Minka Plešnar že vrsto let pomaga živalim, potrebnim pomoči, in aktivno deluje v Društvu za zaščito živali Kočevje. Njena predanost in srčnost sta ustvarili lepši svet številnim živalim.
Minka, kako dolgo že pomagate živalim, kdaj ste začutili svojo poklicanost?
Težko bi odgovorila, kako dolgo, mislim pa, da mi je bilo to dano že s starši, posebno očetom, ki je domov prinesel tudi kakšno poškodovano žival v nego. Tako smo imeli doma srnico, ki je spala skupaj z muckom, in ko nam jo je nekdo okrog novega leta ukradel, je mucek od žalosti v štirinajstih dneh umrl na njunem ležišču. Imeli smo tudi zajca, ki je hodil z nami na njivo, pa tudi druge živali so bile »razvajene«, ker se je mama pogovarjala z njimi.
Bolj aktivno pa sem se pomoči živalim posvetila v zrelih letih, ko smo pred 17 leti ustanovili DZZŽ Kočevje. V začetku delovanja društva je bilo kar precej članov, kasneje pa je večina ostala le pri plačevanju članarine, ostalo nas je nekaj zanesenjakov, ki se trudimo pomagati živalim. Tako smo s pomočjo občine in donatorjev ustvarili lep začasni dom za zavržene muce, ki ga imenujemo kar mačja vasica. Včasih smo skrbeli in iskali dom tudi zavrženim psom, kar pa je sedaj domena zavetišč s koncesijo.
Katerim živalim pomagate? Kako izveste, da potrebujejo pomoč in kje se nahajajo?
Sama sem skrbnica društvenega telefona, tako da največ klicev sprejmem jaz. Kličejo očividci, sosedi, mimoidoči. Nisem omejena na vrsto živali, ali rejne živali ali ptice ali želve, in seveda največkrat psi in mačke. Razen ob najdbah živali (pri pticah in želvah imam kontakt s poznavalci vrste) se ljudje bojijo izpostaviti in želijo biti anonimni. Vendar je potrebno pred prijavo pristojnim institucijam preveriti, ker ljudje različno vidimo. Za lažno prijavo je prijavitelju zagrožena kar velika kazen.
V kakšnem stanju se nahajajo živali, ko jih najdete? Kateri prizor vas je najbolj pretresel?
Pri psih je to največkrat prekratka veriga, podhranjenost, zanemarjenost. Žalosten je bil pogled na psa in psico, skoraj požrta od bolh. Pa pes, ki je imel okoli vratu verigo, pod njo pa je bila rana, polna črvov. Na istem kraju pa pogled v hlev, kjer so krave stale do kolen v lastnem blatu.
Tudi sami imate doma štiri psičke, ki ste jim rešili življenja. Kakšne so njihove zgodbe?
Ja, res, vsaka ima svojo zgodbo. Najstarejša, danes dvanajstletna Mimi, se je potikala po mestu. Članice društva smo jo odlovile z uspavalom. Začasno je bila pri meni v varstvu in tu je tudi ostala. Tudi devetletna Didi je najdenka s slabo izkušnjo, ki se še danes boji žoge, metle … Sedemletna Tisa tako kot Mimi in Didi izvira iz romskega naselja, od koder izhaja veliko živalskih, predvsem pasjih žalosti. No, imam še Bosankico Emi, ki so jo pripeljale prostovoljke, ki rešujejo zavržene pasje dušice iz deponije Gorjevac v Bosni.
Pri reševanju živali veliko hodite po terenu. Kako bi ocenili skrb ljudi za živali na kočevskem območju?
Ja, ljudje smo različni, pri nekaterih so živali kar počlovečene, drugod pa silno zanemarjene. Rejne živali, kolikor je videti sedaj, ko so na paši zunaj, so v kar primernem stanju, razen tistih, ki so privezane (romski konji, poniji, koze). Težko pa je reči in videti, kar je v hlevih. Meni je najbolj grozna kravja porodnišnica, kjer mamam kravam takoj odvzamejo teličke in jih hranijo ljudje.
Kaj se vam zdi najbolj problematično glede ukrepanja proti mučiteljem živali?
Mislim, da je ukrep ob prijavi iz strani pristojnih proti mučiteljem v glavnem preblag, saj se velikokrat konča le z opozorilom ali kvečjemu s kako denarno kaznijo. Ni ponovnega nadzora in velikokrat je kmalu spet isto ali pa žival čudežno izgine.
S kakšnimi izzivi se še soočate pri reševanju živali?
Na našem koncu je to predvsem romska problematika. Kljub modernim časom so še vedno predvsem psi oz. pasji mladiči za igrače otrokom, ki zaradi nevzgojenosti in neodgovornosti tudi ravnajo z njimi kot s plišastimi igračami. Tako sem tudi že odkupila kakšnega mladička, da sem ga rešila. Velikokrat so pa zavrženi, v primerih, ko se jih nabere preveč, pa naredi odlov pristojno zavetišče. Kaj se zgodi z njimi potem, nočem razmišljati. Sem pa šla že sama v romsko naselje in v dogovoru z veterinarsko inšpekcijo ter zavetiščem pobrala in odpeljala 9 psov naenkrat.
Ste se zaradi reševanja živali kdaj znašli v nevarnosti?
Da, zgodilo se je, ko sem prišla z avtom k hiši, kjer je bila psica na metrski vrvi, prav tako privezane kozice in ovčke, ogrizene od psa. Ko sem ji povedala za prijavo sosedov, je lastnica rekla, da lažem in me dvakrat silovito udarila z železno palico po roki. Na podlagi prijave je veterinarska inšpekcija odvzela psico, kozice in ovčke so pa pojedli.
Kje vidite rešitev, da bi se odpravilo mučenje živali?
Ne vidim je. Toliko je nasilja, že človeka po človeku, še več do živali. Včasih v šali pravim, da bo ta svet boljši, ko bo človek izumrl.
Se za živali, ki jih rešite, težko najdejo novi, ljubeči skrbniki? S kakšnimi izzivi se soočate pri njihovem iskanju?
Ja, živali, ki iščejo dom, je veliko več kot ljudi, ki bi želeli sprejeti to odgovornost za živo bitje. Kot društvo lahko oddajamo oz. iščemo dom samo muckam, pse pa lahko samo pomagamo oddajati z objavo na Facebooku na podlagi objav pristojnega zavetišča. Veterinarsko pregledane muce se oddajajo s pogodbo. Velikokrat bi kdo vzel muce samo zato, ker ima doma miši ali ker mu je že tri povozil avto. Jasno je, da jih ne rešujemo in zdravimo za »povozit«, če vemo, v kakšnih razmerah so bile najdene zavržene. Če se ne da oddati, pa ostanejo v mačji vasici kot prostoživečke z možnostjo toplega zavetja in redne hrane.
Kaj lahko naredimo kot posamezniki, da bi pomagali pomoči potrebnim živalim?
Vedno je dobrodošla donacija v obliki hrane ali peska ali odrabljenega praskalnika ali kakšne deke. Pa kakšna urica fizične pomoči – hranjenje, mazanje vnetih očk, čiščenje mačjih vecejev.Vsekakor pa je pomembno tudi osveščanje o pomenu sterilizacije in kastracije.
Kaj menite o zavetiščih za živali?
Ko mi je »zavetiščnik« rekel, da tega ne smeš delati s čustvi, mi je povedal vse, in žal mi je za živali, ki morajo tja. V Sloveniji je zavetišč premalo. In tudi malo je ljudi, ki bi želeli tam delati. Tako ni ljudi, ki bi socializirali pse, ki pridejo velikokrat s hudimi travmami in življenjskimi izkušnjami. Tudi premalo se objavlja slike in ponudbo zavetiških živali. Kako končajo mnoge … Še enkrat, nočem vedeti. Mačk se pa tudi zavetišča branijo oz. jih po sterilizaciji spustijo v okolje.
Nekateri menimo, da je uporaba pesticidov in drugih nevarnih kemikalij pri pridelavi poljščin, žit in sadja direktno povezana z mučenjem in ubijanjem drobnih živalic, kot so čebele in druge žuželke, ter jih zato ne bi smeli uporabljati oziroma njihovo uporabo prepovedati. Kaj vi menite o tem?
Se strinjam, vendar sem prepričana, da je na žalost kapital močnejši. Veliko ljudi sploh noče razmišljati, da škodujejo naravi in živalim, samo da je njihova zelenjava lepa. Ne morem pozabiti človeka, ki je hotel v kmetijski trgovini kupiti insekticid. Ko ga je trgovec vprašal, zakaj ga rabi, je rekel, ja, pa za vse, kar leze po vrtu. Dvomim, da bo prepoved uspešna, saj je marsikaj prepovedano, pa se še vedno dobi.
Kaj bi še želeli sporočiti bralcem naše revije za konec?
Sem človekoljubka, ki ima rada živali, rastline in vse pozitivno. Živim in pustim živeti. Če lahko, pomagam, kjer je mogoče. Včasih si zaželim, da bi imela čarobno palčko, s katero bi orožje, plastiko in razne strupe spremenila v kaj dobrega. Vsem pa vedno želim veliko pozitivizma in veder pogled na življenje.
Besedilo Petra Komel
Revija Osvoboditev živali, letnik 20, št. 44, str. 32-33.