Morda za začetek poveste, kaj vas je navdušilo za ekološko kmetijstvo in kako dolgo je že od tega?
V začetku devetdesetih let predavanje prof. dr. Stuhlerja s Tehnične univerze v Münchnu, ki je bil lastnik ekološkega posestva v okolici Augsburga in je ob nekem dogodku na Univerzi v Mariboru, po posredovanju prof. dr. Muleja, svoje izkušnje predstavil skupini na Fakulteti za kmetijstvo. Leta 1995 in 96, ko sem v okviru prejšnjega delovnega mesta kmetijske svetovalke specialistke za poljedelstvo in zelenjadarstvo na Kmetijskem zavodu Maribor pogosto vodila skupine kmetov na oglede dobrih praks v Avstrijo, so bili tamkajšnji ekološki kmetje edina skupina, ki je bila zadovoljna po vstopu v Evropsko unijo. In ker je bil že takrat tudi cilj samostojne Slovenije vstop v EU, sem čutila dolžnost, da tudi v državno financirani javni službi poskrbimo, da se bo podoben koncept kmetijstva razvil tudi v Sloveniji. In smo se našli: nekaj zainteresiranih kmetov, ki so pionirsko delo ekološkega kmetijstva že izvajali, strokovnjakov v Mariboru, kolegica Marta Hrustel na Ministrstvu za kmetijstvu, dr. Anamarija Slabe v Ljubljani, g. Čretnik z združenjem Vigred v Celju in ga. Meta Vrhunc, ki je v Slovenijo prinesla vedenje o biodinamiki. Poleg omenjenih oseb ter še številni drugi smo tkali mozaik pionirskega dela razvoja ekološkega kmetijstva. Je pa letos 20 let izvajanja prvih kontrol in izvajanja certificiranega ekološkega kmetijstva, kar smo organizirali v Mariboru za celotno Slovenijo.

V pogovoru s starejšimi babicami in dedki pridemo do spoznanja, da je bilo še nedolgo nazaj v naših krajih vse zelo ekološko, kajti kemije niso uporabljali, ker je še ni bilo, živinoreja pa je bila bolj za vzorec v primerjavi z današnjo? Kaj je bil po vaše glavni razlog, da so bili kmetje pripravljeni spremeniti način kmetovanja s kemijo in škropivi? 
Načelno bi se sicer lahko strinjali za obdobje pred letom 1970 ali še bolj nazaj. Ko pa so se pojavili prvi herbicidi in tudi že leta prej prva mineralna gnojila, so jih že tudi starejše generacije naših dedkov in babic hitro začele uporabljati, saj je to pomenilo manj ročnega dela in več pridelka ter izkoreninjenje revščine in lakote na podeželju. Prav v teh letih, ko se je na podeželju zgradil vodovod, je tudi govedo dobilo napajalnike v hleve in ni bilo več potrebe spuščati živali na prosto, kar je prineslo vezano rejo, ki je v ekološkem kmetijstvu prepovedana. Način reje in gradnje hlevov so se nato več desetletij prilagajali človeku in ne etološkim potrebam živali (kratka stojišča, da blato pade v jarek, rešetkasta tla za gnojevko namesto nastilja s slamo), doseganju ekonomskih rezultatov s čim manjšo porabo delovne sile in čim večjim staležem živali na enoto površine v hlevu (npr. baterijska reja kokoši). Temu je sledila sprememba krmnih obrokov – uvedba kostne in mesne moke je povečala prirejo mleka in mesa ter podobno tudi uporaba antibiotikov kot dodatek krmilom. 

Ali nam je to res prineslo blaginjo in boljšo kvaliteto življenja ali pa celo obratno?
Posledice intenzifikacije oz. industrializacije kmetijstva so znane. V zahodnoevropskih državah so se že konec sedemdesetih soočili s prvimi presežki hrane in začeli uvajati ukrepe za zmanjšanje pridelave – od obvezne prahe do kvot, ki smo jih bili ob vstopu v EU deležni tudi mi. Hkrati pa je prišlo do ekstremnih obremenitev okolja zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev in gnojil ter problemov s kakovostjo voda (tako podzemnih, rek in pitne vode), izčrpavanja tal, ostankov pesticidov v hrani … Morda je to olajšalo delo na kmetiji in pocenilo hrano, se pa je znižal standard dobrega počutja rejenih živali, ki so postale industrija »proizvodnje« jajc, mesa, mleka … In končno se je po dveh letih od ukinitve prodaje jajc iz baterijske reje v eni od tujih trgovskih verig našla tudi iniciativa posameznikov/društva, ki je letos slovensko javnost prvič seznanila z razliko med baterijsko (prva številka šifre je 3 na označenem jajcu), talno v hlevu (2) in z izpustom na pašo (1) ter ekološko (0) rejo kokoši nesnic, kar sem vsa leta pogrešala. Npr. v Švici so že pred 20-imi leti celo povsem prepovedali baterijsko rejo kokoši nesnic, pri nas pa so se pred približno 10-imi leti ob sprejetju evropske direktive za dobrobit živali odločili, da bodo rejcem sofinancirali investicijo v preureditev hlevov z obogatenimi kletkami in ne za izključno talno rejo, kar bi se tudi lahko. In ta zgrešena investicija je sedaj razlog, da se vsi trudijo zminimalizirati trud te civilne iniciative. Podobnih primerov v podporo industrijskemu konceptu kmetijstva, ki niso v korist ne naravi ne živalim in tudi ljudem ne, je še veliko.

Vemo, da za ekološko kmetovanje veljajo določena priporočila in prepovedi. Nedovoljena so kemično-sintetična fitofarmacevtska sredstva in lahko topna mineralna gnojila, za katera je že več desetletij dokazano, da njihova raba ni varna za zdravje nas in zdravje našega okolja. Zakaj z našim davkoplačevalskim denarjem še dandanes subvencioniramo okolju, naravi in povratno nazaj ljudem onesnažujoče in uničujoče neekološko kmetovanje? Menite, da smo s tem potrošniki dovolj dobro seznanjeni, se zavedamo potencialnih groženj teh uporabljenih sredstev v kmetijstvu za naše zdravje in dolgoročno bivanje v takšnem okolju?
Potrošniki tako evropski kot tudi vse več slovenskih se zavedajo okoljskih problemov intenzivnega kmetijstva in negativnega vpliva agrokemikalij na njihovo zdravje. Zato se v EU prav na pobudo potrošnikov, ki so hkrati tudi davkoplačevalci in s svojim denarjem podpirajo evropsko kmetijsko politiko in subvencije (zanje gre trenutno okoli 40 % evropskega proračuna), skupna kmetijska politika obrača vse bolj v hkratno varovanje okolja in pridelovanje kakovostne ter tudi cenovno dostopne hrane. Vse te cilje hkrati pa v okviru trenutnega koncepta kmetijstva ni možno zadovoljivo izpolniti. Zato se jih vse več obrača neposredno k nakupu s kmetije (brez posrednikov), ki jo poznajo in vse več potrošnikov želi prav ekološko pridelano hrano. Povpraševanje po ekološko pridelanih živilih raste precej hitreje kot pridelava (število kmetij v preusmeritvi je premajhno – zlasti v Sloveniji) in zato je lahko tudi odlična tržna priložnost, če se kmetje zorganizirajo za uspešen nastop na tržišče.

V našem društvu nismo naklonjeni subvencijam za konvencionalno kmetijstvo iz davkoplačevalskega denarja, kajti dejansko je to videti tako, kot da davkoplačevalci plačujemo nekoga, da nam uniči naš življenjski prostor in vode. Kaj vi pravite na to?
Žal smo ujetniki evropske kmetijske politike, kjer so razpoložljiva sredstva za osnovno plačilo (t. i. plačilne pravice) odvisna od števila ha in gornji zneski na ha so tudi omejeni. To pomeni, da bi npr. odločitev, da bi te subvencije prejemali samo ekološki kmetje, zmanjšalo črpanje razpoložljivih finančnih sredstev in takoj bi se naš status iz neto prejemnika denarja iz Bruslja spremenil v neto plačnika in kmetijstvo kot celota bi imelo manj sredstev na razpolago. Bi pa morali povečati razlike v plačilih vezanih na okolje, kjer pa tudi konvencionalni kmetje z dobro kombinacijo KOPOP zahtev zbere enako ali celo več na ha kot ekološki pridelovalec. To bi bil en vzvod za povečanje obsega ha v ekološki pridelavi – vendar to ni dovolj. Potrebno je povečati tudi število strokovnjakov, ki bodo ekološkim kmetom na razpolago za svetovanje, pomoč, razvoj trženja in povezovanje. In informirati množico lastnikov kmetijskih zemljišč z danes še konvencionalno pridelavo, da bi se preusmerili v ekološko ter ponudili večje količine ekoloških pridelkov tudi za trg, čeprav je vsaka ekološka pridelava – tudi samo za oskrbo lastne družine – družbeno koristno delo. 

Veliko govorimo o samooskrbi države, a npr. pridelamo le 30 % zelenjave in ravno ti zelenjadarji so še posebej obdavčeni in kontrolirani. Ali ni to noro in skregano z vsako logiko?
Takih primerov se je prav v zadnjih nekaj let nakopičilo več, saj odločevalci vsak odklon rešujejo z dodatnimi administrativnimi ovirami (davčne blagajne, nov prispevek za dopolnilno dejavnost za zavarovanje) in ukrepi (majhni pridelovalec ne more prodajati javnim ustanovam, javne ustanove zahtevajo e-račune, kar je preveč zahtevno za večino ostarelih kmetov, kmet ne sme prodajati pridelkov sosednjega kmeta na tržnici, če nima registrirane dopolnilne dejavnosti, kar onemogoča tudi minimalno sodelovanje med kmeti, da bi si pomagali, …). Še večji problem pa je, da vsem v sistemu, ki uvažajo in distribuirajo več kot 150.000 t /leto zelenjave bolj ustreza nabava vseh vrst zelenjave na kamion v tujini na npr. eni lokaciji veletržnice v Italiji, kot zbiranje količin po majhnih kmetijah, kjer so tudi stroški pridelave večji kot na velikih površinah v tujini. Glede samooskrbe pa je še dosti bolj kritična trajna izguba kmetijskih obdelovalnih površin, ki se je po osamosvojitvi ekstremno povečala zaradi pozidav zlasti na ravninskih območjih in se to se še kar naprej dogaja – od npr. 100 ha zemljišča za Magno, letališče v Mariboru, kjer je naslednjih 300 ha pod vprašajem do avtocestnega priključka iz Koroške v Savinjsko dolino sredi polj po ravnini. Pridelek 1 ha pšenice zadosti po energiji letno potrebe za 50 ljudi – to pomeni za 100 ha trajna izguba hrane (ali večja potreba po uvozu) za 5.000 ljudi! In kje je tu samooskrba in zagotavljanje prehranske varnosti v Sloveniji? In v več kot 200 občinah po Sloveniji je baje že rezerviranih za nadaljnjo gradnjo po občinskih prostorskih načrtih še za skoraj 50.000 ha zaenkrat še kmetijsko obdelanih površin, ki so opredeljena kot zazidljiva!

Če že subvencije ali denarna pomoč, potem le za ekološko kmetijstvo še posebej za ekološko zelenjadarstvo, sadjarstvo jagodičevje, oreščke, kaše… Kaj pravite na to?
Ko nekoč v prihodnje morda v EU ne bo več t. i. plačilnih pravic, takoj podprem tudi sama tak predlog, v tem trenutku pa bi to pomenilo izpad denarja za državo, ki ne bi imel smisla v primerjavi z drugimi državami, ki bi to prejemale. Posebno podporo tem panogam, ki ste jih omenili, sem sama pričakovala od ukrepa v programu razvoja podeželja t. i. »start up« za majhne kmetije, kjer lahko z jagodičevjem, zelišči, predelavo žit ali ekološko zelenjavo v plastenjaku že na majhni površini poskrbiš za delovno mesto. Žal pa se je lanski razpis usmeril v manjše živinorejske kmetije, ki zaradi te pomoči ne bodo bistveno napredovale in si nikakor ne bodo ustvarile prihodka za nova delovna mesta.

V Sloveniji namreč pridelamo in zagotovimo le 20 %, preostalih 80 % uvozimo iz drugih držav, medtem ko povpraševanje po ekoživilih raste za prib. 10 % letno, navaja Inštitut za trajnostni razvoj. Nekateri študentje na podlagi teh podatkov vidimo ekološko kmetovanje kot priložnost za nas bodoče agronome. Kateri pomembni izzivi mislite, da nas čakajo na naši nadaljnji karierni poti?
Dejstvo, da smo z ekološkimi pridelki slovenskega izvora le 20 % samooskrbni in da jih uvažamo iz Avstrije, Italije in še od marsikje, je rezultat napačne kmetijke politike, ki še ni prepoznala tržne priložnosti ekološkega kmetijstva za okoljsko občutljivo Slovenijo. Vaš največji izziv je prav gotovo spremeniti usmeritve kmetijske politike zlasti v pripravi za naslednje programsko obdobje po letu 2020, ko si bodo države same postavljale svoje prioritete in cilje do leta 2027, da ne bo ponovno večina sredstev usmerjena v intenzivno/industrijsko kmetijstvo in k velikim akterjem ter bo dana prva prioriteta ekološkemu kmetijstvu. Povezovanje in sodelovanje za skupni nastop na trgu je ena največjih šibkih točk večine kmetov in če bi to spremenili, bi bil prav tako narejen velik korak naprej. Preprečiti, da bo večina slovenskega govejega mesa prodanega v tujino in da slovenski potrošniki pojedo vse več »užitnih klavničnih odpadkov« predelanih v mesne izdelke, kjer je cena za 1 kg 3-4 EUR. Slovensko konvencionalno mleko gre v izvoz in uvažamo avstrijsko ekološko mleko po višjih cenah namesto, da bi tudi del slovenske mlečne prireje zlasti na travnatih območjih preusmerili v ekološko.

Nekaj časa ste bili tudi na ministrstvu za kmetijstvo. Ali ste v tem času lahko kaj pripomogli ekološkemu kmetijstvu, morda tudi kot smo že prej omenili z zvečanjem subvencij za ekološko in zmanjšanjem za konvencionalno?
Ker je bil to zaključek prejšnje finančne perspektive, ni bilo možno vplivati na razporeditev sredstev v programu razvoja podeželja, ampak na izvedbo nekaterih razpisov z npr. spremembo v točkovanju projektov ekoloških kmetij ter dati ekološkemu kmetijstvu pomen v različnih dokumentih. Tako se od takrat v letnem poročilu o kmetijstvu vsako leto tudi analizira stanje ekološkega kmetijstva, izdelani so bili strateški cilji do leta 2020 in ekološko kmetijstvo je postalo med uradništvom tema, ki ni več deležna posmeha – celo posebne pozornosti zlasti inšpekcijskih služb, čeprav so prav ekološke kmetije edine v Sloveniji, ki so vse prekontrolirane vsaj enkrat letno s strani certifikacijskih organov! V letu 2012 smo na ministrstvu pripravili analizo, zakaj se ekološko kmetijstvo ne razvija, kot je bilo načrtovano v Akcijskem načrtu za njegov razvoj do leta 2015 z namenom, da bi se v sedanjem programskem obdobju napake odpravile. Žal, se to ni zgodilo, po mojem odhodu z ministrstva pa sem dobila občutek, da se ekološko kmetijstvo spet zapostavlja in sprejetih je bilo celo nekaj odločitev (zlasti znižana subvencija za ekološko travinje ob hkratni zahtevi po večji obtežbi), ki so povzročile stagnacijo v razvoju. Na drugi strani pa številne zahodne države izjemno povečujejo obseg ekološke pridelave in promovirajo ekološko in lokalno pridelavo, pri nas pa je pomembno samo, da je lokalno – ne glede na način pridelave. 

V zadnjih letih v Sloveniji zaradi napačne kmetijske politike in že omenjenih subvencij propadajo manjše kmetije, ki smo mnoge prispevale v okolico zelenjavo in podobno. Malo slikovito povedano, pojedo jih večje, predvsem živinorejsko usmerjene kmetije, katerim je uničevanje okolja in pitne vode postalo nekaj normalnega oz. celo potrebnega za preživetje. Ali ni to zastrašujoče že za nas kaj šele za naše otroke in naslednje generacije?
Večina evropskih držav beleži trend zmanjševanja števila kmetij, kar pomeni, da nekateri (zlasti ostareli lastniki brez naslednikov) opuščajo kmetovanje in v ravninskem delu Slovenije ta zemljišča prevzemajo dejansko največje živinorejske kmetije, da si zmanjšajo obtežbo GVŽ/ha in so še v skladu z nitratno direktivo, čeprav na nekatera zemljišča več 10 km stran od kmetije nikoli ne bodo pripeljali živinskih gnojil, da bi bila enakomerno pognojena. Prav tako je ekonomsko vprašljivo, ali se pozitivno izide obdelovati te majhne parcelice z velikimi stroji. Na drugi strani pa v hribih ostaja ponekod tudi neobdelano in se zrašča – to se je zgodilo tudi do leta 2015 na okoli 300 ekoloških hribovskih živinorejskih kmetijah, ki so izstopile iz kontrole, če bodo opustile živinorejo. Tam, kjer prevladuje travinje (zlasti v hribih ob težjih obdelovalnih pogojih), je živinoreja s prežvekovalci edini smiselni način rabe teh kmetijskih površin. Na ravninskih območjih, kjer je v večini tudi zaloga podtalnice kot vir pitne vode, pa je potrebno razvijati živinorejo zelo pazljivo. Kmetije iz vodovarstvenih območij nikakor ne bi smele dobiti gradbenih dovoljenj za hlev na gnojevko – izključno na nastilj, kjer bi hlevski gnoj kompostirali in ga z manj negativnimi vplivi uporabili. Seveda pa ni samo živinoreja grožnja kakovostni pitni vodi – zlasti uporaba pesticidov tako v kmetijstvu kot tudi v komunalni dejavnosti. Podatki lani objavljenega poročila o izvedbi Akcijskega načrta za trajnostni rabo pesticidov na spletu UVHVVR kažejo, da je v kar 85 % vzorcev pitne vode (na pipi) prisotnost pesticidov, kar pod vprašaj postavlja tudi v ustavo zapisano pravico do vode, ki nam ne bo prav nič pomagala, če bo voda v podtalnici onesnažena in bomo vsi kupovali pitno vodo v plastenkah, če ne bomo ohranili kakovostne pitne vode na pipi.

Kmet ni le pridelovalec hrane, temveč tudi upravlja z okoljem in naravnimi viri, kot so zemlja, voda, zrak, biotska raznovrstnost, kvaliteta katerih je v veliki meri povezana tudi s kvaliteto našega zdravja in počutja. Kakšne prednosti na tem področju ponuja nasproti konvencionalne-mu načinu ekološki način kmetovanja?
Ekološko kmetijstvo naslavlja vsa pomembnejša razvojna vprašanja in skrbi prebivalcev Evrope. Poleg kakovostne hrane brez agrokemikalij, ki je lahko vir zdravja, ponuja odgovore na številna okoljska vprašanja, ki jih je v zadnjem stoletju zagrešilo intenzivno/industrijsko/kmetijstvo. V osnovi je ekološka kmetija popoln model t. i. »krožnega gospodarstva« in ima manjši okoljski/ogljični odtis ter porabo energije za enoto pridelka. Izpolnjuje najvišje standarde dobrega počutja živali, ne uporablja GSO, preventivne rabe antibiotikov ... Glavni problem pa je, da tega odločevalci še niso dojeli in prav z zanimanjem bom sledila, kaj bo na to temo napisanega ali izrečenega v predvolilnem obdobju in kaj realiziranega. Za preveritev politike v praksi je potrebno slediti finančnim tokovom – če bo večino subvencij in javnega denarja še naprej prejemalo industrijsko kmetijstvo, je odgovor na dlani. 

V Sloveniji je z ekološkim kmetijstvom skoraj 5 % kmetijskih gospodarstev in nekaj manj kot 10 % vseh kmetijskih zemljišč. Kaj bi lahko naredili kot država, da bi povečali te deleže in kaj bi lah-ko storili sami?
Ekološko kmetijstvo bi morali prepoznati kot pomembno usmeritev Slovenije, ki se sicer razglaša za zeleno, trajnostno in zdravo destinacijo tudi v turistični strategiji. In potem vse aktivnosti in ukrepe ter tudi prednostno financiranje usmeriti v ta del kmetijstva. Samo subvencija na ha ni dovolj – potrebni so vsi drugi spremljevalni ukrepi – od svetovanja, izobraževanja na vseh nivojih, poenostavitve naročanja hrane v javnih zavodih, kjer bi bila za majhne otroke na razpolaga 100 % ekološka hrana, več podpore raziskavam za ekološko kmetijstvo in uvedbo novih tehnologij (npr. robotizacija zatiranja plevelov na njivah!), olajšanja dostopa na trg tudi majhnim ekološkim kmetijam, uvedbo zelene davčne politike, ki bi pocenila ekološko pridelavo …, veliko je možnosti, samo prave strateške odločitve je potrebno sprejeti. Sami pa seveda odločamo o razvoju s svojim nakupom - ko kupimo ekološko, damo signal trgovcu, kaj naj nabavi pri kmetu. In sami si lahko tudi na okenski polici, balkonu, vrtu in sadovnjaku ali njivi, če jo imamo, pridelamo vsaj nekaj ekoloških živil – zlasti sveže zelenjave in sadja, ki sta v trgovinah s pesticidi najbolj obremenjeni skupini živil. V vsakem drugem nakupu prinesemo domov tudi nekaj ostankov pesticidov v sadju in zelenjavi, čeprav so vsi večinoma pod politično dogovorjeno mejno vrednostjo ostankov in to potem velja zakonodajno kot varno živilo. 

Razlogov za preusmeritev v ekološko kmetova-nje je več, od naravovarstvenih, psihofizičnih ali zdravstvenih, gospodarskih, socialnih in svetovnonazorskih. Kateri so za vas najpomembnejši in katerega kot družba najbolj potrebujemo?
Da nekaj v resnici uspe in se spremeni, mora biti uravnoteženo. Vedno pa je nekaj zagnanih posameznikov, ki vidijo več in dlje kot večina ostalih. In imajo naj-večkrat zaradi drugačnih nazorov tudi težave v družbi. Če so pred 20-imi leti, ko smo v letu 1998 začeli izvajati v Sloveniji prve kontrole, za preusmeritev prevladovali zdravstveni razlogi in svetovno nazorski pogledi, povezani s skrbjo za okolje, je danes ekonomsko-tržni motiv prevladujoč pri kmetijah v preusmeritvi. In tudi to ni narobe, če kmetija oz. vodja in njegova družina ali sodelavci sprejemajo tudi koncept vseh štirih IFO¬AM principov, ki veljajo za ekološko kmetijstvo. Samo zamenjava konvencionalnih sredstev in sort za ekološke ter upoštevanje evropske zakonodaje namreč ni dovolj, če na ekološkem posestvu v suženjskih razmerah delajo begunci iz Afrike, kar se verjetno tudi dogaja kje v Sredozemlju.

Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru je edina izobraževalna ustanova v Sloveniji, ki ponuja enovit dodiplomski študijski program Ekološko kmetijstvo. Menite, da bi bilo možno, da bi v prihodnje celotna fakulteta postala ekološka in kako vidite, da bi se to lahko zgodilo? Opažate, da je med študenti zanimanje za ekološko kmetovanje?
Moja vizija je bila nekoč prav to, da bi ekološko kmetijstvo postalo temeljna usmeritev naše fakultete, kjer bi v okviru Inštituta za ekološko kmetijstvo ponujali tudi številne druge storitve – poleg raziskovanja in izobraževanja tudi preizkušanje sredstev, tehnologij, svetovanje, izdelava preusmeritvenih načrtov z ekonomiko pridelave kot temelj za odločitev v kontrolo … Zanimanje študentov za ekološko kmetijstvo je precejšnje – tudi s strani študentov drugih programov (zlasti univerzitetnega študija), ki zelo pogosto za diplomo izberejo temo s področja ekološkega kmetijstva. Sam vpis pa je odvisen tudi od aktivnosti osebja fakultete in v prejšnjih letih, ko je bilo več prireditev in drugih aktivnosti s področja ekološkega kmetijstva, je bil vpis večji kot zadnji dve leti, ko beležimo nekoliko manjšega. In letos prvič ni bila organizirana strokovna ekskurzija na BioFach v Nemčijo, kamor smo več kot 10 let peljali vse generacije študentov Ekološkega kmetijstva, Agronomije in univerzitetnega študija Kmetijstvo oz. po novem Agrikulture in okolja. So pa študentje na študijskem programu Ekološko kmetijstvo iz vse Slovenije, večinoma tudi z višjim povprečnim uspehom, več jih ima zaključeno maturo in tudi pogosto odidejo na Erasmus v tujino. 

Študentje večino časa na fakulteti preživimo v predavalnici. Menim, da bi lahko študentje veliko koristnega počeli in naredili za širšo okolico že tekom samega študija. Zakaj nismo toliko del konkretnih izzivov in rešitev v praksi, v realnem svetu?
Prav te majske dni so študentje tretjega letnika Ekološko kmetijstvo na tržno usmerjenih ekoloških kmetijah od Lendave do Tolmina, spremljajo kontrolorje pri izvedbi kontrol in pomagajo pri poskusih v okviru različnih raziskav. Študentje ekološkega kmetijstva in agronomije imajo kot del študijskega programa z možnostjo vpisa v diplomo poleg redne prakse oz. po novem praktikuma oditi še na dodatno enomesečno prakso na eno od ekoloških mojstrskih kmetij pri nas ali tudi v tujino. So pa prav v zadnjem obdobju s spremembo študijskih programov prakso okrnili – študentje prvega letnika ekološkega kmetijstva bodo imeli namesto prakse na posestvu in na ekoloških kmetijah po novem mikrobiologijo kot edini v visokošolskem strokovnem programu. Sodelovanje pri reševanju izzivov v okolju pa je odvisno od aktivnosti študentov. O izgubi 100 ha za lakirnico v isti občini, kjer je fakulteta, ni bilo slišati ničesar ne od študentov in ne od zaposlenih na fakulteti za kmetijstvo. In ne nazadnje – večina tistih, ki ob študiju iščejo tudi plačana dela izven domačih kmetij, se večinoma ne odločijo za delo v kmetijstvu, temveč prej npr. v gostinstvu. Ob iskanju delavcev za sezonska dela na fakultetnem posestvu, naših študentov pri rezi, vezanju šparonov ali obiranju sadja in grozdja, razen obvezne prakse, vnesene v urnik, ni! 

Kaj menite, da bi lahko spremenili ali izboljšali v obstoječem šolskem sistemu, da bi se prihajajo-če generacije, mladi, bolj zavedali pomena ekološko pridelane hrane?
Zagotovo bi morali to tematiko vključiti v vse stopnje izobraževanj – od vrtcev, preko osnovnih šol, kjer preko oskrbe šolskih ekoloških vrtov in obiskov ekoloških kmetij v okviru naravoslovnih predmetov, deloma to že poteka, do srednjih šol in študijskih programov, namenjenih izobraževanju pedagoških in zdravstvenih delavcev. Slednjim z vidika kakovosti hrane in vplivu izpostavljenosti zlasti pesticidom. V t. i. materinske šole za nosečnice bi prav tako morali vključiti pomen ekološke hrane za razvoj plodu in majhnih otrok – seznaniti jih o možnih posledicah prisotnosti tudi majhnih količin pesticidov v hrani in vodi. Tematika ekološka živila bi morala biti vključena tudi v gostinske in turistične šolske programe – z vidika kakovosti in ponudbe certificiranih ekoloških jedi. V ta namen smo pripravili nedavno tudi enostaven priročnik, ki je na voljo tudi na spletu.

Glede na trende povečanja obsega ekološke pridelave na svetu, ko je le-to postalo sestavni del kmetijstva in ni več samo tržna niša, pa si danes nobenega kmetijskega in živilskega izobraževalnega programa ne predstavljam brez vsaj enega ali več predmetov s področja ekološke pridelave in predelave. Tako smo zasnovali leta 2006 tudi Bolonjske programe na naši fakulteti, da imajo vsi programi vsaj predmet Osnove ekološkega kmetijstva in se vsi študentje seznanijo s principi ekološke pridelave, zakonodajo, označevanjem, kontrolo, trženjem, okoljskimi vidiki in trendi. Študij Ekološko kmetijstvo pa je poglobitev vsega tega in interdiciplinarno povezan tudi s številnimi drugimi temami in področji, kot je npr. tudi turizem. Žal, pa od prihodnjega študijskega leta dalje npr. na programu Vinogradništvo, vinarstvo in sadjarstvo predmeta Osnove ekološkega kmetijstva več ne bodo poslušali, predmet Ekološko sadjarstvo in Ekološko vinogradništvo pa poteka samo na študijskem programu Ekološko kmetijstvo, na univerzitetnem programu pa so par let nazaj obseg predmeta iz 5 ECTS spremenili na 3 ECTS. Tako zaključujem, da gre po 13-ih letih od uvedbe teh tem v redne študijske programe na naši fakulteti, kjer je ekološko kmetijstvo najbolj zastopano med vsemi slovenskimi visokošolskimi ustanovami, tudi pri nas trend prav v obratno smer, kot bi bilo pričakovati. 
Konec lanskega leta so bili v reviji Ekologie und Lan-bau objavljeni rezultati ankete med nemškimi študenti kmetijstva, kjer je glavna kritika, da se v času študija ne naučijo dovolj o ekološkem kmetijstvu in si morajo ta znanja sami iskati izven univerz, čeprav je npr. na univerzi v Kasslu celoten program študija kmetijstva izključno ekološki in tudi na številnih drugih univerzah so študijski programi ekološkega kmetijstva oz. vsaj moduli. Glede na cilj trenutne nemške vlade, da bi naj do leta 2030 dosegli 20 % delež ekološke pridelave na površinah v Nemčiji, je ta zaskrbljenost tudi upravičena. V Sloveniji pa kakih uradnih ciljev v tej smeri ni in je vse prepuščeno trenutnim odločitvam posameznih vodstev fakultet, v katero smer se bodo programi razvijali.

Kakšne priložnosti in možnosti, razen živinoreje in povezanih dejavnosti, vidite za ekološko kmetovanje v Sloveniji na hribovitih območjih?
Turizem na podeželju v kombinaciji z ekološkim kmetijstvom je po mojem mnenju lahko zmagovita kombinacija za hribovita območja. Primerov dobrih praks turističnih ekoloških kmetij je že kar precej, čeprav so tudi tu potrebne še nadgradnje, da bodo gostje resnično jedli tudi ekološko hrano ob obisku teh kmetij. Sicer pa je na resnično strmih legah živinoreja (zlasti drobnica) idealna rešitev, da preprečimo zaraščanje, saj najbrž ne potrebujemo še večjega deleža gozda na teh območjih. Kjer naklon in lega omogočajo, je možno tudi sadjarstvo - zlasti travniški sadovnjaki ali za podaljšanje ponudbe jagodičevja v poletje tudi nasadi jagod ali drugih vrst tudi na višjih nadmorskih višinah. Večina hribovskih kmetij je pol stoletja nazaj povsod imela tudi kakšno njivo z ržjo, vrtninami ter krompirjem za lastne potrebe ipd. Ta živila bi v ekološki kakovosti spet lahko ponudili tudi turistom. Za viške pa je možna predelava, kjer je zaradi zapletenosti in zahtevnosti registriranja dopolnilne dejavnosti za starejše lastnike prej utopija kot realnost. Za mnoge hribovske kmetije je sicer gozd glavni vir prihodkov, ki daje možnost tudi razvoju dopolnilnih dejavnosti s tega področja ali tudi kakih drugih – npr. nabiranje in ekološka predelava gozdnih plodov.

Miroljubno kmetijstvo velja za posebno usmeritev ekološkega kmetovanja, med drugim deluje tudi brez živinoreje oz. koriščenja živalskih produktov. Glede na vse bolj odmevna dejstva o škodljivosti živinorejske panoge kmetijstva za okolje in naravo, kaj menite, kakšno priložnost ponuja tovrsten rastlinsko usmerjen način pri-delovanja naše hrane?
To je lahko ena od alternativ v okviru ekološkega kmetijstva, ki pa bi morala imeti svoja pravila zapisana v obliki standarda ter tudi preverjena s strani certifikacijskih organov, če bi želeli tak način predstaviti tudi potrošnikom na izdelkih. Podobno kot je urejeno za biodinamično kmetijstvo in kolektivno blagovno znamko Demeter. Ekološko kmetijstvo je živalske pro-teine (kostna, mesna moka) kot krmo živalim zavrnilo že desetletja nazaj, ko so konvencionalni kmetje tako krmo (pa tudi npr. iztrebke kokoši) uporabljali do pojava BSE tudi pri nas. Predelani klavnični odpadki, krvna moka, perje, roževina ipd. se danes v ekološkem kmetijstvu lahko uporabljajo kot gnojilo, so pa nekatera združenja (npr. nemški Bioland, Naturland, Bioavstrija in tudi naše Biodar) tovrstne proizvode tudi prepovedala. Če je osnova ekološkega kmetijstva krogotok hranil in energije, je živinska gnojila na primeren način (idealno je kompostiran hlevski gnoj) in v dopustnih količinah možno tudi zelo koristno uporabiti. Vse več pa je tudi ekoloških kmetij brez živinoreje, ki pa potrebna hranila – zlasti dušik - vnašajo s pomočjo metuljnic, kjer pa na taki njivi leto ali dve v kolobarju ni komercialnega pridelka. Zato taka kmetija potrebuje za svoje preživetje tudi več površin, da si tak tradicionalni koncept kolobarja, ko lahko dve leti njiva »počiva«, tudi privošči. In seveda mora to realizirati tudi z višjo prodajno ceno. 

Danes mnogi vemo, da je prehranska varnost povezana z načinom prehranjevanja, da je prav živinoreja tista panoga v kmetijstvu, ki zaradi potrate površin in energije najbolj prispeva k lakoti in prehranski ogroženosti človeštva. Kaj menite o tem in kdo danes odloča o tem, kako se prehranjujemo, kajti še samo nekaj desetletij nazaj smo se prehranjevali popolnoma drugače?
O tem lahko razpravljamo z različnih vidikov – vendar nenazadnje vsak sam sebi daje hrano v svoja usta in je sam odgovoren za to, kaj, koliko in na kakšen način pridelano oz. predelano hrano zaužije. In s svojo odločitvijo daje tudi signal trgovskim sistemom, po čemer povprašuje. Tiste artikle, ki ne gredo v promet, hitro umaknejo s polic. In naročijo pri kmetih to, kar gre. Na drugi strani pa v času, ko več kot 80 % hrane kupimo v trgovskih sistemih, le peščica komercialistov odloča o artiklih, ki bodo na polici in mi izbiramo med živili v različnih embalažah, ki so v resnici zelo podobni, če ne celo enaki, spakirani za različne naročnike. Seveda pa je informiranost, znanje in odmaknjenost večine urbanega prebivalstva od kmetijske pridelave dejstvo, ki v veliki meri vpliva na njihove odločitve. Večina tudi pričakuje, da bo hrana vedno zelo poceni, kar pa ob upoštevanju okoljskih standardov in standardov dobrega počutja živali ni možno. 

Bi se strinjali z našimi ugotovitvami, da ekološko kmetijstvo še težje zagotovi prehransko varnost človeštva, trenutnemu načinu prehranjevanja, s toliko porabe mleka, jajc in mesa dnevno, kajti v ekološko kmetijstvo ne sodijo velike farme, kjer bi lahko pridelali na malem prostoru veliko mesa, mleka ali jajc. Torej lahko trdimo, da po ekoloških standardih za živinorejo enostavno ni realno zadostiti potrebam človeštva po mesu mlečnemu in jajcih. Tako se rešitev ponuja sama od sebe; porabe manj živalske hrane, oz. težiti, da smo lahko enkrat brez nje in vzpodbujati ekološko sadjarstvo, zelenjadarstvo ter ostalo direktno hrano za ljudi, tudi finančno.
Če je globalni podatek, da se kar 70 % svetovne pridelave vseh žit porabi v živinoreji (in globalno se tudi več antibiotikov porabi v živinoreji v primerjavi s hu-mano medicino), je odgovor enostaven. Pojesti nekaj manj mesa v obrokih zahodnih držav bi pomenilo tudi manj bolezni sodobnega sveta in ponudilo več rastlinskih beljakovin in energije za tiste, ki danes stradajo. Hkrati pa bi to zmanjšalo tudi emisije toplogrednih plinov, globalno porabo vode v kmetijstvu ter prineslo tudi druge pozitivne okoljske učinke.

Pripravila: Valentin Gorjanc, študent na fakulteti za kmetijstvo in Stanko Valpatič

Revija Osvoboditev živali, letnik 15, št. 35, str. 16-24.