Ste vedeli, da se po svetu že vrsto let odvijajo mnoge izredno zanimive in izjemno pomembne konference, ki združujejo ljudi, željnih pomoči živalim, jih izobražujejo in navdihujejo?
Nekaj primerov: International Animal Rights Conference v Luksemburgu, Animal Rights National Conference v Washingtonu, D. C., Animal Liberation Conference v Berkeleyu (Kalifornija) in druge. Sama sem to izvedela šele pred kratkim ter se tako oktobra lani v imenu Slovenskega veganskega društva za nekaj dni odpravila v češko prestolnico.
V Pragi je v času od 12. do 14. oktobra 2018 potekala osma konferenca o pravicah živali v Evropi (Conference on Animal Rights in Europe 2018, www.careconf.eu). V treh dneh se je zvrstilo 45 predavanj različnih strokovnjakov, ki so z udeleženci delili svoje znanje in izkušnje z delom za živali. Poslušali smo lahko tako lokalne aktiviste kot svetovno znana imena in osebe, ki so zaradi narave svojih projektov ostale anonimne, fotografiranje v njihovi bližini pa prepovedano. Ker so predavanja in delavnice potekale v treh različnih prostorih hkrati, bi lahko rekli, da sem več zamudila kot ne, vendar sem kljub temu izvedela veliko.
Organizatorji so poskrbeli za raznolikost obravnavanih tem. Predavatelji so govorili o ravnanju posameznikov (npr. kako komunicirati z ljudmi glede pravic živali in skrbeti za lastno zdravje), o upravljanju manjših in večjih organizacij (npr. o zbiranju sredstev in delu s prostovoljci), o pomenu nadnacionalnih združenj, o izvedbi (političnih) kampanj, o sodelovanju s podjetji in o mnogih drugih temah. Ker na tem mestu ne morem predstaviti niti vseh predavanj, ki sem se jih udeležila, še manj pa vseh izvedenih, se bom raje osredotočila na bistveno sporočilo konference.
Strnila bi ga lahko v: »NAJPREJ POSKRBIMO ZASE, NATO ZA ŽIVALI, PRI TEM PA BODIMO UČINKOVITI, SLOŽNI IN VKLJUČUJOČI.«
Ali se spomnite varnostnih navodil, ki nam jih pokažejo pred vsakim poletom z letalom? Tiste o uporabi kisikove maske, ki jo morajo odrasli najprej namestiti sebi, šele nato svojim otrokom? Morda se nam upira misel na to, da bi najprej poskrbeli zase, ko živali neskončno bolj trpijo, vendar - če smo sami slabega psihičnega ali fizičnega zdravja, kako lahko od sebe pričakujemo, da bosta naša energija in zagnanost pri delu za živali brezmejni, naj si to še tako srčno želimo? Žal sem večino predavanj na to temo zamudila, je pa Melanie Joy med predavanjem o komuniciranju glede veganstva kot prvi korak k boljšemu počutju svetovala izogibanje nazornim vsebinam mučenja živali, da s tem ne povečujemo svoje travmatiziranosti. Tudi zase lahko poskrbimo z mislijo na živali – izžeti in izgoreli aktivisti jim nis(m)o v prav veliko pomoč.
Nadalje je pomembna učinkovitost, ker nima vsaka vložena ura enako močnih posledic. Medtem ko smo (recimo med ulično akcijo) porabili celo uro za pogovor o pravicah živali z nekom, ki mu je to zadnja briga in vztraja ob nas le zaradi nasprotovanja samega, bi se lahko spustili v pogovor z mnogo več osebami, ki bi bile morda dovzetnejše in bolj odprte za živalim prijaznejši način življenja (gre za oportunitetni strošek).
Problem složnosti se pogosto pojavi pri debati o najučinkovitejšem približevanju živalim prijaznega sveta. Je to takojšnja popolna odprava vseh oblik izkoriščanja živali ali postopnost? Zakaj bi zagovarjali majhne korake, ko pa se nam morda zdi takojšen prehod na življenje brez izkoriščanja živali edini moralno sprejemljiv?
Sporočilo govorcev je bilo, da se postopne spremembe ljudem zdijo bolj obvladljive, zato prej pristanejo nanje, hkrati pa so zato trajnejše kot nenadne velike spremembe, naj gre za življenjski slog, zakone ali trgovsko ponudbo. Tobias Leenaert je poudaril, naj se v gibanje za pravice živali vključi čim večje število zaveznikov, npr. ljudi, ki zmanjšujejo svojo porabo živalskih izdelkov (vsi ti skupaj rešijo več živali kot vsi vegani), velike korporacije (veganski izdelki v McDonaldsu, KFC ali Burger Kingu npr. so odličen način za večjo dostopnost in normalizacijo veganske hrane), ki jim je vseeno, kaj se nahaja v njihovih izdelkih (meso ali rastline), da je le prodaja dobra. Če jim bo veganstvo prinašalo dobiček, ne bodo spodkopavali naporov aktivistov, poleg tega imajo veliko sredstev, ki jih lahko vložijo v razvoj, distribucijo ali oglaševanje lastnih rastlinskih izdelkov, da ne omenjamo dejstva, da ljudje 20-krat raje poskusijo nov izdelek njim znane kot neznane znamke (recimo rastlinsko salamo pretežno mesno-pridelovalnega podjetja).
Za največjega sovražnika gibanja za pravice živali pa je bila oklicana zanič veganska hrana! O (ne)resnosti te trditve lahko razmisli vsak sam, a dejstvo, ki ga je potrdila do zadnjega kotička polna in nasmejana dvorana med predavanjem na temo humorja, je, da je s šalami obogateno življenje lažje in bolj pozitivno. Saj so prav pozitivne, osebne in zabavne zgodbe tiste, ki se ljudi najbolj dotaknejo.
Tistega vikenda izrečena misel, ki je z menoj ostala še dolgo po prihodu domov, pa se glasi: »Zaupaj v dobroto sočloveka.« In pojdi na tečaj kuhanja.
Moji zapiski z 8. evropske konference o pravicah živali se nahajajo na spletni strani Slovenskega veganskega društva.
Avtorica: Monika Lavrič
Revija Osvoboditev živali, št. 37, junij 2019, str. 17-18.