Znanost pravi: rastline so kot živali, bakterije in glive živi organizmi. Življenjsko energijo dobivajo iz svetlobne energije s fotosintezo, ki prihaja od sonca. Rastline so za ljudi in živali hrana, zdravila in streha nad glavo. Pomen rastlin za življenje ljudi je Wolfgang Armbruster izrazil z naslednjimi verzi: Od ene rastline sem vzel les za svojo mizo. Vzel sem tudi tram, ki nosi streho. Od rastlin sem vzel kruh, ki me hrani, pivo in vino, sladkor, sokove, kaše. Prav tako sem vzel zelenilo, vonj. Rumenilo nebeških ključev – neskončnost barv. Nisem vzel tudi zraka, ki ga diham? Ni moja mati vzela še več, ko je odklanjala vročino in blažila bolečine? Rastlinam sem vzel življenje. A kaj sem jim vrnil? Kako jim izreči zahvalo?
TEMELJI DANAŠNJEGA RAZISKOVANJA RASTLIN V ZNANOSTI SO IZKUŠNJE NAŠIH PREDNIKOV
Če pogledamo v zgodovino ljudi na Zemlji, ni potrebno dvomiti, da so naši predniki, predvsem ženske, zagotovo imeli sposobnosti, neke vrste intuicijo, s katero so instinktivno, bolje rečeno inspirativno znali razlikovati zdravilne rastline in rastline za hrano. Posebej pomembno je vedeti, da je človeštvo večinoma prišlo do znanja okrog rastlinske hrane in zdravilnosti z opazovanjem živali, ki prepoznavajo rastline za hrano in zdravljenje. Izkušnje živali v iskanju rastlin za hrano in zdravljenje so torej postale osnova proučevanja rastlinskih zdravil in hrane. Kljub temu znanju velika večina ljudi v svojem življenju ne bo ali ni sposobna spoznati, da je narava ta, ki zdravi, in se zaradi tega do nje obnaša skrajno destruktivno.
KAJ SO PRAVZAPRAV ZDRAVILA, KI JIH DOBIMO IZ RASTLIN?
Zdravila so energije svetlobe, ki komunicirajo s podobno ali celo isto klinično sliko. Če je komunikacijsko polje bolezni moteno, to lahko privede do neugodnih sprememb, ker enako deluje na enako, ker vse temelji na komunikaciji, na evoluciji in degeneraciji. Danes živimo v času popolne degeneracije. Današnja raziskovalna medicina na primer ne priznava kozmično-naravnih zakonov, ki regulirajo nastanek in vzdrževanje življenja. Rezultat te usmeritve sta degeneracija in uničevanje življenja na planetu Zemlja. Spoštovanje naravnih zakonov ali, kot nekateri to imenujejo, volje Boga - Stvaritelja poteka v nekomunikaciji z neizpodbitnim in nespremenljivim življenjskim zakonom. Nespoštovanje teh zakonitosti usmerja človeka na pot degeneracije, katere cilj je uničenje celotnega življenja na Zemlji, z drugimi besedami, uničenje vseh materialnih oblik, kar je posledica nespoštovanja zakonitosti z degradiranjem energij svetlobe – Stvaritelja.
KAJ JE ENERGIJA SVETLOBE, KI VZDRŽUJE ŽIVLJENJE V MATERIJI?
Vse je komunikacija, v kateri ležijo prehodi - navzgor, v višje ravni zavesti, v evolucijo, ali navzdol, v nižje, v degeneracijo, v komunikacijske ravni, imenovane tudi komunikacijska polja. Človeštvu je poznano, da, ne glede na to, kje živimo, v mestu, zaselku ali na vasi, vse temelji na komunikaciji, na evoluciji ali degeneraciji. Skozi komunikacijo, skozi evolucijo ali degeneracijo, vsak človek odreja smer svojega življenja na Zemlji. Enako velja za našo bolezen, naše trpljenje in umiranje, vključno s smrtjo. Ne glede na to, na kateri ravni zavesti se nahaja duša, človeško bitje je v komunikaciji, ki ga vodi, odvisno od njegove odločitve, po poti evolucije ali degeneracije.
Torej vse, kar vidimo ali ne vidimo – vse živi skozi komunikacijo. Nič ne obstaja, kar ne bi bilo del vseobsegajoče komunikacije. Glede tega védenja bi morali imeti v zavesti, da se rastlinskega sveta ne da negirati, še manj se do njega obnašati, kot da je zunaj te vseobsegajoče komunikacijske mreže oz. izven življenja. Kozmični zakoni nas usmerjajo v zavest, da je vse komunikacija, da vse oddaja in sprejema in da enako privlači enako. Ali mi priznamo Boga Stvaritelja kot izvornega arhitekta vsega vidnega in nevidnega ali ne – On je in ostaja edina in absolutna stvarnost življenja. Ne glede na to, na kateri ravni zavesti se nahaja duša ali človek, bi se morali zavedati, da obstaja komunikacija, ki rezultira glede na njegovo zavest, z evolucijo ali degeneracijo.
Vse je življenje, vse je zavest, ki poseduje ustrezno raven. Obstajata vidna in nevidna komunikacija, v kateri smo vtkani z našimi opredelitvami.
SPREMEMBA KLIME JE VZROK ZA IZGINJANJE RASTLINSKIH IN ŽIVALSKIH VRST Z ZEMLJE
Kamorkoli pogledamo v svet, opažamo, da gre večina ljudi po poti degeneracije življenja. Ta je na Zemlji povzročila spremembo klime. Slednjo lahko imenujemo tudi t. i. udarci usode, ki nas bolj ali manj spodbujajo h globljemu razmišljanju, namreč k temu, kaj sedaj in kako naprej. Ali krenemo po poti evolucije ali degeneracije. Kaj je pravzaprav degeneracija?
Degeneracija je izguba védenja za kaj in kako. Kdo je pravzaprav človeštvo usmeril na pot degeneracije, bi bilo naslednje logično vprašanje za razmišljanje. Znanje o vesoljnih zakonitostih in svobodnem življenju iz Boga je človeštvu bolj ali manj znano. Kljub znanju o obstoju kozmičnih in naravnih zakonitosti so religiozni vodje, duhovništvo, skupaj z zemeljskimi oblastniki to znanje negirali in storili vse, da ga človeštvo ne prepozna. Slikovito rečeno, vladajoča avantgarda je dala ljudem preko oči prevezo, da bi lažje manipulirala z njimi v svojo korist. Hoteli so in še hočejo, da se duše po fizični smrti telesa ne vračajo v svoje začetno stanje, tja, od koder izvirajo. Življenje ljudi po kozmičnih zakonih za vladajočo avantgardo pomeni izgubo oblasti nad ljudmi in dušami oz. izgubo energije, s pomočjo katere živijo svoje življenje zunaj kozmičnega zakona v luksuzu in degeneraciji življenja.
DOMIŠLJAVOST IN NEZNANJE LJUDI STA ZA NARAVO KATASTROFALNA IN UNIČUJOČA
Bahavost in neznanje ljudi glede celotne narave, posebej glede rastlin in živali, sta brezmejna, deformirana in uničujoča. Sprememba klime in izginjanje živalskih in rastlinskih vrst bi nas morali spodbuditi in naučiti obnašanja do bližnjega in do celotne narave v smislu kozmičnih zakonitosti in se potem vrniti v Večno domovino, od koder izhajamo. Človek bi se moral zavedati, da so živali, rastline in minerali vtkani v veliko vseobsegajočo kozmično enost, da so torej del nas.
Celotna narava je kot del kozmične enosti v svoji prasubstanci, prasnovi, svetlobni eter. Slednji je finosnovna snov, svetlobna energija, iz katere so padla bitja s svojim obnašanjem zunaj zakonitosti povzročila nastanek materije – slikovito rečeno, agregatno stanje svetlobnega etra. Danes lahko fenomen spremembe klime in vse hitrejšega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst zaključimo z ugotovitvijo: človeštvo je zaradi nespoštovanja kozmičnega zakona povzročilo najglobljo degeneracijo, namreč uničevanje platforme svojih življenjskih pogojev. No, do popolnega uničenja ne more priti, ker se energija ne izgubi, temveč bo prišlo do preobrazbe celotnega
materialnega kozmosa, kateremu pripada tudi Zemlja z življenjem na njej. Konec degeneracije materialne narave s strani človeka se je pričel s spremembo klime, t. j. pričelo se je že pred stoletji najavljeno vračanje materialnega sveta v njegovo prvobitno stanje.
STVARITELJ PREKO SVOJIH GLASNIKOV: »USTVARIL BOM NOVO NEBO IN NOVO ZEMLJO.«
Znanost trdi: nobena energija se ne izgubi. To pomeni, da se samo spreminja ali ustvarja drugačne načine obstoja oz. kaže na to, da je na poti v svoje prvotno stanje, v svetlobni eter. Del ljudi se zaveda, v mislih, besedah in dejanjih, da so del kozmične enosti, in se temu primerno vedejo. Drugi del je prepričan, da to ni in se temu primerno obnaša, destruktivno do bližnjih in narave. Postavljanje sebe zunaj kozmičnih zakonitosti se opredeljuje za deformiranje in uničevanje življenjskih pogojev na Zemlji. S to opredelitvijo in življenjem zunaj kozmičnih zakonov sta planet Zemlja in življenje na njem privedena v stanje, s katerim se je začela sprememba klime. S spremembo klime ima človeštvo priložnost, da se vrne v kozmično zavest in se prepriča, da je Zemlja z vsem vidnim vesoljem na poti preobrazbe v finosnovno prvotno stanje, in to z objavljenimi besedami Stvaritelja preko njegovih glasnikov, prerokov: »Ustvaril bom novo nebo in novo Zemljo!«
KAKO JE V NAŠEM ČASU?
Današnji strokovnjaki, politiki in religiozni voditelji glasno razmišljajo, da bodo v bližnji prihodnosti stvari krenile na bolje. Kljub vidnim vsakodnevnim in nepredvidljivim katastrofalnim okolnostim akterji degeneracije postajajo vse glasnejši in agresivnejši nasproti tistim, ki ne mislijo, ne govorijo in ne živijo kot oni, ker želijo zadržati svoje kraljestvo s svojimi zvestimi podaniki, a to ni več mogoče.
Preobrazba se je začela in ne bo ustavljena, dokler se ne izpolnijo besede Stvaritelja – »Ustvaril bom novo nebo in novo Zemljo«. Ko razumemo besede Stvaritelja o vračanju materialnega sveta v prvotno stanje, v kozmično enost, ki ji pripadamo tako ljudje kot živali, rastline in minerali, bomo razumeli, da izboljšanje življenjskih pogojev v obstoječem stanju sveta ne bo nastopilo. Nasprotno, da bi lahko nastalo nekaj novega, mora staro propasti. Ker so besede Stvaritelja »Naredil bom novo nebo in novo Zemljo« nespremenljive, toka preobrazbe materialnega kozmosa človek ne more preprečiti, mogoče malo upočasniti. Zdi se, da se kljub poznavanju plana Stvaritelja velik del zavedenega in slepega človeštva nadeja, da bo v tem in s tem svetom bolje, in ne opazi, da s tem prepričanjem, zavestjo in deli nadaljuje z degeneracijo na Zemlji – z uničevanjem svojih življenjskih pogojev. Ne vidijo, da je sedanji materialni svet na poti v preteklost, niti se ne sprašujejo, kje bodo takrat, ko ne bo več materialnega sveta.
Besedilo: Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 30-31.