Pogovarjali smo se z doktorico znanosti Ano Vovk Korže, univerzitetno profesorico za fizično in regionalno geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in ustanoviteljico Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja. Je predavateljica na dveh fakultetah v Sloveniji in v tujini. Ima dva doktorata – iz geografije in varstva okolja – ter povezuje znanost s prakso. Še posebej rada poudari pomen samooskrbe ter pomembnost in prednosti veganskega ekološkega kmetijstva. Kot znanstvenica se ukvarja z raziskavo naravnih virov, kar prenaša v pedagoško prakso. V prostem času pa jo najdemo na njenem Učnem poligonu za samooskrbo v Dolah v občini Poljčane, kjer raziskuje možnosti celovite samooskrbe tako za Slovenijo kot druge celine.
Gotovo se strinjate, da sta voda in hrana pomembna dejavnika za naše zdravje pa tudi zdravje živali in rastlin.
Objave rezultatov raziskav v neodvisnih medijih (http://www. ninamvseeno.org/pregled-clanka. aspx?naslov=pijemo-cisto-vodo-ali-strup&id=128) so povezale nitrate s številnimi rakavimi obolenji, prezgodnjim porodom, nizko porodno težo in resnimi obolenji novorojenčkov, kot so prirojene napake. V Podravju, Pomurju in Spodnji Savinjski dolini je pitna voda že dlje časa preobremenjena z nitrati. V mestni občini Ptuj se stanje zadnja leta poslabšuje tako hitro, da bo lahko že čez nekaj let presežena maksimalna dovoljena meja 50 mg/l. Dovoljena meja je postavljena previsoko, saj so številne raziskave nitrate v pitni vodi povezale z resnimi zdravstvenimi težavami že pri koncentraciji 4,4 mg/l ali manj. Znanstveniki iz Environmental Working Group so letos objavili obsežno analizo in kot varno mejo, pri kateri ni negativnih učinkov na zdravje, določili 0,62 mg/l.
Trg kmete sili v nižanje cen in intenzivno kmetijstvo ne glede na dolgoročne učinke na zdravje, okolje in rodovitnost prsti. Zaradi takšnega načina kmetovanja se količina organske snovi v prsti zmanjšuje, za dosego enake količine pridelka pa so potrebne vedno večje količine gnojil, ki vsebujejo nitrate in se spirajo v podtalnico. Vsekakor sta čista voda ter zdravo pridelana in predelana hrana osnova za naše zdravje, mi pa smo odgovorni za zdravje živali, s katerimi živimo, in zdravje rastlin, ki jih gojimo.
Odpira se vprašanje, ali se sploh zavedamo, da je zdravje vode, zemlje, živali in rastlin zelo prepleteno in da neznanje, nezavedanje in neobčutljivost na naravne sestavine okolja pogosto povzročajo škodo vsem. Če uporabljamo onesnaženo vodo in jo dodajamo rastlinam ali živalim, tvegamo njihovo zdravje in posledično svoje, saj rastline uživamo. Mnoge živali so veliko bolj senzibilne in ne pijejo onesnažene vode, včasih se nam zdi, da je človek najbolj neroden v sistemu narava – človek. Zdravje je torej temelj, ki ga moramo vedno upoštevati tako pri sebi kot pri svojih sopotnikih na naši življenjski poti. Žal pa je mnogo vodotokov onesnaženih, saj se v njih izlivajo fekalne vode, ker zlasti manjša naselja nimajo urejenega čiščenja in odvajanja odpadne vode. Posledično so ogrožene tudi podzemne vode, v katere se stekajo površinske vode. Raziskovalci ugotavljajo, da je v vodi vse več snovi, ki jih monitoringi niti ne morejo spremljati, problematična je zlasti vsebnost mikroplastike (https:// radioprvi.rtvslo.si/2019/01/mikroplastika-je-prisotna-vsepovsod-vstopa-tudi-v-prehranski-krog/).
Pa vendar, čista voda, brez prisotnosti kemije, nitratov, antibiotikov, hormonov, feromonov … kot je to bilo še pred samo štiridesetimi ali petdesetimi leti – je kaj takega sploh še dosegljivo?
Beremo lahko, da so raziskave povezale nitrate s številnimi rakavimi obolenji, med drugim z rakom prebavil, jajčnikov, ščitnice, ledvic in mehurja, ter z resnimi obolenji novorojenčkov, kot so prirojene napake. Strokovno pregledana meta-analiza avtorjev Environmental Working Group (EWG), objavljena junija 2019 v reviji Environmental Research (3), je namreč ugotovila, da so številne dobro izvedene raziskave nitrate v pitni vodi povezale z resnimi zdravstvenimi težavami že pri koncentraciji 4,4 mg/l ali manj. Kot varno mejo, pri kateri ni negativnih učinkov na zdravje, so določili 0,62 mg/l, kar je 80-krat manj od maksimalne dovoljene vrednosti v Sloveniji! Do sklepa, da dovoljena meja ne upošteva novejših znanstvenih ugotovitev, so prišle tudi druge analize, npr. pregled raziskav, objavljen leta 2018 (http://www. ninamvseeno.org/pregled-clanka. aspx?naslov=pijemo-cisto-vodo-ali-strup&id=128).
Če torej spremljamo objave po medijih, vidimo, da je glavni poudarek na onesnaženosti vseh virov vode, še zlasti je izpostavljen negativni vpliv kmetijstva na vodo in okolje nasploh (http:// www.primavoda.si/vse-o-vodi/ kateri-so-glavni-onesnazevalci-vode). Danes ne moremo več govoriti o čisti vodi, tudi voda, ki se črpa za pitje, ni popolnoma čista, saj se v tla stekajo številni vplivi. Preden se voda vključi v prehrano, jo marsikje obdelajo s klorom in drugimi substancami. Monitoringi ne morejo zajeti vseh elementov in dokazano je, da bi bilo potrebno precej razširiti monitoring, če bi želeli vedeti, kaj vse je v vodi. Npr., plastika v vodi se ne spremlja, tudi prisotnost hormonov ne, mnoge kemikalije pa se s součinkom spremenijo v agresivna sredstva. O tem so poročali tudi v javnih medijih in opozorili na velik problem, to je odsotnost monitoringov snovi, za katere vedo, da so v vodi, pa jih ne spremljajo. Zato postaja kakovost vode vse bolj vprašljiva, saj klorirana voda ni dobra za živa bitja.
Ali drži, da se onesnaževanje in zastrupljanje okolja iz leta v leto še stopnjujeta?
Evropska agencija za okolje nas opozarja, da je okolje preveč onesnaženo (https://www.eea. europa.eu/sl/themes/air/intro). Zlasti na kmetijskih območjih je pritisk na prst zelo velik in uporaba vedno novih kemikalij povzroča nepričakovane posledice. Pridelava hrane je preveč odvisna od kemikalij, čeprav to sploh ni potrebno, morali bi le uporabiti druge pristope. Velik je tudi vpliv na stoječe vode, večina jezer v Sloveniji, zlasti v vzhodnem delu države, je preobremenjenih z organskimi snovmi zaradi spiranja zemlje iz njiv v jezera ter pretiranega hranjenja rib v njih, kar povzroča številne negativne vplive. Problem so tudi stara bremena kot sta Anhovo in Mežiška dolina, kjer kljub temu, da dejavnosti ne opravljajo več, ostajajo povišani atrazini in težke kovine. Žal pa se v takšna območja dodatno selijo dejavnosti, ki obremenijo okolje, zato bi morali resnično bolj odgovorno pristopiti. Raziskave ugotavljajo, da ni dvoma, da se zaradi konvencionalnega načina kmetovanja količina organske snovi (humusa) v prsti zmanjšuje in da so za dosego enake količine pridelka potrebne vedno večje količine gnojil. V prsti, ki vsebuje zadostno količino organske snovi, je učinkovitost razpoložljivega dušika veliko večja, pomembni pa so tudi mikroorganizmi, ki stabilizirajo velik delež anorganskega dušika tako, da ga pretvorijo v beljakovine in organski dušik, ki se ne izceja v podtalnico in je rastlinam na voljo na dolgi rok. Onesnaženost slovenskih voda s fekalijami je velik problem, uvedba kompostnih stranišč pa bi lahko pripomogla tudi k reševanju problematike nitratov v pitni vodi.
Rastlinske in živalske vrste izumirajo hitreje kot kdajkoli, bolnice so polne bolnih ljudi …
Ja, neverjetno je, kako hitro razpadajo ekosistemi, če upoštevamo objave, nas lahko postane strah. Tudi svetovne organizacije opozarjajo na hitro propadanje biodiverzitete (https:// www.worldbeeday.org/si/novice/ novice-iz-sveta/167-porocilo-fao-biotska-raznovrstnost.html). Ne samo, da vsako leto pozidamo na tisoče hektarjev rodne zemlje in za vedno uničimo življenje v tleh, propadajo tudi gozdovi, napadajo jih številne bolezni, umirajo zavarovane vrste živali in mnogih ne bo mogoče rešiti. Še nikoli ekosistemi niso bili tako krhki kot so danes in samo velika odgovornost do ravnanja z okoljem bi še lahko rešila izredno pereče stanje. Če bomo izgubili delovanje ekosistemov, tudi nas ne bo več.
Če ljudi povprašamo, kako se počutijo, in če upoštevamo oris njihovega stanja, je jasno, da so vse bolj bolni. Čakalne vrste so vse daljše, čedalje mlajši ljudje imajo težave, ki jih včasih nismo poznali. Bojimo se, da je to šele vrh ledene gore, če prištejemo sedanji način življenja mladih, z malo ali nič gibanja, in veliko odvisnostjo od digitalnih naprav. Evolucija ni predvidela takšnega načina življenja in to se že kaže v številnih bolnih novorojencih, ki jih je treba zdraviti s prostovoljnimi prispevki v tujini, saj gre za težka obolenja.
Mnogi, med njimi tudi takšni, ki se imajo za strokovnjake ali znanstvenike, trdijo, da kemija in škropiva v kmetijstvu niso škodljivi za živali in ljudi, kljub temu, da je nedvoumno dokazano, da npr. čebele in tudi druge živali umirajo prav zaradi škropiv v kmetijstvu.
Na področju znanosti je težava ta, da so s strani močnih prodajnih lobijev številne raziskave kupljene, torej da se plačajo vnaprej ponarejeni rezultati, zato moramo biti zelo previdni, čigave članke beremo. Veliko zlorab je na področju medicine, farmacije pa tudi digitalne tehnologije, o čemer je javno spregovorila doktorica Metoda Fikfak v intervjuju za nacionalni radio: https://radioprvi.rtvslo. si/2020/02/intervju-225/.
Pri ljudeh pa hrana, pridelana s kemijo, povzroča bolezni, ki niso vidne takoj, ker so ti strupi prisotni v majhnih količinah. Torej nas dela bolne neopazno in počasi.
O tem, kako človek umira na obroke zaradi majhnih, a strupenih doz, piše veliko ga. Sonja Lončar v svojih knjigah. Veliko smo si krivi sami, ker nismo dovolj vztrajni, da bi zahtevali samo naravno pridelano hrano, brez pesticidov, hormonov in drugih kemikalij. Predvsem živali gojijo z mnogo kemijskimi dodatki, zato je vse več hormonskih obolenj (rak na prostati, rak na dojkah), ker uživanje takšnega mesa neposredno napade telo. Treba je tudi paziti pri predelavi živil, saj industrija za lepši izgled in okus uporabi mnogo dodatkov, ki uničijo pomen rastlin, tak primer so rastlinska olja, ki jim dodajajo številne strupe, da dobijo ustrezno barvo.
Mnoga škropiva so namensko narejena za ubijanje in tako nosijo v sebi informacijo »ubij«.
Da, kemijski pripravki so namenjeni ubijanju in ker imajo ljudje radi čiste površine, jih nekritično uporabijo povsod, tudi na svojih tlakovcih, na vrtovih in seveda njivah. Ko imamo strup enkrat v zemlji, bo tam ostal dolgo časa in negativno vplival na ostale žive sestavine tal in seveda rastline. Zato je treba strupe prepovedati, saj ne sodijo v naravo. Isto velja za intenzivno živinorejo v zaprtih prostorih, kjer se na majhnem prostoru zbirajo velike količine gnojevke in gnojnice, ki vsebujeta nitrate.
Brez kemije in škropiv ne bi bilo množične živinoreje.
Množična živinoreja je pogojena z uporabo polj, na katerih bi morala rasti hrana za ljudi, raste pa za živali. Ker je cilj nahraniti velike količine živali, hočejo pridelati čim več koruze, ki se večinoma goji na njivah. S tem ko uničijo njive, uničijo tudi živali, ki jedo to tehnično vzgojeno koruzo, kar se kaže v prepitanosti in preveliki mlečnosti krav, ki jih v kratkem časovnem obdobju dobesedno izkoristijo. Namesto da bi take krave živele več deset let, poginejo v nekaj letih, polne bolezni, njihovo meso pa, seveda, prodajo kupcem. Kot primer, na Švedskem je bilo leta 1949 300.000 kmetij, ki so se ukvarjale z mlekarstvom, vsaka kmetija je imela v povprečju 5 krav. Danes je na Švedskem le še okrog 3000 mlekarskih kmetij, vsaka ima v povprečju okoli 100 krav. Trendi so tudi drugje podobni. Kmetje so v veliki meri opustili dobro prakso nastilja in kompostiranja gnoja. Pesticidi, herbicidi ipd. ne pobijejo le ciljnih organizmov, temveč tudi mikroorganizme in glive, ki so bistveni sestavni del prsti (http:// www.ninamvseeno.org/pregled-clanka.aspx?naslov=pijemo-cisto-vodo-ali-strup&id=128).
Prav tako je množično živinorejo omogočila znanost, npr. brez avtomatizacije, antibiotikov, velikih strojev, traktorjev množična živinoreja sploh ni možna.
Množična živinoreja je poleg koruznih polj res velik problem, to dvoje mora v muzej napačnega kmetovanja. Seveda znanost za ceno kapitala podpira avtomatizacijo in antibiotike, ker je od tega plačana, raziskovalne skupine dobivajo veliko denarja, lahko pišejo vnaprej plačane članke in si zagotovijo znanstvene pike, ki jim omogočajo navidezni ugled in tekmovalnost. Ker je to tako zelo povezano s kapitalom, je težko rešiti stanje, ki ga podpirajo celi sistemi, kot so politika, gospodarstvo, znanost, šolstvo, medicina.
Torej lahko trdimo, da je del znanosti v službi kapitala?
Da, kot je povedala tudi dr. Metoda Fikfak, je na številnih področjih znanost v službi kapitala. Ta si povečuje kredibilnost, ker se skriva za znanstvenimi objavami, ki so dokazale to, kar oni želijo, raziskovalci so zadovoljni, saj so dobro plačani, imajo plačane počitnice, dobijo nagrade in na koncu jih nagradi še lastna institucija, saj imajo visoko število pik. Uredniki revij so seveda del tega mlina in tako je vse v službi kapitala. Te članke potem uredniki prodajajo in tako se sklene lažna znanost, večina teh pa seveda ni v stiku z realnostjo, ne delajo v praksi in ne poznajo delovanja narave ali pa ga nočejo poznati.
Ali lahko trdimo, da del znanosti prikriva škodljivost agrokemije za ljudi, živali in naravo?
Da, če beremo avtorje izven krogov lobijev, ki so večinoma manj znani, tudi težko uveljavljeni in mnogi imajo težave s sodišči, ker jih zaradi drugačnega načina razmišljanja tožijo, je to jasno. Agrokemija zelo spretno skriva vplive tehnično predelane in visoko kemizirane hrane, k sreči morajo označiti vsaj nekaj dodatkov, in ko beremo, kaj vse dodajo raznim jušnim pripravkom, kruhu!, jogurtom, je to grozno. Po dvajset sestavin, zakaj? Če jih preverimo, seveda hitro vidimo, da ti številni E-ji niso nedolžni, ampak so kancerogeni. Glede na vse to se ni za čuditi, zakaj tak porast rakavih bolnikov v Sloveniji in po svetu.
Ali lahko po vsem tem trdimo, da del znanosti prikriva tudi škodljivost prehranjevanja ljudi z mesom, mlekom in jajci?
Trditev, da so meso, mleko in jajca zdrava hrana, je zlagana in to vedo k sreči že mnogi. Meso je polno aditivov in živali pod krutimi pogoji, ko jih ubijejo, spustijo v meso še zadnje izločke. To naj bi bilo zdravo? Za jajca vemo, kako nastanejo, reja pod žarnico, kjer kokoš ni videla niti žarka naravne svetlobe, ne more biti dobra energija za človeka. Sicer so jajca namenjena rojstvu mladičkov, ne pa zato, da jih poje človek. Da ne pomislim na to, kako nastaja mleko, kakšno nasilje se izvaja nad živalmi, sicer pa je vse več ljudi, ki imajo težave ob uživanju mleka, kar je tudi znak, da nekaj ni v redu. Številne knjige, ki so v javnosti manj odmevne, ker za njimi ne stojijo korporacije, in seveda lastne prakse kažejo, da je zavajanje v prehrani izredno veliko in da je rešitev za nas le v prehodu na rastlinsko prehrano. To je naša evolucijsko pogojena prehrana in kot kažejo vsi obeti za naprej, bo koruznih polj in govedoreje kmalu konec. Zato sem prepričana, da nas čaka drugačna stvarnost, do katere pa moramo še priti.
Besedilo: Stanko Valpatič
Fotografije: ddr. Ana Vovk Korže
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 39, str. 26-30.