Zakaj se ljudem zdi normalno, da nekatere živali redimo za zakol in jih lovimo in pojemo, druge pa so naši veliki prijatelji in dragoceni hišni ljubljenčki?
Na to temo je največ in prva pisala ameriška socialna psihologinja Melanie Joy in vsem bralcem toplo priporočam njeno poglobljeno pisanje. Govorila je o karnizmu, ideologiji, prisotni v vsejedih kulturah, kjer se ljudje ne sprašujejo več o tem, zakaj nekatere živali jedo, drugih pa ne. Pisala je tudi o tem, da je potrebno te navade ozavestiti, saj imamo samo tako lahko svobodo izbire pri svojih odločitvah glede lastnih prehranskih navad.
Karnistična ideologija je tako razširjena, da jo imamo za samoumevno in o njenih vsebinah ne razmišljamo. Tako pač je – to je argumentacija, ki najprej pride na misel, če kdo koga, ki je neozaveščen del te ideologije, o tem kaj povpraša. Karnizem je sestavljen iz sistema obramb, ki posamezniku omogočajo, da ne vidi resnice – kako se za vsejedim krožnikom skriva trpljenje živali. V svojem bistvu je enak drugim ideologijam, ki so zasnovane na podrejanju drugih, kot je npr. rasizem ali diskriminacija žensk. Obrambe naš način razmišljanja popačijo, tako da ustavijo našo naravno sposobnost empatije za druga čuteča bitja in naš naravni čut za pravičnost. Osnovne obrambe so:
1. Zanikanje – če problem zanikamo, potem ne obstaja. Zanikanje se v primeru odnosa do živali kaže z nevidnostjo. Žrtve karnizma so nevidne, zaprte v hlevih in klavnicah na obrobjih mest, daleč od pozornosti javnosti.
2. Opravičevanje, da je prehranjevanje s hrano živalskega izvora normalno, naravno in nujno (= 3N opravičevanje). Popolnoma enako opravičevanje so uporabljali rasisti in zagovorniki moške nadvlade nad ženskami.
3. Kognitivno popačenje nam omogoča, da popredmetimo rejne živali in da v njih ne prepoznamo več individualnih bitij, temveč samo pripadnike neke vrste, ki ima jasen namen. Krave dajejo mleko, ovce volno, kure jajca, pujsi pa meso. Dobesedno takšen stavek se nahaja v učbeniku za angleški jezik v slovenskih osnovnih šolah. Tako se socialne predstave o živalih v naši kulturi utrjujejo. V naših mislih se vzpostavijo rigidne kategorije, ki v nas sprožajo različno vedenje – purani so za meso, psi pa so naši prijatelji. Ta disonanca gre tako daleč, da so v isti knjigi, namenjeni vzreji kuncev, priporočila za nastanitvene pogoje za kunce za rejo bistveno drugačna kot za kunce, ki so naši ljubljenčki, pa čeprav gre za povsem isto vrsto.
Foto: Anja Brumen
Melanie Joy je opozorila, da gremo pri kognitivnem popačenju tako daleč, da pripisujemo določenim živalim negativne lastnosti (= pujs je umazan, grd), njihovim telesnim delom pa pozitivne (= svinjina je okusna). Tako meso nima nobene povezave z mišicami čutečega živega bitja. Je samo meso, nekaj, kar se uporablja za prehrano.
Ta prepričanja so v nas prišla že v otroštvu kot del socializacije: ko nam pomembni drugi govorijo, kako moramo razmišljati, zaznavati in se obnašati. In ker predstave, kaj hrana je in kaj ni, začno v nas prihajati v najzgodnejšem otroštvu, ko se začnemo srečevati s trdo hrano, o tem ne razmišljamo, samo utrjujemo jih in v teh predstavah vztrajamo. Še več, ker se ponotranjanje hrane asociacijsko poveže s hkratnim ponotranjanjem materine ljubezni v fazi dojenja, kar se utrjuje z izkazovanjem ljubezni staršem, tako, da otrok vse, kar ima na krožniku, pridno in hitro poje, je predstavo, kaj hrana je in kaj ni, tudi tako težko spremeniti. Saj postavljanje meja tem predstavam pravzaprav pomeni postavljanje meja materini ljubezni.
Te povezave potekajo nezavedno, neozaveščeno. Ker je neozaveščen karnizem neviden naši zavesti, predpostavljamo, da je za odločitev glede naše prehrane dovolj osebna odločitev, kot vsakdo od nas sprejema svoje odločitve zase. Ne prepoznamo, da gre v bistvu za ideologijo, ki sistematično potlačuje druga bitja, kot v primeru sorodnih ideologij (npr. rasizma). V primeru slednjih nam je povsem jasno, da imajo npr. ženske pravico voliti in da to ne more in ne sme biti stvar osebne izbire posameznika. Je pa tako, da je morala pri borbi za pravice neke skupine na njihovo stran vedno stopiti tudi kritična masa privilegirane skupine. Na stran žensk so morali stopiti moški in na stran zatiranih ljudstev predstavniki bele privilegirane rase. Tako bo tudi na stran živali morala stopiti dovoljšnja kritična masa ljudi, da bo prišlo do odločilne spremembe glede pravic živali v naši družbi.
Odslikava odnosa ljudi do živali se vidi tudi na področju dobrodelnosti. Na globalni ravni je samo 1,5 % zbranih donacij namenjenih živalim in od teh jih gre 99 % za projekte, vezane na domače ljubljenčke (pse in mačke), le 1 % donacij se namenja rejnim živalim. To samo dokazuje, kako zelo izven dosega naše pozornosti in tako za nas nevidne so živali, namenjene naši prehrani. In čeprav so v naši zakonodaji prepoznane kot čuteča bitja, so pravno-formalno popredmetene. Vsaka žival ima namreč lastnika. Domače in rejne imajo lastnika z imenom in priimkom, prostoživeče pa državo in lovce za svoje upravitelje. Tako že v osnovi vstopamo v odnos z živalmi z nadrejene pozicije lastnika, tudi če se tega ne zavedamo.
In rešitev? Kot tudi sicer v življenju: naše nezavedne vzorce je potrebno ozaveščati in jih spreminjati v smeri, v kateri vidimo podobo sebe, v kateri se želimo prepoznati in se z njo identificirati. To je proces samokultiviranja; ko se spreminjamo v ozaveščenega človeka, ki zavestno in budno sprejema vsakodnevne odločitve, ne na nivoju avtomatičnih navad, ki so nam bile privzgojene, temveč na podlagi sprotne in zavestne odločitve, kakšni ljudje želimo biti. Potem lahko tudi sprejemamo odgovornost za te odločitve.
Zakaj se ljudem zdi normalno, da nekatere živali redimo za zakol ali jih lovimo in pojemo, druge pa so naši veliki prijatelji in dragoceni hišni ljubljenčki?
Avtor: mag. Miloš Židanik
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 49, str. 13-14.
Naslovna fotografija: Maruša Puhek