Poznamo realnost? Kričanje proti veganstvu in »izrojenosti« rastlinske prehrane je umetno ustvarjen vihar v kozarcu. In že tega se industrija smrti boji. Enega samega otroka med tisoč otroki, ki je eden in edini vegan ali veganka. Takšna je realnost Slovenije!
Ne le v Sloveniji, na veliko žalost je povsod po svetu podobno. Na milijone hotelov je na naši zemeljski obli, a vendar niti en odstotek, niti pol odstotka hotelov ni vegetarijanskih ali celo veganskih. Si predstavljamo, kako zelo »ogrožena« sta mesojedstvo in ubijanje živali? Premalo ali nič! Realnost!
Vprašajte v šolskih kuhinjah, učitelje, pedagoginje, vodje počitniških dejavnosti, koliko je otrok, ki imajo vegansko prehrano. Še vegetarijanci so izjemno redki, kar je skorajda neverjetno, glede na ozaveščenost, ki je mogoča danes z vpogledom v okrutnost reje živali in zločinskost klavnic. Vendar: NE. Ni jih! Otroci, ki ne jedo mesa, so izjemno redki.
99 % odstotkov slovenskih otrok je na mesni prehrani. Njihovo zdravje in gibalne sposobnosti niso ravno na zavidljivi ravni. Veliko je alergij, kroničnih bolezni in motenj pozornosti. Ne trdim, da je tega kriva le prehrana, veliko prispeva tudi cepljenje dojenčkov, ki poteka nekritično in brez spremljanja stranskih učinkov. Natanko tako, kot cepijo živino, cepijo otroke – vse po vrsti, ker je »obvezno«.
Pernate živali v reji je v Sloveniji treba obvezno cepiti. Naša država uvaja tudi obvezno cepljenje živine proti modrikastemu jeziku z letom 2026, stroške bo krila država, kot jih krije pri cepljenju otrok. Vsak košček ekološkega jabolka ali kruha pa si mora plačati vsak sam, ali ni to zanimivo?
Presunili so me podatki s terena, kako zelo malo je v običajnih osnovnih šolah vegetarijanskih in veganskih prehranskih izbir in kako malo je družin, ki pripravljajo tovrstne zdrave obroke za svoje otroke doma.
Vsak dan na kakšnem od socialnih omrežij zasledimo posmehovanje in poniževanje na račun veganske prehrane »travojedcev«, »norcev« in »idiotov«, katerih otroci bodo »zagotovo umrli« in da je takšne starše »treba zapret«.
Otrok, ki trpijo zaradi staršev alkoholikov, narcisov, narkomanov, nasilnežev se ne šteje na tak način. Če kdo od otrok utrpi zločin, je to »tragično«, ker pač ne gre za veganstvo, ki je »dežurni krivec« za vse, kar se slabega dogaja.
PREŠTEJMO SE ...
Če ne bi bilo obsežnega prebivalstva Indije, ki še vztraja na vegetarijanstvu, bi bil tudi odstotek vegetarijancev na svetu srhljivo majhen. Kljub najštevilčnejši državi na svetu, ki skuša ohranjati vegetarijanstvo, je delež ne-mesojedcev globalno komajda 22 %. Brez Indije bi bil ta delež le 2-%. Tudi v Indiji zaradi prihoda tujega kapitala, McDonaldsa in prodaje alkohola hitro nastajajo mesni obrati, ki jih prej ni bilo.
ZAKAJ SE TOREJ JEDCI MESA RAZBURJAJO?
Prvič zato, ker ne dopuščajo etičnih pripomb na svoj jedilnik. Nobenih.
Drugič, ker je prehrana za preštevilne ljudi svojevrstna uteha in način druženja. V paničnem strahu so, da bi bili drugačni, izločeni in zasmehovani »stran od glavne mize«.
Gre za šibkost psihološke narave, za nezmožnost individualizacije na podlagi plemenitih načel. Podobno kot vojaki, ki streljajo talce le, če jih je več, da ni teže moralnega prestopka. Posamezniki ne želijo streljati in se jim upira (razen psihopati). Teža umora, ko ne gre za preživetje, je prevelika. Razumljivo. Tako si težo umora nedolžnih živali razdeli »vesela« miza, najraje podprta z alkoholom, da pobegne od krvave realnosti obroka.
Tretjič, evropska zgodovina nasilja je povezana z »aristokratskim« lovom in ubijanjem živali. Kmetom streljanje živali in ribolov nista bila dovoljena, »za krivolov« so bile predpisane smrtne kazni na večini plemiških posesti. Meso zato nekateri povezujejo s statusom – brezobzirnostjo, okrutnostjo, ki pomeni hkrati pravico do zatiranja šibkejših.
Četrtič, kar na družbenih omrežjih nenehno servirajo »prebujeni nutricionisti«, naj bi bila tradicija nekaj, na kar bi se morali zanašati in ne spreminjati. Vendar samo, kar se tiče ocvirkov in salam. Ne zanima jih tradicija opravljanja velike potrebe v nočno posodo, ki potem ostane pod posteljo ali na hodniku in jo je treba izprazniti večkrat na dan. Prav tako je upati, da je za večino nesprejemljivo, da bi kakšen grof ali baron posilil njihovo nevesto, ker so imeli tradicionalno pravico ius primae noctis. Tradicija JE pomembna, a nujno prebrana smeti, ubijanja in krivic. Od krožnika, higiene do človekovih pravic.
Ali ni nemara to ogorčeno upiranje kakršnemukoli komentarju na to, kako trpijo živali pred zakolom in da to ni moralno in potrebno, če ne vlada lakota, odraz tega, da človek nima moči nad svojimi navadami?
Resnica je pretresljiva: če ljudem DRUGI (oblast) ukažejo, naj čez noč spremenijo svoje plemenite navade, bodo to storili: ubijali bodo ljudi, ki jim niso ničesar storili, nosili bodo maske iz papirja z elastiko okoli ušes, da »ne bi zboleli«, panično se bodo skrivali »pred virusom«, čeprav imajo hrano, ki jih zastruplja, doma v hladilniku ...
Ljudje v »lock down« sistemu »kovid režima« so pristali na ravni rejnih živali: zaprti, zabeleženi, nadzorovani, brez svobodne volje, brez svobodnega druženja, brez svobode izražanja ... ampak z zrezkom na krožniku! Sužnji, ki jedo zasužnjene.
Zato je vsako primerjanje »z Indijanci« ali drugimi staroselci, ko gre za ubijanje živali, povsem neprimerno. Pleme ne preživi, če ni živali. Nikoli jih ne zasužnji, nikoli ne pobija več, kot sme po zakonih svoje družbe (totem in tabu), nikoli jih ne prodaja ali z njimi trguje. Moli za njih in se jim klanja za dar njihovih življenj. Bela bizonka je med ameriškimi staroselci to, kar je beli slon v Indiji – simbol čistosti in duhovne moči.
Pa pri nas? Ljudska pravljica o beli kači, ki je rešila žito. (Kače so ščitile kašče pred mišmi, katerih iztrebki uničijo ali kontaminirajo žitna zrna).
Spoštujmo svojo pot in se zavedajmo, da sužnji, ki jedo sužnje, še ne želijo odpreti oči. Edina pravica, ki jim je še ostala? Da mižijo.
Avtorica: dr. Katerina Vidner Ferkov
Revija Osvoboditev živali, letnik 23, št. 50, str. 32-33.