Pri pripravi naslednjega sestavka sem se opirala na diplomsko delo Melite Brežnik, magistrsko delo Urške Temlin in diplomsko delo Klementine Semprimožnik.
Naš odnos do nečloveških živali se najbolje kaže v našem pravnem sistemu, po katerem so nečloveške živali obravnavane kot OBJEKTI BREZ PRAVIC, kot del stvarnega prava. Hišne in domače živali so v lasti človeka, prostoživeče pa v lasti države. So torej stvari, ki so predmet lastninske pravice in tako PREPUŠČENE RAVNANJU IN INTERESOM LASTNIKA.
Zakon o zaščiti živali je naravnan izrazito ANTROPOCENTRIČNO in trpljenja živali ne določa kot izjeme, dopustne samo v utemeljenih razlogih, temveč uzakonja načine kontrolirane zlorabe živali. Zato je v svojem bistvu dvoličen, nedosleden in nemoralen. ZAŠČITA ŽIVALI BI MORALA BITI DEL ČLOVEKOVE MORALE, dostojanstva, človečnosti, zakonodaja pa bi morala odražati te vrednote. Zakon bi moral v celoti upoštevati NAČELO PREVIDNOSTI, ki pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi, kar je pomembno načelo evropske okoljske politike, v katero spada tudi zaščita živali. Tako pa je zakon utilitaristično tehtanje koristi in ugodnosti na račun izkoriščanja živali, ki se jih podreja človekovim interesom. Govorimo o institucionaliziranem izkoriščanju živali, kjer slednje prejmejo pravno zaščito le, kadar se njihovi interesi skladajo z interesi človeka.
Zakon o zaščiti živali določa le OBVEZNA RAVNANJA ljudi do živali, ki naj bi jih ščitila, vendar pa te dolžnosti niso istočasno tudi pravice živali. V primeru njihovega kršenja živali ne morejo na sodišče in tam zaščititi svoje psihične in fizične integritete, kot to lahko stori človek.
Tako kot človek so tudi nečloveške živali ČUTEČA BITJA, ki občutijo strah, bolečino in ugodje. So enako samozavedajoča bitja, ki imajo interes, in ta je, da se izogibajo bolečini in težijo k ugodju. Zakaj torej njihovih interesov ne varujemo s pravicami, kot to počnemo pri človeku, npr. pri mentalno ali duševno manj razvitih posameznikih, ki se niti ne zavedajo svojih pravic, ki jim pritičejo po pozitivni zakonodaji oziroma ustavi?
Antropocentrični pogledi izhajajo iz prepričanja, da so živali ustvarjene z namenom služiti človeku. Antropocentrizem postavlja človeka nad vsa druga bitja in naravo. Človek je končni cilj evolucije in zato lahko izkorišča ter uničuje naravo za zadovoljitev svojih interesov in potreb.
Imamo dve teoriji oz. pristopa, ki naslavljata problem človekovega odnosa do živali: PRISTOP ZAŠČITE ŽIVALI in PRISTOP PRAVIC ŽIVALI. Prvi je oblikovan na stališču, da temeljni moralni problem ni, da živali uporabljamo, ampak KAKO jih uporabljamo, ter da je uporaba živali za človeške namene moralno opravičljiva, dokler je naše ravnanje na sprejemljivi ravni. Gibanje za dobrobit živali, ki mu rečemo tudi VELFERIZEM, si prizadeva za zamenjavo manj humanih načinov uporabe nečloveških živali z bolj humanimi metodami. Z vidika zaščite živali je za velferizem vrednost življenja živali manjša kot vrednost življenja ljudi. Temeljni interes živali pa ni, da ostanejo žive, ampak da ne trpijo. Ob tem ostaja moralni in pravni položaj nečloveških živali popolnoma nespremenjen.
Pristop pravic oz. ABOLICIONISTIČNI PRISTOP ŽIVALI razširja koncept enakovredne obravnave na uporabo živali in ne zgolj na ravnanje z njimi ter zagovarja stališče, da uporabe živali za človeške namene ne moremo moralno upravičiti, ne glede na to, kako humano ravnamo z njimi. Teorija pravic živali utemeljuje MORALNO ENAKOVREDNOST ČLOVEŠKEGA IN ŽIVALSKEGA ŽIVLJENJA; morebitne razlike v miselnih sposobnostih ljudi in živali ne pomenijo, da živali nimajo interesa za preživetje ali da je zavestna izkušnja živali manj pomembna od človeške.
Zagovarjam mnenje Toma Regana, enega od vodilnih zagovornikov pravic živali, da so živali SUBJEKTI svojega lastnega življenja. Kot take posedujejo posebne lastnosti, kot so spomin, prepričanja, nagnjenja, čustva ter PRAVICO DO ŽIVLJENJA, torej pravico, da jih nekdo drug ne oropa njihove prihodnosti. Živali so samostojne vrednote subjektov življenja in ne zgolj instrumentalne vrednote in sredstva za človekove cilje. Ljudje in živali imamo neodtujljivo vrednost življenja, ki posamezniku zagotavlja temeljno moralno pravico do osebne svobode, fizične integritete in spoštovanja.
INTERES ZA PREŽIVETJE je temeljni interes vsakega zavedajočega se bitja. Zavest je sposobnost, ki bitjem omogoča, da prepoznajo situacije, ki so zanje škodljive ali ogrožajo njihovo preživetje. Zavedajoče se bitje je bitje, ki ima osebna izkustva, zlasti sposobnost izkusiti ugodje in bolečino, in ima interes ostati živo, zatorej ni dovolj samo spremeniti nekatere dele krivičnih izkoriščanj, temveč je potrebno odpraviti izkoriščanje samo.
Prispevki interdisciplinarnih raziskav človeške fenomenologjie, živalske etologije, fiziologije in bioetike so privedli do dognanja, da je vse “za človeka značilne” mentalne pojave (samozavedanje, avtonomija, razumnost itd.) moč zaslediti tudi pri drugih živalih ter da so te sposobnosti večrazsežnostne in stopnjevite. ZAVEST, še posebej sposobnost trpeti, je najbolj opazen zunanji pokazatelj osebne vpletenosti bitja v boj za življenje in dobrobit. Zaradi tega bi načelo enake obravnave moglo in moralo temeljiti na dejstvu, da imajo vsa bitja, ki so sposobna občutiti bolečino, enako upošteven INTERES DO NETRPLJENJA, zato jim je na tej podlagi potrebno pripisati moralno pa tudi pravno upoštevanost (moramo pa ločiti med bitji, ki so sposobna predelati dve komponenti bolečine, torej bitji, ki zavestno doživijo bolečino, ter bitji, ki sicer dražljaj senzorično zaznajo, vendar ga zaradi nezmožnosti nadaljnje nevronske predelave ne zaznajo zavestno kot bolečino. Komponenti sta senzorična (fizična zaznava dražljajev s pomočjo bolečinskih receptorjev) ter emocionalna (obdelava podatkov v živčnem sistemu).
Izhodišče pravic živali bi morala biti potreba po zaščiti njihovih interesov. Tako bi živali lahko nastopale oz. bile zastopane po svojem pravniku - VARUHU ŽIVALI - tudi v pravnih postopkih. Za izboljšanje položaja živali bi moralo priti do prehoda iz pravnega objekta na PRAVNI SUBJEKT. Če želimo položaj živali spremeniti, moramo varstvo živali spremeniti v ustavi in živalim priznati lastne pravice. Pravno priznanje pravic živali bi pomenilo, da bi slednje lahko samostojno nastopale v raznih pravnih postopkih po svojem zastopniku/varuhu, saj zaradi narave stvari ne morejo osebno nastopati v postopkih in tako ščititi svojih pravic, ko bi te bile kršene. Da bi živali lahko pridobile pravno upoštevane pravice, bi potrebovale pooblaščence, ki bi jih zastopali.
Pravo je normativni sistem, katerega nosilci so ljudje, zato lahko nedvomno ustvarimo pravna pravila, ki bi drugim živalim priznala podoben status, kot ga imamo ljudje (tj. položaj pravnega subjekta). To ne bi bilo prvič, saj smo tak status priznali tudi neživim tvorbam, kot so pravne osebe. Če na nečloveške živali gledamo le skozi prizmo človekovih oči, lahko za vedno obtičijo v vlogi nepopolnih oziroma manj razvitih ljudi, tako kot bi bili ljudje, če bi jih primerjali z drugimi živalmi, nepopolne mačke, šimpanzi, ptice, ribe in živali drugih vrst, in prav tako, kot so bile ženske nekoč obravnavane kot nepopolna oblika moških. Nečloveške živali bi se bilo treba naučiti SPOŠTOVATI zaradi dejavnosti, ki so v skladu z njihovo naravo - nekatere so eksperti v iskanju toplih zračnih tokov, da zlahka jadrajo na nebu, druge so izurjene, da najdejo pot iz neprehodne džungle, in praktično vse nečloveške živali so mojstrice v tem, da živijo ekološko (Branislava Vičar, Kognitivna etologija in moralni status živali).
Ker vemo, da so človekove pravice postavljene s strani človeka in da je njihovo absolutiziranje ideološko pogojeno, bi bila tudi njihova raztegnitev na skupine nečloveških živali izvedljiva rešitev za podelitev pravne subjektivitete nečloveškim živalim. Razširitev pojma človekovih pravic seveda ne bi pomenila, da so nečloveške živali dejansko v vseh pogledih enake ljudem ter da se jim priznava popolnoma enak katalog pravic (pravica do svobode govora, volilna pravica itd.), temveč le, da jim dodeljen status zagotavlja, da so s strani vsakokratnega pravnega reda pravno zavarovane pred posegi v njihove pravice ter da se določenim njihovim interesom priznava moralno relevantnost. Ob tem je treba še priznati, da podelitev pravne subjektivitete nečloveškim živalim dejansko ne bi bila pretirana novost v pravni doktrini, saj se jim že v sedanjem sistemu priznava nekakšna pravna upoštevanost v smislu vzpostavitve direktnih dolžnosti, ki jih ima do njih človek.
5. 3. 2020 je Državni zbor RS s 47 glasovi za in 37 glasovi proti potrdil dopolnjeni predlog novele Stvarnopravnega zakonika, s katerim je med drugim prišla v veljavo tudi nova opredelitev živali kot čutečih bitij in ne več kot stvari. Kljub temu pa je določba novega 15.a člena SPZ za kazensko pravo le mrtva črka na papirju, ki ni in ne bo izboljšala pravnega statusa živali, dokler ne bo prišlo do spremembe tudi v Kazenskem zakoniku.
Odnos ljudi do živali kaže na našo vrednostno, karakterno ter osebnostno razklanost. Po eni strani družba mnogim živalim pripisuje VISOKO POZITIVNO VREDNOST, kar se kaže v velikem številu “hišnih ljubljenčkov”, v skrbi za ohranitev določenih živalskih vrst ter v težnji po preprečevanju mučenja živali na zakonski ravni. A po drugi strani ta ista družba v industrijske namene masovno in kruto vzreja številne živali v nehumanih razmerah ter podpira in upravičuje MASOVNI POBOJ teh živali za potrebe, ki za večino ljudi niso življenjskega pomena, temveč izbira.
Če je družbeni konsenz Zahoda enoten v točki, da je neenaka obravnava posameznikov zaradi barve kože, etične pripadnosti, spola in spolne usmerjenosti, mentalnih kapacitet ali katere druge individualne značilnosti neutemeljena, pa zahodna civilizacija že od antike naprej vse svoje inštitucije še vedno utemeljuje NA ANTROPOCENTRIČNIH STEREOTIPIH, po katerih imajo v življenju človeka pripadniki drugih živalskih vrst zgolj inštrumentalno vrednost. Zvedeni so na nivo tržnega blaga, surovine, sredstva za dosego cilja, dobička in užitka. Njihov status ekonomske dobrine se v pravnem svetu odraža v umestitvi v kategorijo pravnih (bolj ali manj varovanih) OBJEKTOV, v najboljšem primeru pa jim je dodeljen status “sui generis”, človekovo ravnanje z njimi pa regulirano s posebnim aktom, ki natančno določa metode ravnanja z njimi v procesih EKSPLOATACIJE.
Res je, da živali ne morejo govoriti nam razumljivega jezika oziroma jih mi ne znamo razumeti, tudi pišejo ne, vendar po drugi strani tudi mi nimamo kril, da bi leteli, nimamo škrg, da bi dihali pod vodo, niti ne sposobnosti preživeti v ekstremnih zimskih razmerah brez ustrezne opreme. Zgolj zaradi lastnosti, ki so edinstvene samo ljudem, ne smemo poveličevati človeške superiornosti, kajti kot vidimo, tudi mi ne posedujemo izjemnih lastnosti, ki so značilne za specifične živalske vrste. Zavrniti moramo SPECIESISTIČNI PREDSODEK o manjvrednosti živalskega življenja, začeti spoštovati vse živali in jim omogočiti dostojno življenje.
Zadnji podatki o kopenskih živalih, vzrejenih in ubitih za hrano, razkrivajo uničujočo statistiko: po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ocenjujejo, da LETNO ZAKOLJEMO KAR 92,2 MILIJARDE KOPENSKIH ŽIVALI. Nova statistika, ki je naravnost grozljiva, je še bolj žalostna, ko vemo, da ribe in morske živali v to številko niso vključene, njihova smrtnost pa se meri v tonah. Vsak dan v klavnicah po svetu konča življenje kar 160 MILIJONOV ŽIVALI. Večina jih kratko življenje preživi v strahu, temi, zapiranju, suženjstvu in mučenju, zaradi česar so klavnice in premnoge kmetije skrite pred človeškim pogledom. Vse to je POSLEDICA ČLOVEŠKE NAVADE UŽIVANJA MESA, MLEKA IN JAJC.
Še najbolje od vsega bi bilo, DA SE UBIJANJE IN DISKRIMINACIJA ŽIVALI ENOSTAVNO PREPOVESTA, saj konec koncev za določitev človekovih dolžnosti živali dejansko ne bi potrebovale pravic in subjektivitete.
“Biti prijazen do živali ni dovolj. Izogibati se krutosti ni dovolj. Nastaniti živali v večje, udobnejše kletke ni dovolj. Ali bomo izkoriščali živali za prehrano, oblačila, zabavo, ali pa spoznali DEJSTVO, DA PRAVICE ŽIVALI TERJAJO PRAZNE IN NE VEČJE KLETKE.” (Tom Regan)
Besedilo: Jadranka Juras
Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 46, str. 10-13.