V časopisih je januarja 2022 odjeknila novica: V Mariboru razburjenje zaradi napovedane prašičje farme v mestu, nasprotuje ji tudi občina! Iz časopisov izhaja, da ima lastnik kmetijskega zemljišča vsa potrebna dovoljenja za rejo prašičev. Mogoče prebivalci osebno ne podpirajo trpljenja živali, mogoče jih bo motil hrup ali smrad ali pa preprosto mislijo, da živinorejska farma ne spada v mesto. Ne glede na razlog smo z mislijo, da je že ena prašičja farma, en prostor mučenja, trpinčenja ali rabe živali, preveč, preučili pravne podlage, kaj lahko človek v takšnem primeru še naredi.
V našem pravu je določeno splošno načelo prepovedi medsebojnega vznemirjanja. Dandanes, ko ima zaradi pomanjkanja prostora že skoraj vsakdo soseda v neposredni bližini, morajo lastniki nepremičnin zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Namen tega določila je mirno sobivanje sosedov.
Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, se morajo izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Neprijetni vonji, negativni vplivi, učinkovanje na tuje stvari ali osebne vrednote ter tudi nelagodni občutki, ki niso neposredno zdravju škodljivi (kot je jok dojenčka, igranje inštrumenta, lajež psa), se v našem pravu imenujejo imisije.
Merilo za presojo, ali je določena imisija prepovedana, je kriterij običajne krajevne mere in znatne škode. Po definiciji Stvarnopravnega zakonika per verbatum: Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija).
Kaj bi v konkretnem primeru prašičje farme v strnjenem mestnem naselju lahko bilo relevantno?
Predvsem dejstvo, da gre za prostor, ki je bil nekdaj opredeljen kot kmetijsko zemljišče. Vmes je bila narejena sprememba namenske rabe večine sosednjih zemljišč (tako je nastalo stanovanjsko naselje). Kot izhaja iz medijev, pa zadevna nepremičnina še vedno ostaja kmetijsko zemljišče kljub prošnjam za spremembo namembnosti.
Namembnost pa ne pomeni, da lahko karkoli počneš na nepremičnini, saj mora biti tovrstna dejavnost, če je moteča, tudi krajevno sprejemljiva in ustrezna – torej ustrezati krajevnim običajem. Ti pa se lahko spreminjajo. Zato je tudi razlika, ali rediš živa bitja kot stvar z namenom ubijanja ali kmetijsko zemljišče uporabiš za npr. pridelovanje zelišč.
Imisije so lahko bistvene in nebistvene, pri čemer naš pravni red varuje le bistvene imisije, torej tiste, ki glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo. Pri tem je relevantno merilo povprečnega prebivalca zemljišča glede na konkretno naravo in namen nepremičnine.
Poseg lahko postane pravno relevanten, ko preseže določen tolerančni prag. Glede na to, da je nekdaj šlo za kmetijski okoliš, je bila tudi živalska farma in z njo povezane aktivnosti, vonji, zvoki, tedaj krajevno običajna. Ker pa je vmes prišlo do spremembe namenske rabe, bi lahko to vplivalo tudi na merilo krajevno običajne mere – glede na to, da je to sedaj stanovanjsko naselje, da je v bližini dom za ostarele, se je verjetno spremenila tudi definicija, kaj je krajevno običajno.
Kaj v tem primeru ostane na voljo ljudem, tj. sosedom?
Če se imisije že odvijajo - da se obrnejo na odvetnika in glede na konkretno situacijo ugotovijo, ali obstaja morebitna podlaga za stvarnopravno negatorno tožbo (namenjena prenehanju vznemirjanja lastnika), pri čemer se lahko zahteva tudi povrnitev škode, če je bila z vznemirjanjem povzročena.
Druga možnost pa je popularna tožba, ki se lahko vloži tudi že, ko »grozi škoda« (torej preden pride do neprijetnih emisij), pri čemer ni nujno, da tožbo vložijo sosedje, saj lahko toži vsak, ki dokaže, da njemu ali nedoločenemu število oseb grozi večja škoda oz. nevarnost nastanka le-te.
Naj na tem mestu spomnimo še na to, zakaj se v sodobnem svetu še vedno služi na nedolžnih živih bitjih – v tem primeru prašičkih. Samo Odlok o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka pri reji prašičev zaradi posledic drugega vala epidemije COVID-19 za obdobje od 1. novembra 2020 do 31. januarja 2021 je predvidel nadomestilo v višini 156 eurov na glavo prašiča pitanca in 312 eurov na glavo plemenskega prašiča. Decembra pa je bilo treba dva tedna vnaprej rezervirati termin v klavnici, ker je bila nenehno zasedena.
Da ne pozabimo zakona, sprejetega z namenom zatreti afriško prašičjo kugo, ki se pojavlja pri divjih prašičih, da bi z njim zavarovali gospodarstvo – prašičjerejo … Na podlagi tega zakona je bilo iz časopisnih člankov razbrati, da je »za lovci prelomno leto, v katerem so odstrelili več kot 19.000 divjih prašičev, praktično vse lovske družine pa so prekoračile predviden odstrel.« Zakon namreč predvideva nagrado lovcu v znesku 50 do 100 evrov na divjega prašiča, ubitega nad kvoto. V času, ko pri nas ni enega primera afriške prašičje kuge!
Toliko denarja za dobesedno mučenje živali (saj nismo pozabili posnetkov Ljutomerčana), živali, ki so na ravni 5-letnega otroka, ki so pametnejše od psov? Zakaj se ne pogovarjamo o tem?
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, februar 2022.