ALEKSANDRA MIKULA (ROGAŠEVCI, PREKMURJE) SPRAŠUJE, VETERINAR ODGOVARJA
Zakaj postane pes bolj agresiven, če je priklenjen na verigo, in kaj bi svetovali skrbnikom, ki imajo psa na verigi?
Pes je tako kot vsaka žival bitje raziskovanja in svobodnega gibanja. To je del njegove entitete. Veriga je radikalna omejitev gibanja in svobode psa. Ključni frustracijski dejavnik je v izjemno malem krogu gibanja in v tem, da ko se pes vzdrami in npr. skoči proti človeku, dobi impulz zatezanja ovratnice. Pogojni refleks, ki nastaja ob tem, ustvarja regulacijo in bržkone tudi bolečino v povsem nepravem trenutku.
Iz tega sledi nepredvidljivost in tudi “agresija” takšnega psa. Lastniki, ki imajo psa na verigi, naj mu vsaj omogočijo velik krog gibanja, recimo s tem, da pripnejo verigo na jekleno vrv, ki je napeta na dolgo razdaljo, in potem na to vrv pripnejo verigo, ki drsi po jeklenici. Tako ima pes na voljo veliko več gibanja in tudi zatezanja je mnogo manj.
Kdaj je primeren čas za družino, ki ima majhnega otroka in razmišlja o tem, da bi se jim pridružil še pes? Kaj naj še upoštevajo, ko se odločajo za psa?
Tukaj je teorij veliko, vendar nobena ne daje želenega odgovora v celoti. Sam menim, da je veliko bolj kot to, kdaj se pes nabavi, pomembno to, zakaj se ga nabavi. Torej, če nam je jasno, kdo in kaj je pes za nas, potem je nenazadnje vseeno, ali pride v družino pred otrokom ali potem, ko že imamo otroka.
Kako gledate na to, da imamo zakon, ki pravi, da se psa uspava, ko ubije človeka?
To vprašanje je zelo delikatno. Posega v mnogo področij človekovega bivanja. Pes, ki ubije človeka, ne da bi bil za slednje iz strani skupnosti utemeljen razlog (policijski ali vojaški psi), je arhaično gledano bitje, ki se je popolnoma izneverilo naši predstavi o psu, torej živali, ki čuva in ščiti človeka. S tem je nekako prestopil Rubikon in postal nesprejemljiv za človeško družbo. Iz kolektivno psihološkega vidika je povsem irelevantno, zakaj in kako se je to zgodilo. Takšen pes ima oznako psa, ki ubija, in od nekdaj takšni psi niso bili več del človeške skupnosti. Zakonodaja je tukaj jasna. Ne razpravljam o tem, ali je to pravično ali ne z vidika skrbi za živali, pač pa z vidika, kako je lahko neki presedans sprejet v človekovem okolju. Žal je pač tako, da psa, ki ubije človeka, družba ne tolerira in to ne glede na vse moralno-etične dileme. Seveda je pa popolnoma jasno, da takšen pes mnogokrat ni nič kriv, saj je večkrat zgolj “preveč zavzeto” udejanjal vlogo čuvaja in tako zaradi sosledja dogodkov zdrsne v dramo, ki se konča s tragedijo.
Veliko ljudi pravi, kako pa bomo lahko gledali takšnega psa, ki je ubil človeka. Rekla bi, da isto, kot lahko gledamo človeka, ki ubije človeka. V vsakem primeru je slednje veliko hujši zločin. Saj tudi človeka, ki ubije človeka, ne gledamo, temveč ga še vedno v mnogih državah usmrtijo, drugod pa dajo daleč stran od oči v zapor, marsikje do konca življenja. Bi bilo smiselno imeti “zapore” za takšne pse?
Bržkone si česa takšnega ne more privoščiti nobena skupnost in nobena država. Bi se lahko našla kakšna druga rešitev za takšnega psa? Seveda bi se lahko našla, vendar, kot pravim, družba ni pripravljena in dvomim, da bo kadarkoli pripravljena na kaj drugega kot pa na evtanazijo takšnega psa.
Besedilo: Demitrij Osterman, dr. vet. med.