30. junija 2021 nam je pisala novinarka, češ da pripravlja članek o razmerah v živinoreji v Sloveniji. Prosila nas je, da bi prispevali k osvetlitvi tematike z odgovori na pet novinarskih vprašanj.

  1. Kako komentirate prikazano na posnetku? Ali gre za stalno prakso tudi na drugih farmah?
  2. Kako zakoni varujejo živali pred slabimi razmerami? Na kakšen način bi po vašem lahko takšne prakse preprečili, ustavili?
  3. Kako si vi predstavljate živalim prijazno rejo? 
  4. Kako bi ocenili delovanje veterinarskih inšpektorjev? Zakaj takšnih praks ne preprečijo/vidijo/ustavijo?
  5. Bi želeli še kaj dodati?

Odgovorili smo v upanju, da bo prispevek o živinoreji objavljen na napovedani dan. Nismo ga dočakali.

…………………………………………………………………………………………………

Naši odgovori na zastavljena vprašanja

Kako komentirate prikazano na posnetku? Ali gre za stalno prakso tudi na drugih farmah?

Ne moremo presoditi, kako razširjena je praksa, prikazana na video posnetkih. Edini način, da prikaz realnega stanja pride v javnost, so takšni tajni posnetki posameznikov, ki po naključju dobijo dostop do hlevov. Na splošno živinoreja zelo učinkovito skriva svoje prakse. Po pričevanjih iz preteklosti in podobnih posnetkih iz drugih evropskih držav pa to vsekakor ni izjema. Še huje pa je pri transportu in v klavnicah.

Kako zakoni varujejo živali  pred slabimi razmerami? Na kakšen način bi lahko po vašem takšne prakse preprečili, ustavili?

Po Zakonu o zaščiti živali (ZZŽiv) niso pravice vseh živali enako varovane, kljub temu, da za to ni nobenega utemeljenega razloga, saj so vse zmožne čutiti tako bolečino kot strah, osamljenost, ali na drugi strani, veselje. Perutnina in zajci so še v mnogo slabšem položaju kot druge rejne živali. Pri nas še vedno ni prepovedano krajšanje kljunov piščancem in pobijanje pravkar izvaljenih moških piščancev. Oboje je prepovedano v mnogih evropskih državah. Verski zakol perutnine je dovoljen brez predhodnega omamljanja. Video posnetki s perutnino bi bili še bolj grozni. Na splošno pa zakoni tako dobro varujejo pravice živali, kolikor dobro je njihovo izvajanje. Enako velja za varstvo človekovih pravic. Izvajanje že tako ohlapne zakonodaje pa šepa. Kazni so nizke in izrečene le redko. Varstvo se ne izvaja v korist živali, ampak se gleda na njih kot na sredstvo zaslužka. Iz preostalega odgovora je razvidno, kako bi lahko to preprečili.

Kako si vi predstavljate živalim prijazno rejo?

Vsaka živinoreja pomeni suženjstvo, množične pomore in bolj ali manj izrazito mučenje, fizično in psihično. Živali so zdegenerirane, rojene in rejene s ciljem čim večje »prireje« mesa, mleka ali jajc. Tudi v dobrih pogojih imajo zdravstvene težave in živijo kratko. Intenzivna živinoreja pomeni le višjo stopnjo mučenja in nižje stroške. Pri ceni mesa, mleka in jajc pa se konča tudi sočutje javnosti. Ljudje se lahko odločijo, da kupijo izdelke le od tistih živinorejcev, ki jih poznajo in katerih hleve smejo obiskati, a cena bo potem višja; in takih, ki bi z živalmi zgledno ravnali, je malo. Obsedenost z živili živalskega izvora potegne za sabo takšne prakse in negativne stranske učinke, kot so onesnaževanje okolja, več mikrobov, rezistentnih na antibiotike, in manjša stopnja samopreskrbe države s hrano.

Kako bi ocenili delovanje veterinarskih inšpektorjev? Zakaj takšnih praks ne prepečijo/vidijo/ustavijo?

Eden izmed problemov je, da veterinarji sodijo - namesto pod ministrstvo za zdravje - pod ministrstvo za kmetijstvo, celotna veterina, tudi tisti, ki se ukvarjajo s psi in mačkami. Veterinarji, ki so do živinoreje kritični, pristanejo na drugih delovnih mestih. Da ne omenjamo pristopa do s tem povezanih ugovorov vesti na veterinarski fakulteti. Veterinarski inšpektorji imajo z živinorejci redne stike in razvijejo dober odnos. Nihče drug pa nima dostopa. Predstavniki civilne družbe ne morejo spremljati veterinarskih inšpektorjev in zbirati foto in video dokazov. V Sloveniji tudi še vedno ni urada varuha pravic živali, ki bi bil podrejen neposredno državnemu zboru, kot je to varuh človekovih pravic. Imamo varuhe za vse mogoče skupine, le za živali ne, za tisto skupino, ki sama nima nobenih vzvodov, da bi svoje pravice uveljavljala, čeprav jo zakonodaja zadeva. Zagovorniki pravic živali pa imamo omejene možnosti in to počnemo v prostem času. Proti sebi imamo številne birokrate v javnih službah, ki jih plačujemo davkoplačevalci, in živinorejo, ki skozi subvencije pobere milijone davkoplačevalskega denarja.

Bi želeli še kaj dodati?

Ljutomerčan, d. o. o. je po podatkih erar.si dobil 4,5 milijona evrov neposrednih subvencij. Ob tem so še posredno subvencionirani s subvencijami za pridelavo krme in stroške nadzora plačamo davkoplačevalci posebej. Pri vsem skupaj smo torej vsi prisiljeni takšne neprimerne prakse tudi s svojim, davkoplačevalskim denarjem sofinancirati.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Vir prikazne slike: AETP