Na njihovi spletni strani piše, da je “Društvo za zaščito konj in ostalih živali” prostovoljna in neprofitna organizacija, ki pomaga zanemarjenim, zlorabljenim, bolnim in pomoči potrebnim živalim. Vodi jo Natalija Nedeljko, ki jo poznamo kot odločno, sposobno in nesebičnemu delu za živali predano osebo. V intervjuju bomo poskusili osvetliti njeno osebnost in predstaviti delo organizacije, ki jo vodi.
Kaj vas je pripeljalo na pot reševanja in skrbi za najbolj nemočne: izkoriščane in trpinčene rejne živali?
Časi mojega otroštva so bili zelo drugačni. Doma sem bila že od malega zadolžena za živali. Vedno sem z vsako od njih stkala neko posebno vez. Kot najstarejši otrok v družini pa sem morala biti vedno prisotna tudi pri kolinah, klanju bikov, kokoši in zajcev, kar me je že kot otroka zaznamovalo za vse življenje. Čeprav sem si neznansko želela študirati veterino, mi to ni bilo dovoljeno. Delo z rešenimi živalmi je dejansko največji približek temu, kar sem si že kot otrok želela, pa nisem imela možnosti.
Kako je v Sloveniji urejen položaj rejnih živali?
Čeprav nas mnogi štejejo za uradno zavetišče za rejne živali, Slovenija tega v tem trenutku nima. Menim, da ga v doglednem času tudi še ne bo. Kljub temu, da se že več let borimo, da bi luč sveta ugledal tudi PRAVILNIK O ZAVETIŠČIH ZA REJNE ŽIVALI, kot je to urejeno za hišne, je posluh države za ta korak odrinjen na rob človeškega odpada, kjer svoja mizerna življenja živijo tudi rejne živali, ki smo jim odvzeli vse: PRAVICO DO ŽIVLJENJA, DOSTOJANSTVA IN NJIM PRIMERNEGA BIVANJA. Tudi njih smo označili kot čuteča bitja, in če so ostale živali temu primerno obravnavane, rejnim živalim oznaka »čuteče« ni prinesla nobenih sprememb ali izboljšanja. Še naprej trpijo v nemogočih pogojih, pogosto VSE ŽIVLJENJE PRIVEZANE NA VERIGO, ki jim onemogoča gibanje, druženje ... Dejansko se same ne morejo niti popraskati. Še vedno so izkoriščane do zadnje kaplje krvi in na koncu, za dokončni izkoristek, odpeljane še v klavnico, kjer bodo, če niso uporabne za drugo, predelane v pasjo hrano. Njihov lastnik pa bo kljub vsemu dobil še kakšen drobiž za njihovo izmučeno telo.
Kako je organizirano vaše društvo?
Društvo ima dve poslovni enoti, matični REHABILITACIJSKI CENTER PETRA v Orovi vasi pri Polzeli in CENTER ZA KONJE S POSEBNIMI POTREBAMI ALISA v Cerkljah na Gorenjskem. Že vse od ustanovitve sodeluje z OU UVHVVR in v vseh teh letih smo bili prisotni pri ogromno odvzemih. Kasneje smo, na prošnjo UVHVVR, poleg konj začeli sprejemati tudi druge vrste rejnih živali. Tako danes v društvu, v obeh enotah, skrbimo za 52 inšpekcijsko odvzetih konj, oslov in ponijev, 8 govedi, 26 koz, 3 ovce, 12 kuncev in ogromno število rešenih kokoši, pegatk, puranov, rac, gosk, odvzete prepelice in grlice. Tu je še ogromno število muc, ki so v obeh enotah društva pristale vržene preko ograje ali pa so nas pričakale spakirane v škatlah pred vhodom. Tudi dve rešeni psički z bosanskih ulic sta našli dom v društvu.
To je ogromno živali. Kako lahko poskrbite za njih? Potrebujete veliko ljudi, prostora in denarja.
Res je, vendar je delovnih rok prostovoljcev izredno malo. S tem problemom se spopadamo v obeh enotah. Trenutno si v RC Petra pomagamo s tremi osebami, ki so sicer prijavljene na Zavodu za zaposlovanje in dobivajo denarno socialno pomoč, za določeno število opravljenih prostovoljskih ur pa jim CSD prizna tudi dodatek na delovno aktivnost. Pri takem številu živali je to garanje od jutra do večera, še sploh, če želiš še kaj popraviti, izboljšati ali obnoviti.
Zjutraj tako najprej začnemo z vsakodnevno oskrbo živali v hlevu in na pašnikih. Ob tem jih tudi pregledamo, namažemo kakšno rano, če je potrebno, razdelimo zdravila. Enkrat do dvakrat mesečno v pašnih hlevih polnimo jasli z velikimi okroglimi balami, kar je precej težaško delo in nam vzame vsaj pol dneva, ob slabih, deževnih dneh tudi dva dni. Vsak dan oskrbimo tudi vse pašne živali, tudi pašni hlevi se vsakodnevno čistijo, živalim se očistijo posode za vodo in se jim nalije nova. V vročih poletnih mesecih vodo nalivamo tudi dvakrat dnevno. Seveda je treba poskrbeti tudi za vse male živali, za katere se porabi dobrih pet, šest ur dnevno. Da lažje obvladujemo vse vsakodnevno delo, smo si razdelili naloge, so pa določena dela, pri katerih moramo vsi poprijeti. Kolikor mi dopušča čas, uredim še naš zelenjavni vrt. Priznam, da ga ne okopavam redno, ker pač ne gre, ampak zelenjava nam vseeno lepo raste in skozi leto je pridelamo dovolj za naše dnevne malice, nekaj pa tudi za živali.
Ob vikendih in praznikih nam priskoči na pomoč še kakšen prostovoljec, vendar je pridnih rok čedalje manj. V spomladanskem času je dela še toliko več, saj je po koncu zime potrebno še marsikaj popraviti, zamenjati, skrbeti za razne zasaditve ... Imam občutek, da ljudje, ki nas spremljajo, menijo, da nas je na posestvu najmanj deset ali dvajset, v resnici pa se število giblje od tri do štiri. Pri taki količini živali bi dejansko moralo delo opravljati vsaj deset ljudi. Saj vam ne morem vsega niti opisati.
Sama še vsak prosti trenutek, včasih pa kar noč, namenim za urejanje administracije, ki je čedalje obilnejša. Pišem prošnje za donacije, razne objave, plačujem račune, naročam hrano za živali in material, nakupujem hrano za male živali in drobnico, ukvarjam se z logistiko. Morate vedeti, da na leto potrebujemo med 150 in 200 ton KRME, saj nikoli ne vemo, koliko bo odvzemov in koliko živali bomo imeli. Mesečno se za hrano, za male živali in drobnico, porabi med 2.000 in 3.000 evrov. Kje so še veterinarski in kovaški stroški, redni mesečni stroški obratovanja in najemnine posestva, računovodske storitve, elektrika, voda, odvoz gnoja ...
V društvu ni nihče zaposlen, vsi delamo prostovoljno, pa vendar mesečno potrebujemo povprečno vsaj 7 do 8 tisoč evrov za normalno delovanje in preživetje društva in nam zaupanih živali. To je ogromen znesek, če si odvisen od prostovoljnih prispevkov in donacij. Nekoč mi je neka mlada dama ob obisku dejala: “To so moje sanje!” Pa sem ji lahko samo odgovorila: “In eno veliko garanje!” Žal si marsikdo predstavlja, da se pri nas živali samo boža in crklja, mogoče katero pokrtači. Ko pa pridejo in vidijo, da je na dan potrebno odpeljati vsaj 50 samokolnic gnoja in pripeljati ravno toliko samokolnic hrane, naliti 4000 litrov vode, je njihovega veselja in ljubezni do živali konec.
Kako vaše društvo pokriva stroške za oskrbo vseh teh živali?
Kljub sodelovanju z UVHVVR društvo ni financirano s strani države, za odvzete živali dobimo povrnjene samo stroške odvzema, oskrbe ne, čeprav se je po zadnjem
odmevnem odvzemu govedi veliko govorilo o tem, kakšne bajne zaslužke ima društvo na račun odvzetih živali. Žalostno je, da so te zavajajoče informacije delili in razpihovali tudi ljudje, ki sami odlično poznajo SISTEM INŠPEKCIJSKIH ODVZEMOV in tudi vedo, da nikoli nismo izdali nobenega računa za oskrbo odvzetih in nam predanih živali. Društvo je s tem utrpelo ogromno finančno škodo na račun upada donacij in prostovoljnih prispevkov; priznam, da smo v začetku leta že razmišljali, da bi društvo zaprli, saj je za tako veliko število rešenih varovancev brez finančne podpore in pomoči težko poskrbeti. Društvo se v celoti financira S PROSTOVOLJNIMI PRISPEVKI posameznikov in donacijami podjetij. Smo pa letos začeli podjetjem bolj intenzivno ponujati možnost opravljanja humanitarnega dneva in team buildingov, saj si zaprtja društva res ne želimo.
Navadnemu človeku je težko razumeti, da se v nekaterih ljudeh skriva toliko negativizma. Kako ste to prenašali? Kakšne posledice je pustilo sporno in negativno medijsko delovanje?
Bolj kot finančna stiska društva, ki je resnično velika, me je izredno prizadelo, da se je v enostranski in pristranski medijski linč vmešala še politika. Živali niso bile več pomembne, njihova življenja so bila postranskega pomena, važen je bil samo še postopek odvzema. Kakorkoli že, ne samo tem odvzetim in nato vrnjenim živalim, ogromno škode je bilo storjeno tudi vsem ostalim rejnim živalim danes in v prihodnosti, saj je marsikaj, kar prej za razvito družbo ni bilo več sprejemljivo, sedaj postala nenapisana splošna praksa, ki jo tolerirajo tudi inšpekcijske službe UVHVVR.
Če je prej inšpekcija poznala in tudi naredila URGENTNI ODVZEM, da je živali zaščitila, se to sedaj, pa naj bo zanemarjanje, opustitev osnovne in veterinarske oskrbe, še tako hudo, ne izvaja več. Izdajajo se samo še ureditvene odločbe, ki same po sebi nimajo trajnega, ampak le začasni učinek, in dogajajo se v nedogled ponavljajoče se kršitve dobrobiti živali. Sodelovanje z UVHVVR pa je s tem odvzemom tudi usahnilo. Rejne živali ob trajnem odvzemu nimajo več možnosti, da bi jih sprejeli v društvu, ampak jim ostaja samo prodaja kakšnemu mešetarju, ki jih tako ali tako zakolje – EVTANAZIJA ALI KLAVNICA. Pri tem ni važno, ali je konj, poni ali krava, teliček, koza ali jagnje. Živali so zdaj dejansko obsojene na životarjenje pri nevestnih lastnikih, na počasno ali hitro smrt. Četrte možnosti – nastanitev v društvu – po tem odvzemu ni več, uradnega zavetišča za rejne živali pa tudi ni, saj še vedno ni pravilnika o zavetiščih za rejne živali.
Država Slovenija ne more biti ponosna na svoj odnos do živali. Pravzaprav bi se ga morala sramovati.
Čeprav so nas v tej mali Sloveniji označili za najbolj razvpito društvo, pa smo si na področju EU pridobili s svojim trdim in poštenim delom ugled, ki nas je, čeprav doma ne moremo pridobiti statusa zavetišča, popeljal na seznam EVROPSKIH ZAVETIŠČ ZA KOPITARJE. Dejansko smo eno največjih evropskih zavetišč za kopitarje, žal brez podpore uradnih institucij doma. V več kot petnajstih letih svojega dela, odkar sem začela reševati konje, ki se po zakonu prav tako štejejo za rejne živali, sem videla in doživela marsikaj, kar bi navadnega državljana hudo pretreslo. ODNOS DRŽAVE DO REJNIH ŽIVALI JE SRAMOTEN, še sploh v tako razviti družbi. Še vedno so odrinjene na rob človeškega odpada, nanje se še vedno gleda zviška, kot da so predmet, lastnina, označene so za nekaj manjvrednega, kar je potrebno izkoristiti do zadnje kaplje krvi, do zadnje dlake. Zato je tudi boj za njihovo boljše življenje, za status čutečih bitij, veliko veliko težji in ima ogromno ovir in nasprotovanj, tudi s strani tako opevane stroke.
S kakšnim sporočilom za ljudi bi želeli zaključiti ta intervju?
Sama že dolga leta ne jem živih bitij oz. njihovih trupel. Ne boste verjeli, ampak na to pot me je popeljal moj sin. Pa sploh ni bilo težko. Samo pomislila sem na svojo staro mamo, ki je morala med vojno skrbeti za pet majhnih otrok, in na njene “krompirjeve” recepte. Danes zase in za naše prostovoljce, včasih tudi za kakšne goste, brez problema kuham in pripravljam vegansko hrano. Mnogi od njih so presenečeni, kako okusna je lahko in kako zelo dobro se lahko naješ. Svojega prepričanja ostalim ne vsiljujem, se pa trudim, da bi čim več ljudi ozavestila o trpljenju rejnih živali in bi sami spoznali, da ŽIVALI NA TEM SVETU NISO ZATO, DA JIH IZKORIŠČAMO. Dokler ljudje ne bodo začeli razmišljati s svojimi malimi sivimi celicami in nehali poslušati reklame o idiličnem življenju rejnih živali, tako dolgo se svet ne bo spremenil na bolje. Se pa spreminja in vesela sem, da veliko mladih spoznava, da so tudi rejne živali na svetu zato, da nam lepšajo življenje, in ne zato, da jih izkoriščamo in na koncu še pojemo.
Besedilo: Metka Pekle
Fotografije arhiv Društva za zaščito konj in ostalih živali
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 36-39.