Louis je živel kot ulični maček v Zadru na Hrvaškem in njegovo življenje je bilo vse prej kot prijetno. Živel je brez doma in pogosto je bil zelo lačen. Doživljal je človeško agresijo in zamere. Nekega dne ga je pobrala organizacija za zaščito živali. Kmalu zatem ga je ženska, ki ji pravimo živalska rejnica, vzela k sebi. Postala sta si zelo všeč. Pri njej je imel vse, kar je potreboval, živel je mačka vredno življenje. Imel je dom, dovolj hrane in naklonjenost svoje rejnice. Žal pa pri njej ni mogel predolgo ostati in oddali so ga naprej. Zanj se je podrl svet, ni mogel razumeti, zakaj mora oditi, in začel je dvomiti v ljudi. Zaupanje, ki si ga je pridobil do njih, je bilo izgubljeno.
Louisa so skupaj z bratom in še z eno muco poslali v Nemčijo, k ljudem, ki imajo živali, predvsem mačke, zelo radi in radi skrbijo zanje ter jim nudijo večni dom.
Čeprav so ga srčno in toplo sprejeli, je Louis sprva ostal sumničav in izogibal se je stikom z ljudmi; prihajal je le jest, sicer pa je bil pod kavčem. Drugi dve mački sta postopoma pridobili zaupanje v svojo novo rejnico. Toda njene misli so bile skoraj ves čas pri Louisu in iskala je načine, kako bi mu pomagala. Želela je natančno vedeti, zakaj zavrača bližino ljudi. Iskala je ljudi, ki bi z živalmi ravnali tako, da bi te spoznale, zaradi česa trpijo. Našla je živalsko komunikatorko, kot se je imenovala ženska, ki to veščino obvlada, in jo prosila za nasvet in pomoč Louisu. Njena naloga je bila ugotoviti, zakaj je Louis izgubil zaupanje v ljudi. Povedala nam je, da ga je na pogovor povabila s pomočjo njegove fotografije. Maček Louis je živalski komunikatorki, ki je z njim vzpostavila stik prek fotografije, zaupal. Rekla je, da med njo in Louisom obstaja, recimo temu, notranji stik, zato je bil pripravljen odgovoriti na jena vprašanja. Popolnoma se zavedam, da se bo nekaterim bralcem ta zgodba zdela nerealistična, toda za mnoge ljudi je Louisova zgodba povsem realna, saj vedo, da so živali bitja in ne stvari, ki jih je mogoče mučiti, ubijati in jesti po mili volji.
POROČILO KOMUNIKATORKE ZA ŽIVALI
Pogovor se je začel s pozdravom in zahvalo za prihod. Ko me je Louis pozdravil, mi je dal zaznati svoje globoko nezaupanje do ljudi. Rekel je: “Ljudem ne moreš zaupati. En trenutek te imajo radi, naslednji pa te zapustijo.”
Od njegovih rejnikov sem izvedela, da ga je imela rejnica na Hrvaškem rada, zato sem lahko zaznala njegovo žalost, razočaranje in prizadetost. Razložila sem mu princip rejništva. Povedala sem mu, da obstajajo prijazni ljudje, ki začasno sprejmejo živali, da jim ni treba živeti na ulici ali da jih ne bi bilo treba celo uspavati, če ne najdejo svojega večnega doma.
Potem je vprašal: “In kdo mi pravi, da ni spet samo začasno?”
Rekla sem mu, da sta sedanja rejnika zagotovila, da bosta on in druga dva za vedno ostala pri njih. “Zagotovili so mi, da boste imeli vsi trije svoj dom tukaj in za vedno. Imajo te zelo radi in se ti ne bodo več odrekli. Torej je to tvoj večni dom.” Nagnil je glavo in se zagonetno nasmehnil. “Misliš, dokler živimo.” “Da, dokler boste živeli.”
Potem sem mu povedala, da bo lahko kmalu s svojima spremljevalcema šel ven v naravo. “Ne bom verjel, dokler ne pride čas,” je rekel. Zagotovila sem mu, da jih nameravata rejnika počasi navaditi na prostost in da bodo lahko kmalu po mili volji uživali v naravi.
Nazadnje sem ga vprašala, kakšno jamsko hišo si želi, ker mu ponujena ni bila všeč. Pokazal mi je, kako je povohal eno, in rekel: “Smešno dišijo. Dobil sem tudi občutek utesnjenosti, da sem ujet, brez možnosti pobega.
Rekla sem mu, da se ga ne bodo dotaknili proti njegovi volji, ko bo sedel v svoji jamski hišici, nakar me je prodorno pogledal in njegove oči so rekle: “Res? Nikoli?” “No,” sem rekla, “če se ne bi počutil dobro, potem bi se te morda dotaknili proti tvoji volji, vendar le takrat in samo zato, da bi ti pomagali.”
Rekel je: “Samo takrat?” “Ja, samo takrat.”
Po tem pogovoru sem rejnikom živali dala nasvet, da bi bilo za Louisa dobro, če bi imel skrivališče z možnostjo pobega. Kot visoka trava, ki ga skrije pred očmi in mu omogoči, da kadarkoli pobegne. Mogoče škatla, ki je odprta z vseh strani, vendar ima kakšno zaveso iz vrvice.
Vprašala sem ga, ali bi želel še kakšno podporo, ali bi mu kaj posebej pomagalo. Rekel je: “Ničesar si ne želim, razen da ljudje držijo besedo.”
Louis je med tem pogovorom nekajkrat preizkusil mojo resnicoljubnost. Pravzaprav dobro ve, kdaj ljudje lažejo. Njegova rejnica na Hrvaškem mu je bila zelo všeč in zato ni razumel, zakaj ga je izdala. Očitno je bilo, da ga je to globoko pretreslo.
Zdelo se mi je, kot da bi se rad spet odprl in dovolil bližino. Prepričana sem, da bo čez nekaj časa delovalo.
Pogovor z živalsko komunikatorko je naredil čudež! Dva dni po njenem pogovoru z Louisom je živalska rejnica povedala naslednje: “Sedela sem v postelji in brala knjigo, ko se je Louis nenadoma osvobodil in se varno ulegel k mojim nogam. To se je res zgodilo in prepričana sem, da so živali občutljiva in inteligentna bitja, ki čutijo in trpijo kot mi, ljudje.”
Po nadaljnjih dveh tednih so Louisu dovolili, da gre prvič ven, kot je bilo obljubljeno in kar si je tako želel. Od takrat je lahko redno in z velikim veseljem hodil ven. Po približno enem tednu se je še bolj otoplil. Prvič se je pustil božati. Led je končno prebit. Občutljivo vez je treba še utrditi, a se zaupanje počasi vrača.
Pripravil: Moris Hoblaj
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 48, str. 64-65.