»Samo enkrat sem peljal ovco v klavnico, zdaj jih ubijam sam,« je avtor in filozof Mattias Desmet odgovoril na vprašanje iz publike s strani veganke v Ljubljani. Zanimalo jo je, ali ni množična psihoza, tema predavanja filozofa, tudi ubijanje živali in njihovo trpljenje, ki je prezrto, kot je bilo trpljenje ljudi med zaprtjem družbe, v času razglašene pandemije, ki jo upravičeno problematizira Desmet.
Splošni trend ni lastnoročno ubijanje ovc, prašičev ali krav, kajti, če ne drugega, za to je treba imeti lastno posest in kapital za živinorejo ter dovoljenje za ubijanje. Vse to poteka s pristankom znanosti.
Od nomadske do pašne živinoreje, kjer so živali živele izključno na prostem in so (bile) predmet prodaje, je »napredek« pripeljal do INDUSTRIJSKE ŽIVINOREJE, kjer živali ne vidijo ne neba ne zemlje in so direktno peljane v klavnico ali zadušene ali kako drugače ubite v obratu za industrijsko živinorejo. Trenutno je za živinorejsko znanost sprejemljivo in legalno tako množično kot individualno ubijanje živali »za prehrano«.
Ključno je zavedanje, da je znanost prispevala bistvene podatke in izsledke ter priporočala (!) industrijske postopke živinoreje tudi zakonodajnim organom (parlament, ministrstva), ki so takšno ravnanje z živalmi in njihovo ubijanje sprejeli z ustreznim zakonom. MNOŽIČNO MUČENJE, UJETNIŠTVO, PRISILNO ZASUŽNJEVANJE, UBIJANJE so tako legalni – uzakonjeni. Kar ne bi bilo mogoče, če velik del znanstvenega dela ne bi potrjeval upravičenosti z moralnega vidika in predvsem narativa o živalih kot predmetih (!) gospodarske panoge – ŽIVINOREJE. Razmnoževanje in ubijanje živali sta znanstveno odobrena procesa, ki ju spremljajo doktorji znanosti, profesorji, docenti, mednarodni raziskovalci z ustreznimi strokovnimi objavami in raziskavami. Kaj to pomeni? Razmislimo.
Pomeni, da če se dovolj denarja in sistematičnega raziskovanja znotraj Univerze usmeri v množične poboje živali brez minimalnih naravnih (!) pravic do gibanja, razmnoževanja, svobodne volje, skupaj z zakonodajnim okvirjem, je možno vse. Finančni dobički opravičujejo in motivirajo cele znanstvene smeri. Enak primer je vojaška industrija, ki z namenom množičnega ubijanja in z velikimi denarnimi vložki razvija orožje za čim bolj »učinkovito« ubijanje ljudi, tudi tistih, ki se ne morejo braniti.
Ugotovimo lahko, da je vsaj tretjina znanosti, ki delujejo danes, SPECIALIZIRANA INDUSTRIJA SMRTI, brez narekovajev. Čeprav se mediji in zgodovinarji radi sprašujejo o strahotah britanskih, fašističnih, stalinističnih ali nacističnih taborišč, ki so delovala sistematizirano, prezrejo obsežen del znanosti, ki se še danes intenzivno ukvarja z različnimi načini ubijanja. Živinoreja in vojaška industrija v javnosti ne zbujata silovitega gnusa ali zavračanja, temveč sta sprejeti kot povsem običajen del sodobne digitalne družbe. Javnosti je sprejemljivo, da jim umetna inteligenca piše, riše ali jih celo operira na daljavo, medtem ko nekaj kilometrov stran od njih droni raztreščijo speče družine na kose mesa, povsem enako kot teličku razbijejo lobanjo in ga razkosajo na olepševalno poimenovane kose mesa.
SOJA S »PRAŠIČJIMI PROTEINI«
Prav zato aktualna »ZELENA AGENDA« v največji meri nadaljuje trend industrije smrti. Vegetarijanstvo oziroma veganstvo ji služi zgolj kot »zelena« krinka, pod katero se nadaljuje krvavo uničevanje narave, živali in ljudi.
»Piggy Sooy« je primer takšnega »zelenega napredka«, ki v enem zamahu UNIČUJE TAKO ŽIVALI KOT RASTLINE IN LJUDI. S temi besedami oglašujejo novo obliko soje. »Mesni nadomestki bi lahko postali veliko bolj podobni mesu. Podjetje Moolec s sedežem v Veliki Britaniji pravi, da je ustvarilo gensko spremenjene rastline soje, ki proizvajajo fižol, v katerem je četrtina topnih beljakovin prašičjih.«
Žal niso edini s tako genialnim »napredkom«, Impossible Foods svojim burgerjem že dodaja sojin leghemoglobin, da bi dobili bolj mesni videz in okus. Leghemoglobin se naravno nahaja v koreninah rastlin soje, vendar ga Impossible Foods proizvaja v gensko spremenjenem kvasu, da ga pridobi dovolj. Skratka, nič ni dovolj dobro, da bi zagotovilo »srečo« potrošnika, če nima »čim bolj pristnega okusa« po mesu.
Članek, objavljen na to temo v reviji New Scientist, navaja, da je 98 % vse SOJE, pridelane v ZDA, genetsko spremenjene, kar ne odvrača potrošnikov, ki iščejo alternative za industrijsko živinorejo. Povezava.
Povsem logično je, da vsakdo, ki ima le kanček duše in srca, potem ko vidi KLAVNICE MNOŽIČNEGA POBOJA, ne želi pri tem sodelovati. Za nekatere, kot je pisatelj Mattias Desmet, ki sam ubije ovco, da jo nato njegova družina poje, ker se ne želi prehranjevati brez mesa, je to sprejemljiva rešitev. Rezanje vratu živalim za kogarkoli z minimalnim občutkom za trpljenje ni sprejemljivo kosilo. Na drugi strani je bazen potrošnikov, ki bi se radi izognili klavnicam in lastnoročnemu rezanju vratu živalim, težko pa se uprejo »praktičnosti« in »okusu« ter pristajajo na genetske monstrume.
Na koncu znova pridemo do ugotovitve, da je industrija smrti vedno povezana z znanostjo. Živimo v času, ko popularni filozof na temo sočutja posega po nožu za rezanje vratu, ker dojema živali kot »del kroga življenja in smrti«. Desmet predava o načinu kolektivnega razmišljanja, ki naj bi postal »brez srca«, vendar srčnost ne zajema svobode živali.
Težko je pisati in razpravljati o etiki, ko vsakič znova ugotavljamo, da je zavest znanosti in ljudi še vedno prvenstveno utemeljena na dobičku, popularnosti ali tretji koristi za posameznika ali skupino, ki dojemata svoj lastni status kot tisti, ki je upravičen in presežen glede na okoliščine.
Ostaja dejstvo, da se duše ne da ne kupiti ne ponarediti. A le koga to zanima? Le redki okusijo v sebi okus, ki nima opisa in ki utripa za dobro sveta.
Besedilo: dr. Katerina Vidner Ferkov
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 12-13.