Živalska eksistenca je v svojem bistvu svet resnične “HARMONIJE”. Naravni proces s svojimi zakonitostmi, ki vlada živalskemu svetu, mu daje jasno in predvidljivo noto. Za človeka to nikakor ne velja. Zavest o sebi, fantazija in predvsem njegov um so ga vrgli iz naravnega ravnotežja. S tem je postal človek dejansko nekakšna anomalija narave. Čeprav globoko ukoreninjen vanjo ter usodno odvisen od njenih zakonitosti, naravo samo tudi presega. Dejansko je od narave ločen, hkrati pa je del nje ... Je nekakšen brezdomec in obenem zelo vezan na dom, ki si ga deli z vsemi drugimi živimi bitji.
Človek je vržen v svet s svojim rojstvom v slučajnem trenutku in na slučajnem mestu, ob tem, da ga bo prisiljen zapustiti ob popolnoma nepredvidljivem trenutku. Prav zato, ker se zaveda samega sebe, se zaveda tudi svojih mej in predvsem svoje eksistencialne nemoči. V resnici lahko predvidi samo eno in to je: absolutna gotovost smrti!
Nikakor se ni zmožen rešiti svoje dihotomije, ki mu vlada praktično celo življenje. Ne more pobegniti pred svojim umom, prav tako ne pred svojim telesom, ki ga dejansko sili v to, da si želi živeti. Njegov blagoslov – um – je postal hkrati njegovo prekletstvo. To ga nenehno preganja in ga sili, da bi razrešil nerešljivo uganko svoje nezaokroženosti in necelovitosti. Po tem se človek loči od vseh drugih živih bitij, kajti človek je v nenehnem in neizbežnem neravnovesju. Preprosto ne more živeti tako kot živali, ki živijo kot predstavniki svoje vrste, on mora dejansko živeti svoje življenje! Človek je edino bitje, ki mu je lahko dolgčas, ki je nezadovoljno, ja, človek je edina “žival”, ki se lahko počuti pregnano iz raja! Je edina “žival”, ki ji predstavlja lastni obstoj velik problem, tega pa mora za nameček popolnoma sam rešiti in se mu nikakor ne more izogniti.
Človek se ne more preprosto vrniti v pradavnino in si reči: izkustvo in zavedanje tega trenutka ne obstajata, on preprosto nima druge izbire, kot da nenehno nadgrajuje že doseženo, ob tem, da mora do svoje smrti polagati račun o samem sebi in smislu lastnega obstoja. Neskladnost v človeški naravi oblikuje človekovo potrebo, ki presega njegovo elementarno potrebo, ki izhaja iz njegove prvobitne živalske narave. Te potrebe imajo v sebi iskanje “presežnega”, ki zajema in zaokroža sožitje in sozvočja med človekom in ostalo naravo.
To slednje poskuša človek doseči s svojim miselnim procesom, ki mu daje racionalno podobo sveta, ta pa mu služi kot okvir, iz katerega dobi odgovore, npr. kje je in kako naj ukrepa v danem trenutku. Vendar so takšni miselni sistemi nezadostni, saj je človek več kot samo suhoparni intelekt. Ima tudi telo in duha, kar ga žene v dihotomijo med mišljenjem in resničnim življenjem, ki ga zaobjema občutenje in doživljanje in ukrepanje v življenju kot takem. Če hoče človek vzpostaviti ravnotežje, mora nujno težiti k izkušnji enotnosti, vseh dimenzij bivanja, tako intelekta kot doživljanja in čutenja kot legitimnosti presežnega.
Prav zato obstaja v človeku nekakšna potreba po orientaciji in predanost le-tej. To slednje je del človeške skupnosti od nekdaj. Še več, upam si trditi, da je to največji izvor energije v človeku. Človek za razliko od živali nima izbire glede tega, ali bo imel ideale ali ne, lahko pa izbira, kakšne ideale bo imel. Sam se odloči, ali bo sledil idealu destrukcije ali izgradnje, ljubezni ali sovraštva, svobode ali suženjstva. V tem je njegova »navidezna« svobodna volja. Na tem področju se lahko izrazi in zaživi ali pa pokoplje in umre ... To so človekova nebesa in to je njegov pekel! In ker živali tega nimajo, so ONKRAJ DOBREGA IN ZLA, v svoji eksistenci so še vedno v raju in zato je v njihovih očeh MIR!
Če pa se slučajno v njihov pogled naseli nekaj drugega kot mir, je to posledica tektonskega premika v njihovi notranjosti, ki pa ga ponavadi povzroči človek, kajti človek je tisti, ki žival skupaj s sabo in svojimi fantazijami ter posledičnimi dejanji ... povleče v nebesa ali v pekel!
Besedilo: Demitrij Osterman, dr. vet. med.
Naslovna fotografija: Yan Krukou, pexels.com
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 40, str. 45.