LAŽNE OBLJUBE
Industrija za poskuse na živalih je znana po tem, da svoje domnevne ‘uspehe’ pri poskusih na živalih medijsko učinkovito trži kot velike preboje v boju proti človeškim boleznim. AIDS, rak, Parkinsonova bolezen, arterioskleroza in številne druge človeške bolezni so bile v poskusih na živalih že neštetokrat ‘ozdravljene’, vendar kasneje o domnevnih čudežnih zdravilih ni več nobenega glasu, ker se izkaže, da pri ljudeh ne delujejo ali imajo nesprejemljive stranske učinke.
Tudi raziskave na področju ksenotransplantacije že leta obljubljajo serijsko menjavo okvarjenih organov. Ko je leta 1992 na svet prišla Astrid, prva genska svinja, ustvarjena za presaditev organov, so njeni ustvarjalci napovedali prve klinične poskuse na ljudeh v naslednjih treh letih. Švicarski farmacevtski gigant Novartis je leta 1999 napovedal, da bo lahko od leta 2010 dalje do 300.000 ljudi letno prejelo srce, jetra, ledvice ali trebušno slinavko od živali. Leta 2006 je bilo na konferenci v berlinskem Inštitutu Robert Koch govora o obdobju od štirih do petih let do uporabe pri ljudeh. Danes je raziskovanje ksenotransplantacije še vedno daleč od klinične uporabe.
Kolosalnih problemov ni mogoče rešiti niti z najbolj napredno gensko tehnologijo. Kljub temu raziskovalci še naprej neutrudno dajejo takšne lažne obljube. Leta 2018 je raziskovalec na področju ksenotransplantacij, Bruno Reichart z LMU München (Univerza Ludwiga Maximiliana iz Münchna) v medijih napovedal, da bo v treh letih ali celo prej mogoča transplantacija prašičjega srca na ljudi.
OGROMEN POSEL
V ksenotransplantacijo se vlagajo ogromne vsote denarja. Tako je Nemška raziskovalna skupnost (DFG) financirala velik projekt ksenotransplantacije prašičjih src opicam, v katerem je ponovno kot odločilen sodeloval Bruno Reichart z LMU München, poleg tega pa še Tehnična Univerza Dresden, Tehnična Univerza München, Medicinska fakulteta Hannover in še nekateri drugi inštituti.
Znesek podpore je znašal kar 15 milijonov evrov za obdobje trajanja projekta od leta 2016 do 2020. Ta znesek je približno enak tistemu, s katerim nemška država podpira celotno raziskovanje brez poskusov na živalih v celem letu. Težko je verjeti, da so projekt ksenotransplantacije ponovno podprli s tako ogromno vsoto denarja, potem ko je Nemška raziskovalna skupnost (DFG) v prejšnjih desetletjih v tovrstno raziskavo že vložila ogromne zneske v višini več deset milijonov evrov, ne da bi bila doslej prepoznana kakršnakoli resnična korist za ljudi. Leta 2004 je Reichart od DFG, ki se financira iz javnih sredstev, prejel tri milijone evrov, leta 2012 pa 13 milijonov. Če bi presaditev živalskih organov na ljudi kdaj postala realnost, bi to za zdravstveni sistem pomenilo znatne stroške.
Glavni dobičkar je farmacevtska industrija. Samo doživljenjsko zatiranje lastnega imunskega sistema bi za vsakega pacienta znašalo 15.000 evrov letno. Za ustrezno pripravljeno prašičje srce se pričakujejo cene do 50.000 evrov. Farmacevtski gigant Novartis je nekoč ocenil trg ksenotransplantacij na pet milijard evrov in upal, da bo dosegel več kot polovico tega trga. Kasneje je Novartis izstopil iz raziskav ksenotransplantacij z utemeljitvijo, da ni dovolj možnosti za uspeh. Sredstva in človeške vire, vložene v ksenotransplantacijo, bi bilo bolj smiselno nameniti raziskavam vzrokov in preventivni medicini, ki se osredotoča na paciente.
ZDRAVO ŽIVLJENJE IN SMISELNO RAZISKOVANJE
Raziskave na področju ksenotransplantacije obljubljajo preprosto rešitev za zapletene probleme. Ozko gledanje na zamenjavo okvarjenih organov pa preprečuje vpogled v številne vidike fenomena ‘bolezni’: prehrana, delovne in življenjske razmere, psihični in socialni dejavniki so pri tem mehanističnem pristopu izključeni. Iz obsežnih študij prebivalstva je znano, da je večina današnjih civilizacijskih bolezni posledica našega življenjskega sloga. Obstaja bojazen, da bodo ljudje z neomejeno razpoložljivimi nadomestnimi deli še bolj brezbrižno ravnali s svojim zdravjem. Raziskave na področju ksenotransplantacije vedno bolj oddaljujejo medicino od njene dejanske naloge, ki je preprečevanje, zdravljenje in ozdravljanje bolezni, pri čemer je v središču pozornosti pacient kot celota. Z bolj zdravim načinom življenja, npr. uravnoteženo vegetarijansko ali še bolje vegansko prehrano, zmanjšanjem uživanja alkohola in nikotina, manj stresa in več gibanja, bi bilo mogoče zmanjšati tri četrtine vseh smrtnih primerov zaradi bolezni srca in ožilja ter 90 % primerov sladkorne bolezni. Smiselne raziskave, ki so pomembne za ljudi, se lahko izvajajo tudi s kompleksnimi sistemi človeških celičnih kultur (npr. organoidi), večorganskimi čipi, populacijskimi in kliničnimi študijami.
Stare sanje naj bi se končno uresničile: tisoče ljudi naj bi bilo rešenih gotove smrti z neomejeno razpoložljivimi nadomestnimi deli. Ksenotransplantacija obljublja, da bo pomanjkanje darovalcev organov odpravila z gensko spremenjenimi živalmi. A poleg številnih medicinskih zapletov in ogromnih tveganj je ksenotransplantacija ena najhujših sprevrženosti sodobnih biomedicinskih raziskav, ki jo vodi obsedenost, da je izvedljiva.
Čuteča, trpeča bitja so ponižujoče degradirana v dobičkonosno tovarno organov. Četudi bi te raziskave imele kakršnokoli korist za človeštvo, ne sme biti dovoljeno vse, kar je izvedljivo.
Ksenotransplantacija (iz grške besede xenos = tuj) pomeni presaditev organov druge vrste, torej z ene živalske vrste na drugo ali z živali na človeka.
BREZVESTNI POSKUSI NA LJUDEH
Prvi poskusi ksenotransplantacije so dokumentirani iz leta 1906. Francoski zdravnik je pacientom z odpovedjo ledvic presadil svinjske in kozje ledvice. Vsi so kmalu umrli. Številni ponovni poskusi so se končali s smrtjo pacientov – prav tako tudi živali. Široka javna razprava o medicinski etiki in brezvestnih poskusih na ljudeh se je začela leta 1984 s primerom ‘Baby Fae’. Na smrt bolni novorojeni deklici so presadili srce pavijana, čeprav je takrat že obstajal postopek za kirurško popravilo srčne napake in kljub temu, da je bilo že znano, da bo srce pavijana zaradi zavrnitvene reakcije utripalo le kratek čas. Otrok je umrl po 20 dneh. Baby Fae je postala žrtev kirurške raziskovalne obsedenosti.
OGROMNI MEDICINSKI ZAPLETI
Že pri presaditvi organov s človeka na človeka pride do močnih zavrnilnih reakcij telesa, ki jih je mogoče obvladati le z doživljenjskim jemanjem zdravil za zaviranje imunskega sistema.
Pri prenosu iz ene živalske vrste na drugo je ta obrambna reakcija veliko močnejša. V nekaj sekundah ali minutah imunski sistem prejemnika napade tuje tkivo, kar povzroči močne krvavitve, napihnjenost organa in popolno uničenje tkiva. To hiperakutno zavračanje poskušajo obvladati z vnosom človeške dedne zasnove v živalskega darovalca. Imunski sistem prejemnika naj tako ne bi prepoznal organov teh tako imenovanih transgenih živali. Kljub temu bi morali pacienti doživljenjsko jemati zdravila za zmanjšanje imunosti. Poleg močnih stranskih učinkov, ki so s tem povezani, oslabitev lastnega imunskega sistema vodi v povečano dovzetnost za okužbe, ki jih je treba spet zdraviti z zdravili.
Kot ‘darovalec’ je v središču raziskav predvsem prašič. Vendar pa obstaja zaradi presaditve prašičjih organov na človeka potencialna nevarnost nekontroliranega širjenja doslej neznanih bolezni. Retrovirus PERV je vgrajen v gensko zasnovo prašičev in je zanje neškodljiv, vendar lahko okuži človeške celice v testni epruveti. S številnimi poskusi na živalih so poskušali problem PERV rešiti z genskim inženiringom ali na drug način. Toda kdo lahko jamči, da prenos živalskih organov na ljudi ne bo povzročil smrtonosne epidemije? Nihče ne ve, kako bo prašičji organ reagiral na človeški način življenja. Precej višje vrednosti holesterola pri ljudeh v primerjavi s prašiči lahko povzročijo zamašitev krvnih žil. Poleg tega ni znano, v kolikšni meri precej krajša življenjska doba prašiča vpliva na presajeni organ.
NEPREDSTAVLJIVO TRPLJENJE ŽIVALI
Uporaba prašičjih organov se pogosto opravičuje s tem, da se za prehrambene namene ubije veliko več prašičev. Vendar je etično zelo sporno, da se eno krivico opravičuje z drugo. Za posameznega prašiča ni pomembno, za kakšen namen je ubit. Poleg tega se pri raziskavah ksenotransplantacije pojavljajo veliko večje etične težave kot ‘samo’ ubijanje prašičev. Genska manipulacija in kloniranje transgenih živali pogosto ne prinesejo želenih rezultatov, tako da se večina živali ubije kot ‘odpad’. Poleg tega se živali gojijo v posebnih, brezpatogenih pogojih, tj. v nenaravnih pogojih z zmanjšano količino mikroorganizmov.
V raziskavah ksenotransplantacije se kot prejemniki organov uporabljajo nečloveški primati, predvsem pavijani, makak opice in javanske makak opice. Ksenotransplantacija pomeni nepredstavljivo trpljenje za te živali: od ulova v divjini, vzreje v katastrofalnih pogojih, pogosto večdnevnega prevoza po vsem svetu, neopisljivih pogojev gojenja v laboratoriju – pogosto v samici – do samega poskusa. Primati doživijo zavrnitev, tj. uničenje presajenega organa, pri polni zavesti. Umirajo v mukah, običajno v nekaj dneh ali tednih po operaciji.
Raziskave na področju ksenotransplantacije predstavljajo grobo kršitev temeljne vrednosti živali. Tudi že brez številnih nedorečenih tehničnih in družbenih vprašanj ni mogoče moralno opravičiti niti izredno mukotrpnih poskusov na primatih niti instrumentalizacije živih bitij kot nadomestnih delov, s katerimi se lahko poljubno manipulira.
KSENOTRANSPLANTACIJA V NEMČIJI
Prof. Bruno Reichart z Univerze Ludwiga Maximiliana (LMU) v Münchnu je znan po svojih poskusih ksenotransplantacije na prašičih in opicah, ki jih tam izvaja vsaj od konca 90. let prejšnjega stoletja.
Nekaj primerov:
• Transgenim prašičem so odstranili srca in jih vsadili 14 pavijanom. Raziskovalci so proslavljali šestmesečno preživetje dveh pavijanov kot velik uspeh. V medijih pa so zamolčali, da sta živali preživeli le pod strogo nadzorovanimi, nenaravnimi pogoji in z ogromnim koktajlom zdravil. Prav tako niso omenjali, da je približno 70 % opic v nekaj dneh ali tednih umrlo v mukah zaradi posledic presaditve.
• Da bi preučili poškodbe presajenih organov, so 19 javanskim opicam (makakom z dolgim repom) pod narkozo odrezali obe roki in obe nogi. Vso kri iz okončin so spustili in jo nadomestili s človeško krvjo. Majhne krvne žile v mišicah so opazovali pod mikroskopom. Na koncu so opice ubili.
• Srca štirih transgenih prašičev so bila vstavljena v trebuh pavijanom. Živali so prejele imunosupresive, da bi preprečili zavračanje. Presajeni organi so se napihnili na skoraj dvojno velikost, močno krvaveli in bili zavrnjeni v dveh do osmih dneh. Ni navedeno, ali so opice umrle zaradi zavračanja ali so jih ubili. Podrobno predstavitev vseh primerov z navedbo virov najdete na www.datenbank-tierversuche.de.
Vir: zgibanka nemškega društva Ärzte gegen Tierversuche (Zdravniki proti poskusom na živalih, op. prev.) https://www.aerzte-gegen-tierversuche.de/images/infomaterial/xeno.pdf
Prevedla: Gretta Fegic
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 42-44.