Prof. dr. Samo Kreft, mag. farmacije, je profesor na Fakulteti za farmacijo, kjer raziskuje zdravilne rastline in druga zdravila naravnega izvora. Je tudi član skupine SODOBNA FITOTERAPIJA, ki si prizadeva ozaveščati o z dokazi podprti uporabi zdravilnih rastlin. Njihovega pomena nikakor ne gre prezreti niti v današnji medicini, najin pogovor pa se je dotaknil tudi problematike laboratorijsko vzgojenega mesa in sodobne prehrane, ki je eden od vzrokov za porast bolezenskih stanj v današnjem času.
Pogovor bi začela z aktualno tematiko laboratorijskega mesa. Kakšno je vaše stališče glede tega?
Gre za živalski produkt, saj so osnova živalske celice. Menim, da je to področje smiselno raziskati, vendar nisem preveč optimističen glede tega, da bi laboratorijsko
vzgojeno meso lahko reševalo bodisi prehranska vprašanja ali etične dileme. Kot rečeno, gre za živalske celice, ki se jih sicer odvzame enkrat samkrat, pri čemer gre morda za manjšo obremenitev, nekateri bi rekli manjše izkoriščanje živali. Za tiste, ki si prizadevajo za čim manj trpljenja, bi bilo to morda sprejemljivo, morda pa tudi ne. Konec koncev tudi pri pridelavi rastlinske hrane zaradi vplivov na naravo trpijo divje živali, a bistveno manj kot pri pridelavi živalske hrane. Skeptičen sem tudi, če na laboratorijsko meso gledam z vidika ekonomike, hranilne vrednosti in okolja.
Živalske celice ne proizvajajo aminokislin in drugih hranil, samo predelujejo jih, kar pomeni, da bo te celice potrebno hraniti, trenutno to počno z dragimi in etično spornimi živalskimi produkti – serumom živalskih fetusov. S tehnološkim razvojem bi morda zmogli to preseči, vseeno pa jim bo potrebno na nek način priskrbeti beljakovine, ki jih same po sebi ne znajo proizvajati. Tudi cena tovrstnega mesa bo visoka, saj gre za časovno zahteven postopek za razliko od grahovih beljakovin, ki se pogosto uporabljajo v rastlinskem mesu. Ne glede na optimizacijo samega procesa bo nemogoče doseči, da bi te celice zrasle v le nekaj urah, saj zahtevajo daljše časovno obdobje. Primeren prostor, tehnologija in čas pa bodo terjali svoj cenovni davek. Kot pravim, bi posamezne izzive lahko z razvojem tehnologije premostili, vseeno pa menim, da bo izdelek tudi čez čas sprejela le določena skupina ljudi, ki se morda ne morejo odpovedati mesu in jim rastlinska živila niso ljuba, se pa zavedajo etične spornosti mesa, zato bodo pripravljeni plačati visoko ceno.
Za laboratorijsko meso je vse več zanimanja, tako po svetu kot v Sloveniji. Poglavitni argumenti zagovornikov so podnebne spremembe in naraščajoče potrebe, ki jim ni mogoče zadostiti. A dejstvo je, da na problem gledamo z nenavadnega zornega kota, prekomerno uživanje mesa je tudi eden poglavitnih krivcev za najbolj razširjena bolezenska stanja. Je torej problematična že konzumacija mesa kot takega?
Z laboratorijskim mesom se tudi holesterolu ne bo mogoče izogniti, saj živalske celice v svojih membranah vsebujejo holesterol in nezdrave nasičene maščobe, kar pomeni, da so za srčno-žilni sistem še vedno slabše od živil rastlinskega izvora. Kar se zdravstvenih težav tiče, jih z laboratorijskim mesom zagotovo ne bomo rešili. Dejstvo je, da bi konzumacijo izdelkov živalskega izvora zagotovo morali zmanjšati, ne le zavoljo lastnega zdravja, temveč tudi zaradi okolja. A saj veste, kaj pravijo: navada je železna srajca. In pri hrani to še kako drži. Zadnjič sem se udeležil strateškega sveta za prehrano in profesorica TANJA KAMIN je povedala, da so študije dokazale, da četudi se človek preseli, bo prej pozabil svoj materni jezik kot domači način prehranjevanja. Gre torej za izjemno počasen proces, kar pa ni razlog, da ne bi težili k spremembam. Morda je le razlog več, da čim prej začnemo, saj bodo le tako spremembe prej vidne. Tekom nekaj generacij.
Hrana je osebna stvar, pri kateri ljudje ne prenesemo prisile, zato je treba ljudem ponuditi možnosti in jih izobraževati o tem, da lahko že samo rastlinska hrana zagotovi vse potrebe telesa po hranilih. Tudi kar se kulinaričnih užitkov tiče, se jim na račun rastlinske prehrane ni potrebno odreči. Poznamo kar nekaj odličnih slovenskih podjetij, ki so ustvarila izvrstne alternative mesu brez živalskih celic s precej bolj enostavnimi tehnološkimi postopki.
Bi rekli, da so mlade generacije bolj odprte?
Vsekakor so mlajši bolj odprti za novosti. Nič drugače ni niti npr. z orientalskimi začimbami v kuhinji (smeh). Poleg tega smo si različni. Nekateri iščejo alternative mesu, spet drugim je podobnost z mesom moteča. Če si opustil meso zaradi etičnih razlogov, je večja verjetnost, da boš z veseljem užival rastlinske alternative mesu, sčasoma pa se jih boš povsem privadil. Meni osebno rastlinsko mleko dolgo časa ni bilo preveč okusno, zdaj pa mi je precej bolj všeč od kravjega.
Kdaj pa smo postali tako mesno orientirana družba? Naši predniki so precej drugače gledali na meso kot dandanes mi ...
Verjetno si mesa v tolikšnem izobilju, kot ga imamo danes, niso mogli privoščiti, sicer ne vem, kako pogosto bi ga uživali. Verjetno le še več, ker bi bili manj ozaveščeni o škodljivosti na zdravje in okolje. S tem, ko je meso postalo bolj dostopno na trgu, je prišlo tudi do porasta v njegovem uživanju.
Sicer ste profesor na Fakulteti za farmacijo. Tudi farmacija je živalim vse prej kot prijazna panoga, pri tem ciljam na poskuse na živalih. Zanima me, kako pogosta je dandanes uporaba sodobnejših preizkusnih tehnik?
Sicer to ni moje področje, a vem, da sodobnejše tehnike prevladujejo v večji meri. Pogosti so poskusi na celicah, pri čemer zadoščajo že manjše količine celic, najbolj relavantne pri tem so človeške. Veliko se testira tudi z računalniki, s pomočjo katerih se lahko predvideva, kako in kje bi lahko kakšna molekula koristila ali škodovala.
Ljudje se vse bolj oddaljujemo od narave. Sami ste svoje raziskovanje posvetili tudi zdravilnim rastlinam in glivam ter drugim zdravilom naravnega izvora. Česa vse o zdravilnih rastlinah se ljudje premalo zavedamo?
Pri tem moram opozoriti na dva stereotipa. Pri prvem gre za pretirano naklonjenost zdravilnim rastlinam, češ, kar je naravno, je vedno tudi varno in učinkovito. Veste, zdravilne rastline v naravi imajo zdravilne snovi, ker so jim služile za neke čisto druge namene. Te snovi pa po drugi strani lahko služijo tudi ljudem. Rastline imajo zelo pestro fitokemijo – rastlinsko kemijo, nekatere od teh snovi so res zgolj slučajno uporabne tudi v terapiji. Rastlina je te snovi razvila, da bi se recimo branila pred živalmi, ki so se z njo hranile. Tako se snov, ki vpliva denimo na živalski srčno-žilni sistem in s tem opozori žival, naj je ne poje, istočasno pri bolnikih veže na točno določen receptor v celicah in lahko deluje zdravilno. Skratka, rastlina teh snovi ni razvila slučajno, pač pa le z nekim drugim »namenom«, mi pa to dandanes s pridom uporabljamo pri terapiji in zdravljenju.
V drugem stereotipu pa gre za prepričanje, da so rastline neučinkovite, češ da so zastarele. Nekateri so prepričani, da so jih pred stoletjem uporabljali za zdravljenje le zato, ker so takrat pač predstavljale edini vir zdravil in jih avtomatično povezujejo z nečim zastarelim, starim. Medicina je v teh stotih letih resda blazno napredovala in, iskreno, z današnjimi zdravstvenimi težavami nihče ne bi želel živeti v tistem času. A če s tistimi zelišči morda niso uspeli dosegati močnih učinkov, to še ne pomeni, da rastline teh učinkov nimajo. Četudi lahko danes z zdravilnimi rastlinami zdravimo recimo le desetino bolezni, to še ni razlog, da bi jih povsem odpisali.
Obstaja kakšna zel, ki so jo naši predniki s pridom nabirali, danes pa smo nanjo praktično pozabili?
Ja, kar nekaj je takšnih, ki so se skozi zgodovino precej več uporabljale kot danes. To pomeni, da so danes tudi manj raziskane, a je njihova uporaba redkejša. Eno takšnih je lubje iz korenine ČEŠMINA. To je bila še pred 70 leti ena od prvih petih zdravilnih rastlin, tako po uporabi kot po priljubljenosti, danes pa zanj ve le redkokdo. Eden od razlogov za to je, da je njegovo nabiranje zahtevno, prav tako pa bi, če bi ga nabirali v prevelikem obsegu, grmičevje povsem uničili. Sicer pa so ga uporabljali za podobne namene kot danes rožni koren ali ginseng, torej za krepčilno delovanje. Dejstvo je, da se v etnologiji izkušnje prenašajo iz generacije v generacijo, pogosto tako, da se vmes ena generacija izpusti. Tako recimo dandanes babice prenašajo svoje znanje na vnuke. Tudi pri zdravilnih rastlinah je tako. Če so naši starši glede tega manj izobraženi, še ne pomeni, da bo znanje šlo v pozabo. Na srečo je veliko znanja tudi zapisanega in številni se namesto na babice raje obrnejo h knjigam. Pri tem priporočam knjigo, katere soavtor sem, "SODOBNA FITOTERAPIJA", in še eno, ki jo je pred letom dni izdal zdravnik LUKA KRISTANC, govori pa o slovenskih rastlinah v naravi.
Katere zdravilne zeli je mogoče nabrati v spomladanskem in poletnem času?
Marsikaj! Za začetek lahko izpostavimo JEGLIČ, predvsem redkejše vrste, ne le običajno trobentico. Njihove korenine so uporabne za lajšanje kašlja. In če smo že pri kašlju, BRŠLJANOVI LISTI so na voljo skozi vse leto in prav tako blagodejno vplivajo na izkašljevanje. V maju in juniju cveti BEZEG, ki ima diaforetične lastnosti, kar pomeni, da pospešuje potenje in ga lahko dodajamo v čajne mešanice tudi zavoljo odličnega okusa. RMAN prav tako cveti že maja in junija, s svojimi grenčinami in aromatičnimi snovmi pa deluje na prebavo, spodbuja izločanje prebavnih sokov, preprečuje nastajanje vetrov in trebušnih krčev. Potem so tu še PELIN, MATERINA DUŠICA itd.
Kje vse jih sami nabirate in kako obsežna je vaša domača lekarna?
Iskreno, sam le poredko nabiram zdravilne rastline, če pa že, pa predvsem tiste, ki so uporabne tudi za osvežilne čaje in jih je mogoče nabrati v kratkem času. Bezeg je ena takšnih. Potem še kakšna materina dušica, ŠETRAJ kot začimbnica itd. Torej ne prav veliko, kakih pet do deset rastlin. Dostikrat pa se nabiranja lotim iz raziskovalnih namenov, kar pomeni, da vzamem vzorce npr. z različnih nadmorskih višin ali različnih rastišč.
Kako pa se glede na nadmorsko višino spreminjajo te zdravilne rastline?
Večkrat opažamo, da rastline v hribih vsebujejo več zdravilnih snovi, kar je deloma posledica povečanega UV sevanja. Rastline tako potrebujejo več snovi, s katerimi se zaščitijo pred poškodbami UV žarkov. Poleg tega k temu prispevajo še nižje temperature, bolj ugodno pa je tudi razmerje med tem, koliko rastlina zraste in koliko energije za to porabi. Rastline, ki uspevajo na višjih nadmorskih višinah, lahko svojo energijo vlagajo v proizvodnjo sekundarnih METABOLITOV, medtem ko v nižinah to energijo vlagajo v rast in sladkorje. O tem se lahko prepričate tudi sami. Rastline v visokogorju imajo praviloma bolj intenziven vonj. Tudi na Jadranskih otokih, kjer je obilje sonca in posledično suša, je vonj ŽAJBLJA bolj intenziven kot v primeru, da raste na domačem vrtu.
Poleg profesure vodite tudi tečaje zeliščarstva za širšo javnost. Kako ti potekajo?
Na nekajurnih delavnicah se sprehodimo po naravi in nabiramo divjo hrano, rastline in bolj ali manj znane plodove, potem pa iz njih pripravimo obrok, recimo zelenjavno juho z vrtno zelenjavo in nabranimi rastlinami pa tudi namaze itd. Na štiridnevnih tečajih pa sistematično obdelamo zdravilne rastline po namenih uporabe od glave do pete. Potem imamo pa še tečaje izdelave zeliščnih koktejlov in masažnih olj ter druge, ki si jih lahko pogledate na moji spletni strani www.fitoterapija.si.
Je mogoče v slovenskih gozdovih preživeti tako, da bi se hranili le s tem, kar je na dosegu roke?
Odvisno od letnega časa. Na splošno se v naravi nahaja veliko užitnih rastlin, ampak so bolj uporabne za dopolnjevanje prehrane. V zimskem in zgodnje-spomladanskem času bi v gozdu le s težavo našli zadostne vire makrohranil, kot so beljakovine in škrob. Vsekakor pa bi lahko s tem, kar je na voljo v vsakem letnem času, preživeli nekaj dni, na daljši rok pa bi morali v to vložiti veliko znanja in truda, ob čemer bi se morali zanašati recimo tudi na korenine in na rastline, ki so po okusu manj všečne. Nabiralništvo je super dejavnost, da se sprehodiš po gozdu in se zaveš pomena njegovega ohranjanja, varovanja, za reševanje prehranske krize pa plodovi iz gozda na žalost niso dovolj (smeh).
Besedilo: Nika Arsovski
Fotografije: arhiv Samo Kreft
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 8-11.