Beseda ‚vrt‘ ima latinski koren in pomeni ‚ograda, zaprt prostor‘. Izvorni živalski vrtovi so bili antični vladarski zverinjaki, kjer so eksotične živali simbolizirale prestiž in moč. V srednjem veku so bili vrtovi (hortus conclusus) namerno ograjeni prostori za gojenje koristnih rastlin in občasno majhnih domačih živali. V renesansi so se vrtovi bogatih razširili na eksotične rastline in živali, namenjene razkazovanju in postavljanju. Z razsvetljenstvom so živalski vrtovi postali ustanove za sistematično opazovanje, razvrščanje in preučevanje živali, nova, moderna znanost pa je še okrepila ukoreninjeni antropocentrizem.
Od 19. stoletja naprej (javne) živalske vrtove upravičujeta produkcija naravoslovnega znanja in človeška potreba po razvedrilu. Kletke in ograde naj bi posnemale naravne habitate, ta namenska umetna okolja pa naj bi zagotavljala dobrobit živali in izobraževanje javnosti. Kljub temu živalski vrtovi ostajajo zapori za živali, ki so kaznovane z odvzemom svobode, ker so v naravi ujete ali že v ujetništvu zrasle posameznice živalskih vrst, ki se jih ljudem zdi vredno vzdrževati za razkazovanje. Bolj kot so te vrste eksotične za določeno okolje, bolj so zaželene, čeprav to za dotične živali pomeni toliko večjo neprilagojenost in trpljenje.
Živalski vrt spominja na človeški zapor s kletkami, celicami in ogradami, a večini človeških prestopnikov je svoboda odvzeta vsaj upravičeno. Razkazovanje živali je podobno obsceno kot razkazovanje seksualnih delavk in delavcev v izložbah, a slednji so, upam, razstavljeni vsaj prostovoljno. Živalski vrtovi so zato eden najnazornejših odrazov antropocentrizma.
Sodobni živalski vrtovi so protislovni. Po eni strani skušajo v imenu dobrobiti živali slednjim zagotoviti večje in bolj »naravne« ograde, po drugi strani pa večji ograjen prostor pomeni, da so živali manj vidne, kar onemogoča temeljni namen živalskega vrta, razkazovanje. Med mojim zadnjim obiskom ljubljanskega živalskega vrta pred leti, ko so tam ujeti volkovi dobili novo, veliko ogrado, ki je še zmeraj le tesna kletka glede na življenjski prostor svobodnih volkov, kljub dvournemu čakanju nisem videla niti sence volka. Zakaj bi se kazali ljudem, ko to končno ni bilo več neogibno?
Težko si predstavljamo, kako se počutijo druge zaprte živali, npr. medved, severni jelen, šimpanz ali ris, ki so na koledarju dogodkov ljubljanskega živalskega vrta napovedani za »hranjenje« pred občinstvom. Človeški pregovor »pri jedi ima še pes rad mir« je ironičen, saj preslika človeško potrebo po nemotenem hranjenju na žival, pa vendar ujetim živalim pri jedi ne damo miru.
Etične kritike živalskih vrtov se osredotočajo na slabosti ujetništva, saj številne vrste – kot so sloni in veliki mesojedci – trpijo zaradi skrajšane življenjske dobe, stresa in stereotipnega vedenja (Marris, 2021). Globalno vplivne NVO za dobrobit živali, kot je PETA, so proti živalskim vrtovom, ker ti kljub deklarativnim ciljem ohranjanja vrst živali praviloma zreducirajo na prisilne zabavljače.
Ekonomsko tako javni kot zasebni živalski vrtovi namenjajo večino dohodkov vzdrževanju in dobičku, le manjši del pa ohranjanju vrst; ti viri bi bili učinkoviteje porabljeni v projektih za zaščito prostoživečih živali v naravi. Finančne omejitve živalskih vrtov vplivajo na izbor ujetih živali, saj redkejše in nenavadnejše živali pritegnejo več obiskovalcev, kar je še ena oblika specizma (Gruen, 2014). Politično živalski vrtovi ostajajo del kolonialne zapuščine. Živali – in še dobro stoletje nazaj ljudje – iz kolonij so bili v preteklosti razstavljani po Evropi, da bi krepili rasne hierarhije in kulturno prevlado (McKnight et al., 1998). Za »etnološke razstave« so kolonizirane ljudi zaprli v kletke kar v »človeških vrtovih«, presečiščih rasizma in specizma.
Iz časov človeških vrtov - sliki iz leta 1905
Sodobni živalski vrtovi so praviloma polni otrok. Toda obiski živalskih vrtov imajo negativne psihološke učinke na otroke, katerih moralni in čustveni razvoj oblikujejo zgodnja srečanja z živalmi. Otroško uživanje se veča z vidnostjo in aktivnostjo ujetih živali določenih vrst, kar utrjuje antropocentrično razumevanje dobrega počutja živali in specizem (Vera-Concha et al., 2025), čeprav je aktivno vedenje lahko tudi posledica stresa.
Namesto da bi spodbujali empatijo, živalski vrtovi otopijo otrokovo intuitivno moralno nelagodje s tem, da ujetništvo predstavljajo kot normalno, zaradi česar otroci živali dojemajo kot pasivne in obvladljive predmete in ne kot avtonomna bitja (Finlay et al., 1988). Otroci imajo inherenten čut za empatijo in pravičnost, zato številni v določeni fazi razvoja spontano zavrnejo uživanje mesa, ko spoznajo, da to zahteva ubijanje živali, ki jih imajo radi. Po analogiji lahko živalski vrtovi pri otrocih vzbudijo podzavestno nelagodje ob pogledu na kletke in pogosto očitno apatijo zaprtih živali, zlasti v primerjavi z idealiziranimi (antropomorfiziranimi) predstavami živali v pravljicah in risankah.
Leta 1949 ustanovljeni Živalski vrt Ljubljana je največji živalski vrt v Sloveniji, ki ga finančno podpira predvsem Mestna občina Ljubljana. Po veljavni področni zakonodaji naj bi vsak javni in zasebni živalski vrt v Sloveniji imel naravovarstveno, izobraževalno, znanstveno-raziskovalno ter turistično, kulturno in rekreacijsko vlogo. Edini slovenski javni živalski vrt naj bi predstavljal »časovni most za tretje tisočletje« s svojimi napori za ohranjanje ogroženih vrst (zoo.si).
Zakaj so v njem potem zaprti tudi neogroženi in eksotični surikate in severni jeleni? Kakšno tretje tisočletje nam to obeta? Glede izobraževanja »iz televizije in iz knjig ni mogoče dobiti realne predstave o živalih in spoznati njihovega obnašanja. Le kar človek spozna, ima lahko rad« (prav tam). Otroci naj bi torej »imeli radi« in sprejeli kot normalne iz naravnega okolja iztrgane, osamljene in stalno nadlegovane živali za rešetkami? Pri opisu svoje turistične vloge se ljubljanski živalski vrt primerja z Bledom, ljubljanskim gradom in Postojnsko jamo, tremi glavnimi cilji množičnega turizma pri nas.
Množičnost obiskovalcev in dobrobit živali sta enako protislovna kot velikost ograd in vidnost ujetih živali: prav množičen obisk razkriva, kako intenzivno so živali razkazovane in izpostavljene, saj v nasprotnem primeru obiskovalcem ne bi bile zanimive. Znanstvene raziskave so pomemben del poslanstva »nacionalnega« živalskega vrta: gostil je dolgoročne ekološke monitoringe, vključno z osemletno raziskavo črevesnih parazitov pri mesojedih, primatih in parkljarjih (Kvapil et al., 2017), pa tudi študije klopnega encefalitisa (Kvapil et al., 2021), biološkega nadzora patogenov z zoonotskim potencialom (prav tam) ter monitoring virusa Zahodnega Nila in virusa Usutu (Kvapil et al., 2021a). Kakšen učinek so imele te raziskave na že tako trpeče ujete živali?
Kljub vsestranski zakonski ustreznosti in »uspešnosti« ljubljanskega živalskega vrta je retrospektivna študija umrljivosti tamkajšnjih živali razkrila probleme dobrobiti živali (Cigler et al., 2020). Ljubljanski živalski vrt je tako konkreten primer potenciala in omejitev javnih živalskih vrtov: čeprav si prizadeva za dobrobit živali, iz finančnih razlogov prvenstveno ostaja menažerija, »zbirka živih tujih, divjih živali za razkazovanje, proučevanje, navadno pri cirkusu« (fran.si). Cirkuse s prostoživečimi živalmi smo v Sloveniji prepovedali leta 2013.
Alternativna vizija razvoja za živalske vrtove obstaja: preobrazba v rehabilitacijske centre za vzrejo in ponovno naselitev iztrebljenih ali ogroženih endemičnih vrst v naravo. Uspešni programi za ponovno naselitev risa, evropskega bizona in Przewalskega konja izkazujejo potencial tega modela.
Živalski vrtovi bi se torej lahko iz ponudnikov zabave preoblikovali v laboratorije in inkubatorje za ohranjanje narave, njihova infrastruktura, strokovno znanje in viri pa bi se osredotočili na varovanje biotske raznovrstnosti. Reforma ne bi prinesla zaprtja živalskih vrtov ali izbrisa zgodovine ujetništva živali; priznala bi obstoječa protislovja in vzpostavila etično ustreznejši odnos med ljudmi in živalmi. Ljubljanski živalski vrt že sodeluje v Evropskih vzrejnih programih za devet tam ujetih živalskih vrst in v Evropskih rodovnih knjigah za šest tam ujetih ogroženih vrst. Evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev izvaja kampanje osveščanja javnosti o ohranjanju ogroženih vrst v naravi (kakorkoli se že zdi krivično, da razkazovanje ujetih sibirskih tigrov financira programe za srečnejše svobodne sibirske tigre).
Vzporednica z zgodovinskim gibanjem proti človeškemu suženjstvu ponuja uporaben strateški okvir za izvedbo reforme živalskih vrtov. Tako kot je bilo suženjstvo nekoč opravičevano kot ekonomska nujnost in civilizacijsko poslanstvo, se živalski vrtovi pogosto branijo kot izobraževalna »nujnost«. Abolicionisti so človeško suženjstvo uspeli javnosti prikazati kot nesprejemljivo moralno grozodejstvo, kar je sčasoma v kombinaciji s političnimi interesi držav vodilo v prepoved suženjstva. Aktivisti za dobrobit živali lahko podobno usmerijo pozornost javnosti na živalske vrtove kot moralno nevzdržne strukturne krivice in ne kot bolje ali slabše upravljane institucije.
Če se nevladne organizacije za dobrobit živali štejejo za zagovornike in celo glas živali, ob rob noveli uredbe o živalskih vrtovih sprašujem: bi ujete živali v živalskih vrtovih zase zahtevale izboljšanje ujetniških razmer ali svobodo? Četudi ne bomo mi sami že danes rešili sveta, je vredno začeti graditi boljši jutrišnji svet z vztrajanjem pri etičnih načelih; tudi pragmatizem pomaga ohranjati status quo. Vsaka odprava krivice zahteva tvegano in težavno razkritje strukturnega nasilja v temelju institucij, ki normalizirajo zatiranje. Odprava živalskih vrtov ni utopija, temveč logična razširitev družbenih bojev.
Po analogiji z abolicionizmom bi kampanje za odpravo živalskih vrtov lahko zajele preusmeritev javnega diskurza od »humanega ujetništva« k sistemski krivici, pritisk na lokalne in državne oblasti in akreditacijske organe, spodbujanje alternativ v obliki zatočišč za prostoživeče živali v naravi, kjer te ohranjajo svoje naravno vedenje, opazovanje pa ne posega v njihovo dobrobit, ter pravne reforme za odvzem legitimnosti živalskim vrtovom. Pri slednjih je Slovenija že storila prvi korak leta 2020, ko je živali v Stvarnopravnem zakoniku priznala kot čuteča bitja, ne stvari.
Živalski vrtovi – in vsekakor tudi akvariji in terariji, za katere prav tako smiselno velja zgoraj zapisano – so v dobi naprednih medijskih tehnologij in relativno poceni potovanj po svetu relikti nelagodne preteklosti. Dokumentarni filmi o živalih, prenosi v živo in virtualna resničnost omogočajo izredna doživetja, kot npr. osem sezon 20-dnevnega snemanja selitve losov na Švedskem, ki je leta 2024 pritegnilo 9 milijonov gledalcev (The Guardian).
Šole ponujajo kakovostne naravoslovne programe za izobraževanje o živalih. A praktično vse države še vedno dopuščajo živalske vrtove. Izjema je Kostarika, ki je leta 2024 zaprla vse javne živalske vrtove (zasebni ostajajo odprti za prehodno obdobje). Kostarika, Kanada, Hrvaška, Ciper in Slovenija so prepovedale delfinarije.
Trpljenje drugih živali v živalskih vrtovih, akvarijih in terarijih zaradi premeščanja, ujetništva in človeškega nadlegovanja pa se nadaljuje. Kako dolgo še?
Viri:
Cigler, Pia et al (2020): Retrospective Study of Causes of Animal Mortality in Ljubljana Zoo 2005–2015. Journal of Zoo and Wildlife Medicine 51(3), 571-577
Marris, Emma (2021): Wild Souls: Freedom and Flourishing in the Non-Human World. London: Bloomsbury Publishing.
Finlay, T., James, L. R., & Maple, T. L. (1988): People’s Perceptions of Animals: The Influence of Zoo Environment. Environment and Behavior, 20(4), 508-528.
Gruen, Lori (ed.) (2014): The Ethics of Captivity. Oxford: Oxford University Press.
Avtorica: prof. dr. Cirila Toplak
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 34-36.