Zame se je pot do veganstva začela, ko sem gledal kri na svojih rokah in opazoval, kako jo zemlja pije na lep sončen dan, na dvorišču družinske kmetije. Trenutek zatem je zavest zapuščala otroško življenje; ko je izdihoval pod mojimi rokami. Gledal sem mamo, kako dezorientirano hodi in joče, ignorira večerno žitno hrano pred sabo. Pot se je začela tudi, ko sem prvič stopil v klavnico in gledal trupla, obešena na kavljih, lobanje na enem kupu, srca in drugi organi na drugem. Kri, ki odteka v svoji globoki temni barvi skozi dobro speljane kanale. Nekje na koncu sosednjega hodnika močan krik; glasen zvok borbe za dih in neritmično kaotičen odmev udarcev v beton. Zatem ostane smrtna tišina, ki jo lahko zajameš s prsti. Vrste živali, ki so ujete v kletkah pred vhodom, napeto poslušajo, čakajo. Lahko občutiš njihov strah v pogledih na sebi, ko hodiš mimo.
Spomnim se svoje roke, ki je šla čez vrat konja z ostrino noža. Miren je bil. Nekako pripravljen na smrt. Žalosten izraz, ampak pogumno pripravljen. Nekako se zdi, da ve, kaj sledi, ko stopiš predenj. Ampak, ne glede na ta hraber videz me je še vedno zabolel zvok v ušesu, ki ga je nato zakričal. Verjetno ne moreš mimo eksistencialnih strahov, ko čutiš, da ti zmanjkuje zraka. Mogoče tudi ta psihični teror, ko vidiš lastno kri.
»Ah, pretiravaš – to je žival. Ona nima toliko miselnosti. Ona ne ve.« Mogoče. Nisem prepričan, kaj je žival v svoji esenci. Ampak mi je težko ignorirati POTEZE IZRAZOV IN ČUSTVA V OČEH, ki se lahko preberejo tudi v vsakem človeku. Kako lahko ti je, človek, ignorirati miselnost, vrednost čustev in življenja v enem KONJU, ampak imaš toliko mnenj, ko neznana oseba ustreli PSA? Jasno ti je. Samo težko je priznati in upravičiti, kaj plačuješ, po čem sprašuješ, kaj želiš. Kdo je v ozadju tvojega okusnega, izjemno dekoriranega kosa mesa, nad katerim se ti cedijo sline? Ali je bilo v ozadju tega pohlepa bitje, ki je ljubilo svojo mamo? Se igralo in RAZISKOVALO ŽIVLJENJE, sledilo svojim instinktom K SREČI IN MIRU? Je želelo SVOBODO? Verjetno niti sanjalo ni o peklu, ki ga je človek zanj namenil - v zelo kompleksnem mehaničnem obratu, narejenem, da ga ubije, razreže in proda za kaprico človeka, ki je izgubljen v hedonizmu in samocentriranosti. Če živali mislijo, da Bog obstaja – človek je njihov Satan.
Naj ti bo. JAZ NE BOM DEL TEGA. Ne bom zaprl oči in negiral mehko srce JAGNJETA. Inteligenco PRAŠIČA. Plemenitost KONJA. Srčnost KRAVE in PIŠČANČEVO željo po letenju. Nehal bom jesti meso. NEHAL JIH BOM IZKORIŠČATI, JIH IMETI ZA SVOJE SUŽNJE. Nehal jih bom vezati na verige in zapirati v kletke, kjer spijo v lastnem blatu, na mrzlih betonskih tleh. ŽELIM, DA SO SVOBODNE IN SREČNE. Ne želim jim bolečine in solz.
Človek, ne reci: »Jaz pa kupujem samo domače meso od kmeta.« On ne ljubi svojih živali, ki jih ima namen ubiti. Ne šepeta jim v uho in jih ne boža, medtem ko jim reže grlo ali zabije svoj stari nenaostren nož v njihovo srce. On se smeje, slika se zraven zakola za svojo zmago, pije alkohol in se pri vsem tem veseli. SMRT JE SMRT. Mogoče je manj terorja v tem, da lahko pogledaš v nebo, ko počasi toneš v pozabo. Ne vem. Ne bi kontempliral tega. Kaj točno tehtamo tukaj, ko se vprašamo, katera smrt je bolj humana? Lepša ali karkoli že ...
»Jaz rabim meso, da mi rastejo mišice in da sem zdrav.« Zanimiva teorija. ŽIVEL SEM V VASEH INDIJE IN V SKUPNOSTIH, KJER NISO NIKOLI OKUSILI MESA. Ta izjava ne drži v praksi. Potrebno je samo malo "googlanja" in da SI NE ZATISKAŠ OČI PRED RESNICO zaradi udobja. Ni ona tako daleč. Danes je ponujena vsakomur, ki vpraša po njej.
Tvoji predniki niso vedeli, kaj počnejo. Življenje ali smrt sta bila takrat v igri. Zelo malo morale je takrat v mislih. Kot V VSAKI VOJNI ŽELIŠ BITI TI TA, KI PREŽIVI. Ti imaš na voljo vse, da bi lahko izbral VRLINO in MIR. Poznaš ZAKONE SEMENA IN ZEMLJE. Znaš pridobiti hrano brez tega, da je v njenem ozadju horor (groza).
IZBERI MIR, HARMONIJO, SREČO ZA VSE. Ne ignoriraj tragične zgodbe o življenju in smrti živega bitja v kosu mesa, v katerem iščeš kratkotrajen užitek. Veliko nas je tukaj, ki bi ti radi podali roko in ti želeli pomagati na tej poti. NA TEBI JE.
Besedilo: Dragoljub Blagojević
Foto: André Ulysses De Salis
Revija Osvoboditev živali, letnik , št. 43, str. 63-64.