso. Vsi ti argumenti »zdravja« so mi osebno zelo sumljivi in mi dišijo po moraliziranju, po puritanstvu, ideološki čistosti. Po tem, da je treba »nezdrave« odrezati. Že Foucault je pokazal, kako nevarno je lahko vmešavanje države v telesa ljudi z namenom zagotavljanja »zdravja«. To so, med drugim, počeli tudi nacisti, ki so želeli imeti »zdravo« populacijo.
Glavna značilnost pojmovanja države po novem veku je ta, da njena naloga ni pomagati ljudem dosegati dobro, temveč obramba državljanov pred slabim.
Čeprav se oboje zdi zelo podobno, gre v resnici za veliko razliko. Prvo razumevanje države namreč predpostavlja, da vemo, kaj je za ljudi dobro in da jim to tudi zakonsko predpisujemo. Še drugače: predpostavlja, da drugim vsiljujemo svoj pogled na srečo, npr. v obliki »zdravega načina življenja« ali »koristnosti«. To je, kot nas je naučila zgodovina, zelo slabo: poglejte samo verske vojne v Evropi v sedemnajstem stoletju, kjer je vsaka stran bila prepričana, da ve, kaj je dobro za drugo. S sorodnim problemom se danes po mojem mnenju sooča tisti del islamskega sveta, ki je fundamentalističen in konservativen, kjer v neskončnih državljanskih vojnah vsaka stran trdi, da ve, kaj je resnični nauk in ga posledično vsiljuje drugi, ki naj bi Preroka razumela »narobe«. Seveda je res, da so za temi vojnami pogosto strateški in finančni interesi, a ne moremo mimo dejstva, da se jih opravičuje s »pravo interpretacijo« religije.
Zdi se mi, da je to sicer splošni problem monoteizma, ki se zaradi svojega vztrajanja na »resničnem in edinem Bogu« zlahka radikalizira. Veliko bolje od vsiljevanja svojega pogleda na zdravo življenje je, da iskanje sreče enostavno prepustimo posamezniku, ki naj se sam odloči, ali želi živeti zdravo, verno in koristno ali ne, mi pa poskrbimo, da se nihče ne vmešava v njegovo izbiro sreče. Zato mislim, da je veliko bolje, če preprosto v ustavo zapišemo, da ŽIVALI NE SMEJO BITI LASTNINA – na tak način ne posiljujemo ljudi s svojimi idejami glede tega, kaj je »dobro«, »zdravo« in »koristno« zanje, ampak zgolj varujemo živali pred nasiljem oziroma poseganjem v njihovo dobro.
POMANJKLJIVA ETIKA
Antropocentrični odnos do rejnih živali kaže na izredno moralno plitkost družbe in državljanov, saj ne doumejo, da so živali čuteča živa bitja, ki si enako kot mi želijo živeti. To, kar jim kot družba povzročamo, je povsem nepotrebno, saj s tem ne škodujemo samo živalim, ampak tudi okolju oz. planetu kot celoti, preko nezdrave prehrane pa sebi in svojemu zdravju. Na kakšen način bi se družba lahko spremenila, da se to ne bi dogajalo?
Kdo so tisti akterji, ki bi k temu pripomogli? Kot rečeno, mislim, da ne gre za to, da tega ne bi hoteli doumeti, temveč za to, da se temu doumetju izogibamo. Čisto vsak namreč ve, da krava in prašič čutita bolečino. Človeka, ki bi pri zdravi pameti v to dvomil, ne boste našli. Ljudje kvečjemu mislijo, da je klavni proces brez bolečine, čeprav po mojem tudi v to ne verjamejo povsem: vedo, da bežijo pred resnico.
Kdo lahko spremeni družbo? Mislim, da jo lahko predvsem sami, saj smo konec koncev družba mi. Ljudje, ki uživajo družbeni ugled, imajo seveda še posebno moč, saj so lahko vzorniki, od Bandure naprej pa tudi dokazano vemo, da se ljudje učimo z zgledom. Toda ni nujno, da so naš zgled samo slavne in znane osebnosti.
V resnici smo vsi nenehno zgled drug drugemu. Če se recimo v štiričlanski družini nekdo odloči, da striktno ne bo jedel mesa, bo slej ko prej to vplivalo na celotno družino in zelo verjetno je, da bodo tudi ostali trije člani pojedli vsaj nekaj mesa manj in s tem rešili nekaj življenj. Kumulativno gledano bo učinek tak, kot da bi bila v družini dva vegetarijanca ali vegana. To se morda ne zdi veliko, a zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača … Hočem reči, da imamo posamezniki vendarle večji vpliv, kot se zavedamo.
Seveda pa je res, da moramo biti zelo vztrajni in načelni, kar je gotovo težko, še sploh na začetku poti, za katero smo se odločili, saj smo takrat pogosto osamljeni, velikokrat celo izolirani. Treba je vedeti, da številni ljudje, ki se odločijo za vegetarijanski ali veganski življenjski slog, po določenem bolj ali manj dolgem obdobju padejo nazaj v režim mesojedcev. Zakaj? Zato, ker so bili njihovi razlogi prešibki oziroma zato, ker je družba s sistemskim nasiljem naravnana tako, da ti razlogi sčasoma zbledijo: če je trpljenje živali skrito in če se aktivno izogibamo slabim informacijam, se je s časom čedalje težje spominjati prvotnih razlogov, zakaj smo se odrekli mesni prehrani.
ZAKLJUČEK
Če bi bili dobri do vseh živali, bi imeli dober občutek, mirno vest in dobro mnenje o sebi kot osebi in o družbi, v kateri živimo. Vedeli bi, da delamo dobro zase, za živali in planet. Kaj bi k tej misli še dodali?
K tej misli pravzaprav težko kaj dodam, razen tega, da bi se v takem svetu tudi sami počutili bolj varno in bolj sprejeto. Med zanimivejšimi dejstvi se mi zdi, da so, denimo, proti migrantom skoraj najbolj nastrojeni tisti ljudje, ki so med demografsko bolj ogroženimi – slabše izobraženi, revnejši, ranljivejši. Paradoks je, da bi ravno ti ljudje največ pridobili s sistematičnim zagovorom človekovih pravic, saj bi imeli trden temelj, na katerega bi se lahko oprli, ko bi zahtevali več pravice zase. Da je namreč kršenje pravic migrantov sorodno s kršenjem pravic lastnih državljanov, lahko jasno vidimo na Madžarskem, kjer je po kriminalizaciji beguncev sledil poskus kriminalizacije najrevnejših in najranljivejših prebivalcev – brezdomcev. Še drugače: kršenje človekovih pravic bo zmeraj najprej prizadelo najranljivejše, zato bi bilo najbolj logično, da bi se ti združili in najglasneje branili dosledno upoštevanje mednarodne zakonodaje na področju osnovnih pravic vseh.
Enako lahko po tej logiki trdimo za pravice živali: v resnici zagovor pravic živali hkrati pomeni tudi zagovor pravic človeka. Etika živali torej ni »prijazna« samo do živali, temveč do vseh bitij. Kot rečeno, bi se v takem svetu varneje počutili vsi. To je seveda v popolnem nasprotju z argumenti tistih, ki trdijo, da se pravice živali zagovarjajo na račun pravic ljudi in da bi najprej morali poskrbeti za ljudi, šele potem za živali. Ti ljudje ne uvidijo, da je vzrok trpljenja tako ljudi kot živali zelo soroden in da bi z njegovo odpravo pravzaprav odpravili trpljenje vseh.
Pripravila: Vilma Vrtačnik Merčun