IZVLEČEK: Prispevek se osredinja na opis odnosov med človekom in živalmi v predzgodovinskih časih ter primerjavo teh odnosov z današnjimi. Ugotavlja, da se bistvo odnosov ni spremenilo, spremenil se je le način njihovega udejanjanja.
KLJUČNE BESEDE: paleoantropologija, glotogonija, ekokritika, izumiranje živalskih vrst.
Bodimo iskreni, nalijmo si čistega vina, povejmo naravnost, recimo bobu bob: Današnji človek spada v biološko kraljestvo živali. Taksonomsko se uvršča v rod homo in vrsto sapiens. Naši predniki so pred 70.000 leti iz vzhodnoafriške savane začeli osvajati druge dele sveta, tako da nas je danes menda že osem milijard. Razvili smo se v najbolj invazivno vrsto na Zemlji z Luno vred – Prešeren bi dejal: še naprej se pot nam kaže. Življenjski prostor smo si od nekdaj delili z drugimi živalmi, vendar že desettisočletja, če ne dlje, z njimi ne živimo v sožitju. Od pradavnine smo jih lovili več, kot so se te lahko razmnoževale, zato smo preštevilne vrste iztrebili. Prihodu Homo sapiensa na novo območje je namreč vedno sledilo izumiranje velikih sesalcev. Ko je pred 45.000 leti prek indonezijskega otočja prišel v Avstralijo, so v nekaj tisoč letih izumrli orjaški kenguruji, levi vrečarji, ogromne ptice neletalke, zmajem podobni kuščarji in številne druge živalske vrste. Ko je pred približno 16.000 leti iz Azije čez zaledeneli Beringov preliv prišel v Ameriko, je v dveh tisočletjih samo v Severni Ameriki izumrlo 34 od 47 rodov velikih sesalcev, med drugimi mamuti, mastodonti, kot medvedi veliki glodavci, velblodi, sabljasti tigri in orjaški lenivci, ki so tehtali do osem ton in bili visoki do šest metrov. Podobno se je dogajalo povsod, kamor je krenila človeška noga. Na Madagaskarju, kjer se je živalstvo in rastlinstvo milijone let razvijalo brez povezave s 400 km oddaljeno afriško celino, so pred 1500 leti izumrle slonje ptice, orjaški lemurji in največji primati na svetu. Seveda se je to zgodilo kmalu po tem, ko so na otok prispeli prvi Homo sapiensi. Velike živali se pred prišleki niso počutile ogrožene, saj so v njih videle le še eno vrsto nenevarnih opic. A te opice so se znale med seboj dogovarjati, zato so bile pri lovu na sicer večje in močnejše živali uspešne, prekomerni lov posameznih vrst pa je kot vedno povzročil njihovo izumrtje (Harari, Sapiens, 73-84).
A Homo sapiens ni iztrebil samo mamutov, sabljastih tigrov, orjaških lenivcev in drugih štirinožcev, temveč tudi vse druge ljudi. Pred 70.000 leti in več je Homo sapiens živel le v vzhodnoafriški savani. Na Bližnjem vzhodu in v Evropi so prebivali neandertalci, v osrednji in južni Aziji denisovci, v vzhodni Aziji drugi potomci Homo erectusa, katerih izumrtje je povzročil prav prihod Homo sapiensa. Po najblagohotnejši teoriji je Homo sapiens vse te človeške podvrste izrinil s tega sveta s tem, ko je bil spretnejši pri lovu in nabiranju hrane. Za to spretnost se je moral zahvaliti razvoju jezika, ki je pred približno 70.000 leti prerastel izražanje z medmeti in kretnjami ter pridobil sposobnost natančnejšega izražanja. Z medmetom npr. lahko povemo ‘pazi!’, s kretnjo lahko celo nakažemo, od kod prihaja nevarnost, ne moremo pa se dogovoriti, kako se nevarnosti zoperstaviti z združenimi močmi. Ne moremo odrediti, kdo naj gre naprej, kdo na drevo in kdo naj čepi v zasedi, kdo naj prižge ogenj in kdo bo prvi vrgel kopje. Med vsemi ljudmi in drugimi živalmi se je znal tako dogovarjati samo Homo sapiens, ki je razvil jezik s fonemi, morfemi in stavčnimi členi in ne zgolj medmeti, ki so značilni za jezike drugih višje razvitih živali. Homo sapiens je s tem postal ne samo najbolj invazivna živalska vrsta, temveč tudi najbolj nevarna.
Nikoli se nismo odlikovali po strpnosti. Še danes številni ne trpijo v svoji bližini ljudi druge barve kože ali drugega jezika, zato lahko upravičeno sklepamo, da tudi pradavni Homo sapiens ni s sočutjem gledal na sestradane neandertalce, denisovce in druge ljudi, ko jim je z uspešnejšim lovom in nabiranjem jemal možnosti za preživetje. (Po drugi teoriji je Homo sapiens vse druge ljudi preprosto pobil, saj so mu bili hkrati preveč podobni in preveč so se razlikovali od njega, to pa sta dva razloga, ki še danes botrujeta etničnemu čiščenju.)
Le redkim posameznikom drugih človeških podvrst se je posrečilo vključiti v skupine Homo sapiensov, zato imamo Evropejci in prebivalci Bližnjega vzhoda v sebi enega do štiri odstotke neandertalskih genov, pri Kitajcih in Korejcih so našli nekaj odstotkov genov drugih potomcev davnega Homo erectusa, pri Melanezijcih in avstralskih aboridžinih pa denisovcev (Harari, Sapiens, 25–26).
Zadnji neandertalec je umrl pred približno 30.000 leti, zadnji pritlikavi človek z otoka Flores pa pred približno 12.000 leti. Od tedaj smo Homo sapiensi edini ljudje na Zemlji. (Homo sapiens je ena redkih živalskih vrst, ki se skupinsko spopada celo s pripadniki lastne vrste, ki se vojskuje. Vojskovanje je pri človeku stalnica. V zadnjih sto letih tako ni bilo dneva, ko na svetu ne bi divjala vsaj ena vojna – in tako je bilo verjetno od nekdaj. Napad enega tropa na drugega in genocid lahko razen pri človeku opazujemo tudi pri gensko najbližjih šimpanzih.)
Tako kot vse izumrle podvrste ljudi in vsi skupni človeški predniki so se tudi Homo sapiensi preživljali z nabiranjem divjih sadežev in plodov ter lovom na divje živali. Pred kakimi 11.500 leti pa se je ta vzorec začel spreminjati. Nekje na Bližnjem vzhodu je neki bistroumnež ugotovil, da zrnje divje pšenice, najverjetneje pire, ki ga je nabral, da bi ga on in njegov rod pojedel za večerjo, lahko poseje v razrahljano prst, počaka nekaj mesecev in za nagrado bo dobil dvajsetkrat več zrn, kot jih je položil v zemljo. Tudi če bo njegov rod pojedel 90 odstotkov pridelka, bo iz preostalih desetih še vedno lahko pridelal še enkrat toliko zrn, kot jih je pridelal. Cena za spremenjeni način življenja pa ni bila majhna. Z začetkom poljedelstva se konča stotisočletja dolgo obdobje nomadskega življenja, ko so ljudje sledili virom hrane. Na pridelek je treba počakati ob njivi, saj ta potrebuje obdelavo in varstvo pred drugimi živalmi, ki bi rade brez dela prišle do hrane. Ker se je rod ustalil na enem mestu, je tam kmalu začelo primanjkovati divjih ovac, koz in drugih lovnih živali, zato je neki drugi bistroumnež ugotovil, da bi kazalo čredo divjih ovac nagnati v zaprto dolino in jih ne pobiti, kot je veljalo dotlej, temveč jim zagotoviti varovanje pred drugimi plenilci in dovolj hrane, da se bodo redile in uspešneje razmnoževale. Čreda divjih ovac se je tako hitreje množila, ljudje pa so iz nje jemali in pojedli le toliko živali, da razmnoževanje ni bilo ogroženo. Ker je človek tem ovcam zagotavljal hrano in varnost, so se ga počasi privadile. Podobno, kot je pšenica udomačila človeka, da se je ustalil, je človek udomačil najprej ovce, nato koze, konje, prašiče, krave, velblode, kokoši. Skrbel je zanje, jih vodil na pašo, shranjeval krmo za čas, ko hrane ne bo v izobilju, ob tem pa obdeloval svoje njive, ki so sprva dajale le žito, kmalu nato pa tudi grah in lečo, ter drevesa: najprej oljke, nato jablane, slive, trto itd. Ker je bilo hrane več kot v nomadskih časih, so se množili tudi ljudje, kar je bilo nujno že zato, ker je vedno večja pridelava hrane zahtevala vedno več pridnih rok. Gospodarska rast in večanje človeške populacije sta torej dva medsebojno povezana pojava. Kljub vse večjemu številu lačnih ust je moralo nekaj hrane ostati za svečenike in žrtvovanje bogovom, da bodo skrbeli za ugodno vreme in pomagali pregnati sovražnike iz njihove okolice.
Poljedelci in živinorejci pradavnega Bližnjega vzhoda so kmalu ugotovili, da se pred zunanjimi nadlogami lažje branijo, če se organizirajo v skupnosti z več kot enim rodom. Začele so nastajati vasi, nato mesta. Najstarejše znano mesto je Jeriho na Zahodnem bregu v Palestini, ki je obstajalo že 9000 let pred Kristusom (Wikipedia: https://fr.wikipedia.org/wiki/Jéricho). Človeška predzgodovina se tako počasi preveša v zgodovino s pisanimi viri, od katerih so najstarejši nastali okrog leta 3400 pr. Kr. v južni Mezopotamiji, poldrugo stoletje mlajši v Egiptu, okrog leta 2500 pr. Kr. znajo pisati že Semiti, takratni Babilonci in Asirci, v 18. stoletju pr. Kr. pa tudi že prvi med Indoevropejci, namreč Hetiti.
Kmečki način življenja, ki je zamenjal nomadskega na Bližnjem vzhodu okrog leta 9500 pr. Kr., na Kitajskem dva tisoč let pozneje, nato pa, ne da bi vedeli drug za drugega, še na Novi Gvineji (6000 pr. Kr.), v Mehiki (4500 pr. Kr.), Peruju (3500 pr. Kr.), zahodni Afriki (3000 pr. Kr.) itd. (Harari, Sapiens, 89) je človeka zbližalo z udomačenimi živalmi. Človek je zanje skrbel, v zameno pa jih je skladno s svojo naravo in potrebami izkoriščal. Govedo in kasneje konja je vpregal v ralo, da je rahljal zemljo za posevke, z njihovimi iztrebki je izboljševal kakovost prsti, jemal jim je mleko, kokošim pa jajca za svojo prehrano, ovcam je pulil in kasneje strigel dlako za svoja oblačila, na koncu je žival zaklal in pojedel, kožo pa uporabil v sto in en namen. Take usode sta bili obvarovani le dve vrsti domačih živali, ki pa ju ni udomačil človek, ampak sta se pri človeku udomačili po lastni volji in iz lastnih interesov. To sta pes in mačka.
Pes se je človeškim bivališčem približal že v nomadskih časih, domnevno pred 15.000 leti ali še prej. Človek je neužitne ostanke uplenjenih živali, kot so čreva in kosti, odmetaval zunaj svojih začasnih bivališč, vendar blizu. To je privabilo volkove, za katere so bili človeški ostanki užitni. Zato so svoje ozemlje blizu človeških bivališč branili pred drugimi tropi volkov, drugimi zvermi in človeškimi vsiljivci. Sčasoma se je iz tega vzajemnega odnosa razvilo zavezništvo, ki se je stopnjevalo do te mere, da je volk, ki se je razvijal v psa, začel pomagati človeku pri lovu. Svoj lastni lovski nagon je podredil človekovi volji in v zameno dobil hrano, ki za človeka ni bila dovolj dobra.
Prvotni psi so bili še volkovi in kot vemo, znajo volkovi zelo slabo lajati. Ko so se začeli stalneje zadrževati v bližini človeških tedaj še začasnih bivališč, so kot teritorialna bitja branili svoj košček zemlje pod soncem in z zvočnimi znaki opozarjali svoje krdelo, nehote pa tudi bližnjo človeško skupnost na približevanje živalskih ali človeških vsiljivcev. Volkovi in psi vsiljivcem najpogosteje grozijo z renčanjem, ki ga lahko slišimo le od blizu, druge člane krdela pa kličejo na pomoč s tonsko višjim in močnejšim glasom, bevskanjem ali lajanjem, ki ga je moč slišati tudi z večje razdalje. Take opozorilne glasove je slišal tudi v bližini nahajajoči se človek, ki se je, zahvaljujoč psom, lahko pravočasno pripravil na prihod vsiljivcev. Zato je pri njih cenil lajanje, posledica tega pa je bila, da so imeli tisti z bolj razvitimi sposobnostmi lajanja boljše možnosti za sobivanje s človekom, s tem pa tudi za preživetje in parjenje. Večtisočletni izbor z vedno bolj razvitim lajanjem je naredil današnjega psa, ki je iz nerodnega bevskanja razvil dokaj kompleksno govorico lajanja, v prvi vrsti namenjeno sporazumevanju s tistim, zaradi katerega se je razvila, torej s človekom (Snoj, Imena slovenskih psov, 89). Ob tem pa se je pes naučil tudi osnov človeške govorice. Dobro naučen pes do popolnosti razume predvsem njemu namenjene velelne medmete in peščico členkov ter seveda svoje ime, po katerem se loči od preostalih članov krdela (Snoj, Imena slovenskih psov, 94, 8).
Človek je iz enovitega volka v 15.000 letih z umetnim izborom naključnih mutacij in križanjem naredil okrog 200 različnih pasem najrazličnejših velikosti, barv, značajev, dlake in namenov, med katerimi najdemo še zelo prvinske, kot so npr. haskiji, malamuti, volčji hrti, pa tudi zelo specializirane za družabništvo, kot so npr. španjel kavalir kralja Karla, koder in coton de Tulear.
Kakor koli že, pes se od drugih domačih živali razlikuje v tem, da se je dal udomačiti iz lastnih koristi. Postal je človekov pomočnik in zaveznik, zato ga človek povzdiguje nad druge domače živali in ga skoraj nikoli ne nameni za svojo prehrano. (Prepoved uživanja pasjega mesa, ki je v zahodni kulturi splošna, je zapisana že v 11. vrstici 3. Mojzesove knjige Svetega pisma. Tudi za predkrščansko obdobje Slovanov in drugih evropskih narodov vemo, da pasje meso ni bilo na jedilniku. Pasje meso uživajo le pripadniki nam zelo tujih kultur, kot sta npr. kitajska in korejska.) Bivanje psa ob človeku bi lahko imenovali z besedno zvezo brezpogojno podrejeno sožitje, če bi bil pes pri vseh ljudeh deležen take obravnave, kot si jo zasluži zaradi svojih plemenitih lastnosti.
Mačka se je človeškim bivališčem približala pred približno 10.000 leti, ko se je bližnjevzhodni človek že ustalil, se odrekel nabiralništvu in posvetil poljedelstvu. Poljedelstvo je ciklična dejavnost. Vsak cikel se začne s pripravo zemlje in setvijo, zaključi pa s pobiranjem pridelkov, od katerih človeška skupnost živi do naslednje žetve. Nomadsko življenje iz rok v usta so zamenjale zaloge, ki so privabile miši, te pa divje afriške mačke. Najstarejši arheološki dokaz, da so ljudje posegali v življenje mačk, so našli v neolitskem naselju Silurokampos na Cipru, ki ga datirajo v čas med letoma 7200 in 7500 pred Kristusom. Na Cipru prej namreč ni bilo mačk. Nekdo jih je moral pripeljati s celine (ScienceDaily, 9. april 2004).
Sobivanje med človekom in mačko ni bilo nikoli tako tesno kot med človekom in psom, je pa vendarle tudi mačka razvila svoj jezik, ki ga uporablja skoraj izključno za sporazumevanje s človekom, namreč mijavkanje. Prvenstvena vloga mačke je od vsega začetka omejena na preganjanje malih glodavcev, zlasti miši, ki se okoriščajo s človekovimi zalogami hrane. Njena druga vloga pa je vloga hišnega ljubljenčka. Tudi mačka, katere okostje so našli na Cipru, je bila, sodeč po legi ob človeškem okostju, po vsej verjetnosti hišni ljubljenček. (Po drugi teoriji je bila žrtvena žival.) Tako kot velja za pse, tudi mačk skoraj nikjer ne gojijo za človeško prehrano.
Toliko o preteklosti. Kako pa z živalmi ravnamo danes? Smo kaj boljši od nomadskega lovca, zaradi katerega je izumrlo še neprešteto število živalskih vrst, in ali smo boljši od kmetovalcev, ki so živali udomačili zato, da so izkoriščali njihovo moč, mleko, dlako, pred naravnim iztekom njihovih dni pa so jih ubili in pojedli? Smo zato, ker je sodobna znanost dokazala, da so tudi živali čuteča bitja, kar jim priznava celo naša zakonodaja, bolj sočutni z njimi? V naslednjih odstavkih je navedeno nekaj podatkov, iz katerih si odgovore izluščite sami.
Človek je v zadnjih dveh stoletjih izpopolnil tehnike lova do popolnosti, tako da lahko s pomočjo raznih naprav ulovi, kar hoče, kolikor hoče in kjer hoče. Nekoč tako razširjenega sinjega kita – največjega sesalca, ki tehta 150 ton in živi do 90 let – je polovil skoraj do zadnjega. Pred dokončnim izumrtjem ga je sredi 20. stoletja rešila šele po vsem svetu veljavna prepoved lova. A sinji kit si še vedno ni opomogel in človek ga še vedno ogroža. Številni se zapletejo v ribiške mreže, ki jih s svojo močjo sicer raztrgajo, vendar do konca življenja vlečejo za sabo, kar jih izčrpava in jim znižuje kakovost življenja ter njegovo dolžino. Številni ne preživijo trka s tovornimi ladjami, ki po naših oceanih v tolikšnem številu onesnažujejo okolje predvsem zato, da izdelke, ki jih sicer znamo narediti sami, pripeljejo od tam, kjer znajo ljudi bolj kruto izkoriščati in kjer lahko v okolje nekaznovano spuščajo strupene snovi. Divje živali umirajo in izumirajo tudi zaradi globalnega segrevanja in onesnaževanja, katerega edini krivec je človek, pa tudi zaradi krčenja njihovega življenjskega okolja, ki si ga prisvaja človek. Z uživanjem palminega olja na primer pripomoremo k izumiranju orangutana. V prvih 17 letih našega tisočletja so samo na Borneu posekali šest milijonov hektarjev (tj. za tri Slovenije) pragozda, ki je življenjski prostor orangutana, in večino uporabili za nasade palm, iz katerih pridobivajo olje (Forest News, 15. januar 2019.). Orangutan, ki nam je za šimpanzom med vsemi živalmi gensko najbolj podoben, je postal kritično ogrožena vrsta. Iz podobnih razlogov sta ogrožena tudi preostala dva najbližja človekova sorodnika, šimpanz in gorila. Človek torej tudi danes nadaljuje z iztrebljanjem divjih živali, ki ga je začel pred 70.000 leti.
Na drugi strani pa je prav človek poskrbel, da so se udomačene živali nesorazmerno razmnožile. Leta 2012 je na svetu živelo približno milijarda ovac, milijarda prašičev, več kot milijarda govedi in 25 milijard piščancev, kar je več tisočkrat več, kot je njihovih prednikov živelo pred udomačitvijo. Pa se tem živalim tudi godi vsaj približno tako dobro kot njihovim divjim prednikom? Medtem ko je naravna življenjska doba prosto živečih kokoši 7 do 12 let, piščance na farmah zakoljejo, preden dopolnijo šest tednov. Izračunali so, da je takrat razmerje med stroški prireje in ceno za kilogram mesa najugodnejše. Pričakovana življenjska doba govedi je okrog 20 let, na intenzivnih mlečnih farmah pa teličke moškega spola takoj po rojstvu spremenijo v teletino, ki se kar stopi v ustih, na mesnih pa jih krmijo do 18. meseca, vendar ves ta čas preživijo v ozki staji, da po nepotrebnem ne trošijo dragocenih kalorij. Krave mlekarice praviloma ne doživijo petega leta starosti. Podobno velja za vse preostale živali, katerih meso ali druge proizvode kupujemo v trgovini (Harari, Sapiens, 102).
Kako pa je s psi in mačkami? Če dobro pomislimo, predzgodovinski odnos med človekom in psom traja še danes. Pes se podreja človekovi volji, čuva njega in njegovo lastnino, nekateri še pomagajo pri lovu na divje živali, čeprav lov ni namenjen preživetju, temveč krvavi zabavi, mnogi so napredovali v družabnike, v zameno pa dobivajo iz klavniških odpadkov skrbno narejeno hrano v briketih, konzervah ali v obliki posladka. Na podeželju se mačke še vedno prvenstveno prehranjujejo z mišmi, v mestih in sploh tiste, ki so napredovale v hišne ljubljenčke, pa tako kot psi živijo od industrijsko predelanih najslabših delov zaklanih živali, zapakiranih v lične vrečke ali konzerve, ki povzročajo dodatno onesnaževanje okolja.
Številni s tako urejenim sobivanjem človeka in živali soglašajo, češ ljudje smo se v zadnjih desettisočletjih prebili na vrh prehranjevalne verige, kar po definiciji pomeni, da jemo vse, kar je užitno, nas pa ne sme pojesti nihče. Drugi se tega, kar je zapisano (še več pa zamolčano) v tem sestavku, ne zavedajo ali nočejo zavedati, pa vendar živijo s čisto vestjo brez občutka krivde. Za tiste, ki bi ta odnos radi spremenili, pa velja splošna resnica o tem, da družbo lahko spreminjamo samo tako, da spremenimo sebe.
POVZETEK
Arheologija in zgodovinska antropologija sta ugotovili, da današnji človek, Homo sapiens, izvira iz vzhodnoafriške savane, od koder se je pred približno 70.000 leti začel širiti v druge dele sveta. Prvotno nomadske skupnosti so na svojih poteh iztrebile večino velikih sesalcev in vse druge človeške vrste, ob tem pa se je človek prebil na vrh prehranjevalne verige. Z začetkom kmetovanja pred približno 11.500 leti je začel udomačevati tiste večje divje sesalce in ptiče, ki se jih je splačalo in so se dale udomačiti (ovce, koze, goved, prašiče, konje, velblode, kokoši) ter jih gojiti predvsem za lastno prehrano. V desettisočletjih se človekov odnos do živali ni bistveno spremenil. Zaradi njegovih posegov še vedno izumirajo vrste divjih živali, domače živali pa še vedno goji predvsem zato, da mu zagotavljajo hrano.
Izmed domačih živali bistveno izstopata pes in mačka, ki ju ni udomačil človek, temveč sta se človeku približala iz lastnih koristi. Pes se je sprva preživljal z ostanki uplenjenih živali pradavnega lovca, mačka pa z mišmi, ki so jih v bližino človeka privabile zaloge žita. Tudi ta odnos se v petnajst oziroma deset tisoč letih ni bistveno spremenil. Pes še vedno živi od resda predelanih najslabših delov zaklane živali, mačke na deželi še vedno večinoma od miši, hišni ljubljenci pa kakor psi iz predelanih klavniških odpadkov.
SUMMARY
Archaeology and historical anthropology have established that modern humans, Homo sapiens, originated on the East African savannah, whence they began migrating to other parts of the world around 70,000 years ago. Initially nomadic communities, they inadvertently led to the extinction of most large mammals and all other human species, ultimately occupying the top position in the food chain. Approximately 11,500 years ago, humans transitioned to agriculture and began domesticating suitable large wild mammals and birds, such as sheep, goats, cattle, pigs, horses, camels, and chickens, primarily for their own sustenance. Over the decades, human attitudes towards animals have not substantially changed. Wildlife animal species continue to face extinction due to human intervention, and domestic animals remain primarily a food source.
Dogs and cats stand out as domestic animals that were not domesticated by humans, but rather approached humans for their own benefit. Dogs initially survived on the scraps of animals hunted by ancient humans, while cats were drawn to human settlements by the presence of grain, which attracted mice. This relationship has changed little over the past ten to fifteen thousand years. Dogs still subsist on the less desirable parts of slaughtered animals, albeit now processed; many cats still primarily hunt mice; and household pets, like dogs, continue to eat processed butcher's waste.
PUBLIKACIJE
Harari, Yuval Noah: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva. Prevedla Polona Mertelj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Vera Smole: Naruobe prav. Folklorne in spominske pripovedi iz šentruperske fare na Dolenjskem. Ljubljana: Založba ZRC, 2019.
Snoj, Marko: Imena slovenskih psov. Ljubljana: Založba ZRC, 2023.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1996.
ELEKTRONSKI VIRI
Is deforestation in Borneo slowing down? Forest News, 15. januar 2019.
Oldest Known Evidence Of Cat Taming Found In Cyprus. ScienceDaily, American Association For The Advancement Of Science, 9. april 2004.
Jéricho - Wikipedia, l'éncyclopedie libre, 19. 7. 2024.
Marko Snoj, dr. jezikoslovnih znanosti, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in njen podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede, znanstveni svetnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in redni profesor za primerjalno jezikoslovje, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Prispevek je bil objavljen v Zborniku znanstvenih in strokovnih prispevkih za mentorje zgodovinskih krožkov pri ZPMS Sobivanje človeka in živali skozi čas, 2024.