Neke nedelje sredi aprila sem videla ptico smrdokavko od blizu in doživela veliko veselje v srcu, zato sem se odločila to deliti z vami v reviji. Smrdokavka, znana tudi pod imenoma SMRDOKAVRA in HUPKAČ, nima več veliko prostora s pogoji za življenje, kajti stare sadovnjake z visokodebelnim drevjem so skrčili za velike travnike, v teh novih sadovnjakih pa so nižja drevesa, ki jih škropijo, kar pa njej ne odgovarja! Ni več veliko travnikov, kjer bi si lahko našla hrano.
Ta čudovita ptica najde prostor za gnezdenje v toplih območjih, z ekstenzivno obdelanimi travniki, kar pomeni, da se ne gnojijo in ne kosijo pogosto. Pojavlja se tudi v vinogradih in svetlih travniških gozdovih. Njeno petje lahko slišimo, toda redko. Oglaša se s: »Hup – hup – hup – hup,« zato ji ponekod pravijo hupkač. Je ptica selivka, ki prezimuje v Afriki. V naše kraje se prve vrnejo že konec marca, proti jugu pa mnoge odletijo že v drugi polovici avgusta. Smrdokavka je žužkojeda ptica, ki si z dolgim kljunom išče hrano pretežno globoko v tleh. Najpogosteje se prehranjuje s talnimi žuželkami, kot so bramorji, hrošči, gosenice, pajki, deževniki ...
Kot sem že uvodoma napisala, sem letos aprila prvič videla smrdokavko, kako si je iskala hrano na dvorišču naše kmetije. Pomislila sem, kaj bi jo lahko pritegnilo, da se je oglasila pri nas. Morda polja, travniki in sadovnjaki, ki jih ne škropimo, morda so ji druge ptice sporočile, da se trudimo skrbeti za dobro počutje vseh živali, tudi ptic. Ali pa mogoče razni biotopi s številnimi živimi mejami in grmi, kjer si lahko različne živali najdejo zatočišče in hrano. Kmetijstvo s sajenjem monokultur, z usmerjenostjo k čim večji pridelavi krči življenjske prostore živali, tudi ptic.
Smrdokavka je že uvrščena na slovenski rdeči seznam ogroženih vrst ptic.
Ati mi je pripovedoval, da je v svoji mladosti hupkača lahko opazoval in poslušal skoraj vsak dan. Zame je žalostno, da otroci danes to doživimo zelo redko morda skoraj nikoli!
Besedilo: Anja Brumen
Fotografija: Alen Proj
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 33.